Jedro

Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani.

Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene razmere ter tako v določeni meri tudi upošteva razloge, ki so zakonodajalca vodili pri pripravi nove zakonodaje. To velja zlasti takrat, ko je nova zakonska ureditev le dekleratorne narave in pomeni zakonsko ureditev stališč, ki so se v sodni praksi pri uporabi določenega (prej veljavnega) pravnega pravila že oblikovala. Po prepričanju višjega sodišča pa ne sme z razlago zakonske norme priti do takšnega pomena, ki bi, če bi jo sprejel zakonodajalec, pomenila nedovoljeno retroaktivno veljavnost zakona.

Iz sprejetega 62. člena ZPOmk-1 je jasno izhajalo, da zakon ni uredil celotnega sklopa odškodninskega prava v primeru kršitev pravil konkurence, temveč le tisto, kar pomeni posebno ureditev. Zato je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je bilo zadržanje teka zastaralnega roka iz razloga postopka pred Uradom določeno šele z ZPOmK-1, vendar ta določba ni bila posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK ali ZPOmK), niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. Po prepričanju višjega sodišča gre za spremembo (dograditev) prej obstoječega sistema odškodninskega varstva. Pritožbeno ponujena razlaga določb ZOR za konkretno pravno razmerje, ki je imelo ob začetku veljavnosti ZPOmK-1 celo že naravo dokončanega dejanskega stanu, bi zato po prepričanju višjega sodišča pomenila razlago, ki bi imela učinke retroaktivnosti, zato je nedopustna.

Postopek pred Uradom oziroma rečeno natančneje pritožničina aktivnost pri Uradu ni dejanje v smislu 365. člena OZ oziroma 388. člena ZOR. Postopek pred Uradom namreč ni namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Pravno odločilno je namreč le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.

Pojem nepremagljivih ovir iz 383. člena ZOR je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsaki zadevi posebej. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je navedlo, da ni stvarno pričakovanje, da bo posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega razmerja (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje z mamili), hkrati zoper njo vodil odškodninsko pravdo zaradi plačila škode, ki jo posameznik pri tem utrpi.

Pritožnica je imela ves čas realno možnost, da vloži odškodninski zahtevek neodvisno, ali je/bi bil postopek pred Uradom začet ali ne (stand-alone tožba; to velja še danes). ZVK odškodninskega varstva ni pogojeval s predhodnim upravnim postopkom pred Uradom. Prav nasprotno, pravno varstvo je bilo v ZVK uresničeno na več načinov (kazenskopravno, upravnopravno in civilnopravno varstvo) in zanj so skrbeli različni organi. Pritožničinega položaja ni enačiti s položajem »izbrisanih« v njihovem prizadevanju za priznanje pravnega položaja in škode zaradi ravnanja države.

Nepremagljive ovire iz 383. člena ZOR nujno zajemajo tiste okoliščine, ki ne izvirajo iz sfere upnika – okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katero stranka ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine opravičujejo upnikovo pasivnost. Te ovire niso nujno le dejanske narave, lahko so tudi pravne narave. Vendar ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da bi domnevno oteženo pravdanje, potencialno večletni postopek, ki bi bil za tožečo stranko drag, pomenil tako oviro. Dokazno zahteven postopek ni ovira za dostop do sodišča ali ovira na strani sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe plačati njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.727,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 450.000,00 EUR s pripadki in (II.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača stroške pravdnega postopka v znesku 5.810,25 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev zastarala.

Bistvena trditvena podlaga tožeče stranke

2. Vtoževani znesek predstavlja škodo v obliki izgubljenega dobička v letih 1994 do 1999.1 Tožena stranka je zlorabila prevladujoč položaj na trgu stacionarne telefonije s tem, da je odklonila tarifiranje klicev na internet vozlišča. Ta zloraba je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) št. 00 z dne 28. 7. 1997. Tožeči stranki je bilo šele z vročitvijo sodbe VSL, I Cpg 870/2010 z dne 3. 3. 2011, to je 6. 4. 2011, dokončno znano: od kdaj do kdaj je tožena stranka zlorabljala svoj prevladujoči položaj; da so bila njena dejanja protipravna in v kakšnem obsegu so bila protipravna. Šele takrat je bilo (z odločbo višjega sodišča) opredeljeno protikonkurenčno dejanje, tožeči stranki pa omogočeno, da je ugotovila obstoj in obseg škode. Takrat je začel teči subjektivni zastaralni rok. Če bi zastaranje teklo tudi v času postopka pred Uradom, bi taka razlaga pomenila kršitev ustavne pravice dostopa do sodišča in sodnega varstva ter določb Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP. Sodišče mora splošna obligacijska pravila o zastaranju razlagati tako po naravi stvari (Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 11. 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije [v nadaljevanju Direktiva], Zelena knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES z dne 19. 12. 2005 [v nadaljevanju Zelena knjiga], Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES z dne 2. 4. 2008 [v nadaljevanju Bela knjiga] in Zakon o preprečevanju omejevanja konknurence – ZPOmK-1) kot po dejanskih okoliščinah (15 let trajajoč postopek pred Uradom). Ugotovitev o nezastaranju pa je mogoče utemeljiti tudi na določbah Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR o zadržanju in pretrganju zastaranja (v času od vložitve prijave kršitve pri Uradu 12. 9. 1996 do vročitve odločbe višjega sodišča 6. 4. 2011) in na določbah o pretrganju zastaranja za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem.

Bistvena trditvena podlaga tožene stranke

3. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve. Glede subjektivnega zastaralnega roka je navedla, da so bile tožeči stranki okoliščine v zvezi s škodo in povzročiteljem znane 12. 9. 1996, ko je na Ministrstvo za promet in zveze zoper toženo stranko naslovila pritožbo. Ta rok se je iztekel 31. 12. 2002. Objektivni zastaralni rok se je iztekel 31. 12. 2004. Tožeča stranka je kot strokovnjak ob prijavi na Urad (v letu 1996) vedela (sta ji bili znani) tako za škodo kot povzročitelja. Že na podlagi tožbenih trditev, glede na to, od kdaj naprej je tožeča stranka zahtevala plačilo zamudnih obresti (31. 12. 1999 za zadnji zahtevek), se je subjektivni zastaralni rok treh let iztekel 31. 12. 2002, petletni objektivni zastaralni rok pa 31. 12. 2004. Glede odločbe Urada je navedla, da se nanaša na čas od 1996 do 1997. Postopek pred Uradom ni imel za posledico pretrganja zastaralnih rokov. Odločba Urada le olajšuje uveljavljanje odškodninskega zahtevka pred sodiščem, ni pa nujen pogoj zanj. Zato nasprotuje zadržanju zastaranja. Opredelila se je tudi do argumentov tožeče stranke glede evropskega prava in pripravljalnih dokumentov.

4. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, ugotovi, da tožbeni zahtevek ni zastaral, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pred Ustavnim sodiščem RS vloži predlog za oceno ustavnosti 27. člena ZVK ter ugotovi, da tožbeni zahtevek ni zastaral, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravno pomembna dejstva povzelo v 7. točki razlogov. Ker ta del ni pod pritožbo, jih višje sodišče po nepotrebnem ne ponavlja.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Presojo ugovora zastaranja odškodninske terjatve je opravilo na podlagi ZOR, ki je veljal v pomembnem časovnem obdobju in na katerega je izrecno napotil 27. člen takrat veljavnega Zakona o varstvu konkurence – ZVK. ZVK je v 27. členu določal, da če je z dejanji, ki so po tem zakonu nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava. Pojasnilo je tudi, zakaj ni mogoče uporabiti določb ZPOmK-1, ki je začel veljati 26. 4. 2008. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 62. člena kot lex specialis določil, da zastaranje ne teče v času od začetka postopka pred agencijo ali Evropsko komisijo do dneva, ko je ta postopek pravnomočno končan, vendar ZPOmK-1 ni predvidel posebne prehodne določbe. Upoštevajoč, da gre za določbo materialnega prava, sodišče prve stopnje tudi ni videlo razlogov oziroma je povedalo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala razlogov, ki bi opravičevali uporabo izjeme od načela prepovedi retroaktivnosti iz drugega odstavka 155. člena Ustave.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 376. člena ZOR) začel teči najkasneje s prijavo na Urad (12. 9. 1996; v nadaljevanju Postopek pred Uradom), ker je takrat imela tožeča stranka zadosti podatkov o kršitelju in je tudi že lahko ocenila škodo. Objektivni zastaralni rok je začel teči 1. 1. 1995. Tu je izhajalo iz postavljenega tožbenega zahtevka in stališča, da je škodo mogoče kvantificirati na koncu poslovnega leta.2 Ker gre za kontinuirano in sproti nastajajočo škodo, je pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev.3

11. Pritožnica (tožeča stranka) se v pritožbi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba uporabiti pravila ZOR, vendar hkrati navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo vprašanje zastaranja odškodninskih zahtevkov, pretrganja in zadržanja teka zastaralnih rokov. Strinja se, da Direktiva, Zelena knjiga, Bela knjiga in ZPOmK-1 ne predstavljajo formalnega pravnega vira, vendar bi sodišče njihovo vsebino in dognanja, do katerih so prišli organi v teh dokumentih, tudi tistih, ki so le posvetovalne narave, lahko uporabilo v okviru dopustne razlage določb ZOR. Sodišče prve stopnje bi pravna pravila ZOR torej lahko uporabilo skladno s primerjalno pravnimi viri oziroma to upoštevalo kot navezne okoliščine, saj zakonski okvir daje dovolj široko polje za odločanje o ugovoru zastaranja v smeri, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Z drugačno razlago (da je tožbeni zahtevek zastaran) bi sodišče tudi poseglo v pritožničino ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), s prej 15 let trajajočim postopkom pa ji je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku in konvencijska pravica do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Navaja še, da je bil zato 27. člen ZVK v nasprotju s konvencijsko in ustavnimi pravicami, ker ni posebej določal zadržanja zastaranja odškodninske odgovornosti do pravnomočne odločitve o kršitvi pravil konkurence s strani Urada, ampak je neposredno odkazal na OZ (ZOR), katerega razlaga in vsebina v primeru kršitve pravil varstva konkurence glede na vsebino izpodbijane sodbe ni povsem jasna oziroma je (to je specifičnosti zadeve) zakon in sodba sodišča prve stopnje nista zadosti upoštevala.

12. Tudi po stališču višjega sodišče je treba za presojo ugovora zastaranja odškodninske terjatve uporabiti splošne določbe obligacijskega prava, konkretno določbe ZOR,4 na katerega napotuje 27. člen ZVK. O uporabi zgoraj citiranih posvetovalnih dokumentov je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, temelječe na 288. členu PDEU, da niso zavezujoča.5 Glede Direktive pa je že sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je Direktiva naložila državam članicam, da se nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi 21. člena Direktive, ne uporabljajo retroaktivno oziroma se ne uporabljajo za odškodninske zahtevke, ki so bili predloženi nacionalnim sodiščem pred 26. 12. 2014.6 Pritožnica se s tem strinja, vendar navaja, da bi kasnejši razvoj prava lahko sodišče uporabilo kot razlagalno metodo pri razlagi določb ZOR. Zato je višje sodišče v naslednjih dveh točkah najprej odgovorilo na ta pritožbeni argument, s tem pa tudi hkrati na pritožbeni argument, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo 125. člena Ustave. Prav tako bo v teh dveh točkah in nadaljnjih pritožnici odgovorilo na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve konvencijske in ustavnih pravic (zlasti zbrano v pritožbenih navedbah od 15. strani dalje), in hkrati odgovorilo, poleg razlogov, ki jih je pravilno zavzelo že sodišče prve stopnje (glej razloge v 38. in nadaljnjih točkah obrazložitve), da 27. člen ZVK ni bil neustaven, ker za varstvo civilnopravnega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi zlorabe prevladujočega položaja ni določil drugačna pravila za zastaranje terjatev.

13. Na načelni ravni so pritožbeni razlogi o potrebi po razlagi pravnih pravil o zastaranju seveda pravilni, vendar po prepričanju višjega sodišča v tej zadevi ne morejo pripeljati do razlage določb ZOR-a, za katero se zavzema pritožnica. Ne glede na to, kako jasno je neko pravno pravilo, je v vsakem pravnem sistemu predmet (sodne) razlage. Vselej namreč obstaja potreba po razjasnitvi pravnega pravila in prilagoditvi spreminjajočim se okoliščinam primera. Čeprav je predvidljivost razlage močno zaželena, lahko pripelje do pretirane rigidnosti in lahko prepreči, da se pravo prilagaja spreminjajočim se okoliščinam oziroma družbenim razmeram. Naloga sodišč je prav v odpravi razlagalnih dvomov. Sodišča so tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in si pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja prizadevati, da v okviru uveljavljenih metod razlage poiščejo takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo. Ustavno sodišče je v odločbi, št. Up-164/15 z dne 18. 2. 2016, povedalo, da mora biti tudi razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju, ki je posledica spreminjajoče se sodne prakse. Sodišče torej mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Načelo zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Hkrati iz 2. člena Ustave izhaja konkurirajoče načelo prilagajanja prava družbenim razmeram, za katero pa Ustavno sodišče poudarja, da je treba pri prilagajanju prava družbenim razmeram spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter upoštevati ustavna načela, kot sta načeli prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov in zaupanja v pravo.

14. Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene razmere ter tako v določeni meri tudi upošteva razloge, ki so zakonodajalca vodili pri pripravi nove zakonodaje. To velja zlasti takrat, ko je nova zakonska ureditev le dekleratorne narave in pomeni zakonsko ureditev stališč, ki so se v sodni praksi pri uporabi določenega (prej veljavnega) pravnega pravila že oblikovala. Po prepričanju višjega sodišča pa ne sme z razlago zakonske norme priti do takšnega pomena, ki bi, če bi jo sprejel zakonodajalec, pomenila nedovoljeno retroaktivno veljavnost zakona. Pri tem višje sodišče upošteva, da je že predlagatelj ZPOmK-1 pri pripravi zakona7 izhajal iz potrebe po konsistentnosti ZPOmK-1 z obstoječim pravnim sistemom. ZPOmK-1 je ob sprejemu upošteval obstoječe pravne okvire in uredil vprašanja, ki so specialne narave. Iz sprejetega 62. člena ZPOmk-1 je jasno izhajalo, da zakon ni uredil celotnega sklopa odškodninskega prava v primeru kršitev pravil konkurence, temveč le tisto, kar pomeni posebno ureditev. Zato je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je bilo zadržanje teka zastaralnega roka iz razloga postopka pred Uradom določeno šele z ZPOmK-1 (tretji odstavek 62. člena ZPOmK-1), vendar ta določba ni bila posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK ali ZPOmK),8 niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. Po prepričanju višjega sodišča gre za spremembo (dograditev) prej obstoječega sistema odškodninskega varstva (kar bo višje sodišče obrazložilo v nadaljevanju). Pritožbeno ponujena razlaga določb ZOR za konkretno pravno razmerje, ki je imelo ob začetku veljavnosti ZPOmK-1 celo že naravo dokončanega dejanskega stanu,9 bi zato po prepričanju višjega sodišča pomenila razlago, ki bi imela učinke retroaktivnosti (na časovno oddaljenost bo višje sodišče opozorilo v nadaljevanju), zato je nedopustna.

15. V nadaljevanju se je višje sodišče opredelilo do pritožbenih navedb glede pretrganja in zadržanja teka zastaralnih rokov.

16. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen ZOR).

17. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničino stališče, da je bilo zastaranje pretrgano zaradi začetka postopka pred Uradom, in opozorilo na logično neskladje, saj tek zastaralnega roka, ki po primarnemu pritožnikovemu stališču še ni začel teči (ta je začel teči zatrjevano šele po vročitvi sodbe I Cpg 870/2010 z dne 3. 3. 2011), logično ne more biti pretrgan. Nadalje je zavzelo stališče, da postopek pred Uradom ni predstavljal postopka iz 388. člena ZOR, saj ni bil namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi odškodninske terjatve. Namenjen je bil odpravi odločbe Urada.10 Odgovorilo je tudi na pritožničino stališče, da Urad zlorabe prevladujočega položaja ne bi mogel ugotoviti brez obstoja škode (glede na 11. člen ZVK), in opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago (pritožnica ni navedla, katere vrste škode se je ugotavljala v postopku pred Uradom in kaj konkretno naj bi se ugotavljalo glede izgubljenega dobička, ter še, da iz obrazložitve Urada celo izhaja, da so podani pogoji za nastanek gospodarske škode, ki pa je Urad ni ugotavljal, glede na to, da so izpolnjeni vsi elementi generalne klavzule).

18. Pritožnica v pritožbi ponavlja stališče, ki ga je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje in izpostavlja, da v kritičnem obdobju, glede na takrat veljaven 11. člena ZVK,11 Urad ne bi ugotovil zlorabe prevladujočega položaja, če ne bi bil izpolnjen pogoj škode. Zato pritožnica vztraja, da je Urad bil pristojen organ za ugotavljanje škode v smislu 388. člena ZOR. Navaja še, da je Urad ugotovil možnost nastanka škode, kakšne (navadna škoda ali izgubljeni dobiček), je vseeno. Da pa je ni ugotavljal, ne more iti pritožnici v škodo. Pritožnica še izpostavlja, da ni pravilna ugotovitev sodišča, da je bila njena dejavnost pred Uradom usmerjena k razveljavitvi odločbe Urada. Ravno obratno, vse njene aktivnosti so bile usmerjene k njeni izdaji, kasneje v pravdnem postopku pa k njeni potrditvi. Tožena stranka je v odgovoru na ugovor v tem delu pritrdila razlogom sodišča prve stopnje, opozorila na generalno klavzulo in navedbo Urada, da so izpolnjeni pogoji za nastanek gospodarske škode, ne škode tožeči stranki temveč kvečjemu škode potrošnikom.

19. Zadnja pritožničina navedba drži, vendar ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišču prve stopnje se je v tem delu le zapisala očitna napaka. Ni sporno, da je bila pritožnica v sodnem postopku stranska intervenientka na toženi strani. V preostalem pa v tem delu pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov.

20. Če bi bilo pravilno pritožničino stališče, da je bilo zastaranje pretrgano z dne 12. 9. 1996 vloženo pritožbo pri Uradu (natančneje: zahtevo zainteresiranega podjetja v smislu takrat veljavne četrte alineje 24. člena ZVK), bi imelo to za posledico, da bi zastaralni rok po pretrganju začel znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določi zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Vrhovno sodišče je že presodilo, da postopek pred Uradom oziroma rečeno natančneje pritožničina aktivnost pri Uradu ni dejanje v smislu 365. člena OZ (enako velja za 388. člena ZOR). Postopek pred Uradom namreč ni namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Pravno odločilno je namreč le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.12 Pritožnica poskuša tako razlago 388. člena ZOR pritožbeno ovreči s poudarkom na škodi iz prvega odstavka 11. člena ZVK. Za razliko od kasneje veljavnega petega odstavka 10. člena ZPOmK, ki izrecno ni zahteval škode, pritožnica navaja, da je ZVK v 11. členu kot zlorabo prevladujočega položaja podjetja na trgu določil le tisto dejanje, ki povzroča drugim škodo. Zato je bil po prepričanju pritožnice Urad pristojen organ v smislu 388. člena ZOR, saj sicer zlorabe prevladujočega položaja niti ne bi mogel ugotoviti. S takim argumentom ne more uspeti. Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016 odločitve ni oprlo na določbe ZPOmK (glede na to, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen za čas od 2003 do 2005), temveč na določbe OZ, ki so v tem pogledu nespremenjene; ob nadalje pomembni okoliščini, da sta tako ZVK v 27. členu kot tudi ZPOmK v 44. členu glede odškodninskega varstva enako in v celoti odkazala na določbe ZOR oziroma OZ. Poleg tega višje sodišče poudarja, da je pogoj škode iz prvega odstavka 11. člena ZVK treba razumeti v smislu generalne klavzule, torej v smislu ciljev, ki jih želi doseči ZVK. Pojem škode iz 11. člena ZVK se zato nujno razlaga drugače in širše kot pojem škode iz civilnopravnega delikta.13 To še dodatno potrjuje višje sodišče v stališču, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bil postopek pred Uradom postopek v smislu 388. člena ZOR.

21. Zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). V tem času je tek zastaralnega roka zadržan.

22. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve podrobno obrazložilo, da so izpolnjeni pogoji za zadržanje zastaranja. Ni se sicer strinjalo s pritožnico, da bi bilo sočasno varstvo zgolj hipotetično, brez pravih možnosti za uspeh, strinjalo pa se je, da je dvomljivo, ali bi bilo smiselno voditi paralelni postopek, glede na oteženo, drago in dolgotrajno dokazovanje zlorabe prevladujočega položaja. Možnost prekinitve pravdnega postopka bi imela enake posledice kot odločitev, da v tem času zastaranje ne teče. Sprejelo je tudi pritožničino stališče, da je šel razvoj prava kasneje prav v to smer – olajšati oškodovancu pravico do povračila škode iz naslova kršitve pravil konkurence (vezanost sodišča na pravnomočne upravne odločbe, specialna ureditev zastaralnih rokov). Zaključilo je, da te okoliščine predstavljajo standard nepremagljivih ovir.

23. Vendar je sodišče kljub temu ugotovilo, da je zastaranje nastopilo pred vložitvijo tožbe, to je 4. 3. 2014. Vzrok za zadržanje zastaranja je prenehal s pravnomočno odločitvijo višjega sodišča. Postavilo se je na stališče, da zastaralni rok, katerega tek je zadržan, ponovno začne teči od takrat, ko je nastopilo objektivno dejstvo, to pa je odločitev višjega sodišča, in ne, ko je tožeča stranka zanj izvedela.

24. Pritožnica v pritožbi v bistvenem navaja, da vztraja pri trditvi, da sta ji povzročitelj in škoda postala znana šele z vročitvijo sodbe VSL Cpg 870/2010 z dne 3. 3. 2011, to je dne 6. 4. 2011 (na ta del trditev, ki se nanašajo na začetek teka zastaralnega roka, bo višje sodišče odgovorilo v nadaljevanju). Del trditvene podlage predstavlja tudi pravno mnenje prof. dr. A. G. in iz katerega izhaja, da je za nadaljevanje teka zastaralnega roka, ki je bil s postopkom pred Uradom in kasneje pred sodiščem zadržan, pomemben čas, ko je pritožnica (tam stranska intervenientka) izvedela za odločitev višjega sodišča, to pa je vročitev sodne odločbe. Pri razlagi določb o zastaranju je opozorila tudi na razloge Ustavnega sodišča v tako imenovani zadevi »izbrisani« in tudi zato meni, da je postopek pred Uradom povzročil zadržanje teka zastaralnega roka. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil tek zastaralnega roka zaradi postopka pred Uradom zadržan. Navaja, da postopek iz 383. člena ZOR predstavlja izjemo in jo je treba tako razlagati. Odločba Urada predstavlja okoliščino, ki upniku olajša uveljavljanje odškodninskega zahtevka, vendar postopek pred Uradom po ZVK ni predstavljal nepremagljive ovire. Pritožnica je odlašala z odškodninskim varstvom, čeprav je vedela za vse potrebne okoliščine; to pa je okoliščina na strani stranke in ne sodišča. Če bi odsotnost odločbe Urada predstavljala nepremagljivo oviro, potem sedaj veljavna ureditev (ZPOmK-1G) ne bi bila potrebna.

25. Najprej višje sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 383. člen ZOR. Postavilo se je na stališče, da je bilo tožeči stranki v smislu 383. člena ZOR oteženo uveljavljanje odškodninskega zahtevka v času, ko je tekel postopek pred Uradom.14 S tem se višje sodišče ne strinja. Že sodišče prve stopnje sámo je pravilno izrazilo nestrinjanje s stališčem tožeče stranke (pritožnice), da bi bilo sočasno sodno varstvo zgolj hipotetično, brez pravih možnosti za uspeh.

26. Ustavno sodišče je v vrsti odločb v zadevah tako imenovanih „izbrisanih“ dalo kriterije pri razlagi določb o zastaranju, pri tem pa je opozorilo na posebne okoliščine, v katerih se je znašel posamezen oškodovanec.15 Nadalje je Ustavno sodišče nakazalo, da bi lahko sodišče posebne okoliščine, v katerih se je znašel konkretni oškodovanec, upoštevalo kot podlago za zadržanje zastaranja (383. člen ZOR), ustavoskladen rezultat pa bi dala tudi razlaga predpisov o zastaranju in trenutku nastanka škode.16 Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se ta stališča Ustavnega sodišča res nanašajo na 26. člen Ustave, vendar jih je smiselno treba uporabiti tudi pri razlagi določb o zastaranju v vseh drugih civilnopravnih zadevah.17

27. Pojem nepremagljivih ovir iz 383. člena ZOR je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsaki zadevi posebej. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je navedlo, da ni stvarno pričakovanje, da bo posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega razmerja (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje z mamili), hkrati zoper njo vodil odškodninsko pravdo zaradi plačila škode, ki jo posameznik pri tem utrpi.18

28. Višje sodišče ugotavlja, da take okoliščine v tej zadevi niso podane. Prvič, ker odškodninski zahtevek ni uperjen proti državi, temveč proti gospodarski družbi.19 Med pravdnima strankama ni odnosa vertikalnosti. Pritožnica v odnosu do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju. Pritožnica tudi v pritožbi izpostavlja dolgotrajnost upravnega in temu sledečega sodnega postopka, vendar to ne more iti na rovaš tožene stranke, ki ni država ali drug organ iz 26. člena Ustave. To je vprašanje odškodninske odgovornosti države (26. člena Ustave), ki pa na zastaranje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko po prepričanju višjega sodišča ne more imeti vpliva; ne more iti njej v breme (na področju civilnopravnega varstva; glej tudi navedeno takoj v nadaljevanju). Drugič zato, ker je pritožnica imela ves čas realno možnost,20 da vloži odškodninski zahtevek neodvisno, ali je/bi bil postopek pred Uradom začet ali ne (stand-alone tožba; to velja še danes21). ZVK odškodninskega varstva ni pogojeval s predhodnim upravnim postopkom pred Uradom. Prav nasprotno, pravno varstvo je bilo v ZVK uresničeno na več načinov (kazenskopravno, upravnopravno in civilnopravno varstvo) in zanj so skrbeli različni organi.22 Pritožničinega položaja ni enačiti s položajem »izbrisanih« v njihovem prizadevanju za priznanje pravnega položaja in škode zaradi ravnanja države.

29. Nepremagljive ovire iz 383. člena ZOR nujno zajemajo tiste okoliščine, ki ne izvirajo iz sfere upnika – okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katero stranka ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine opravičujejo upnikovo pasivnost.23 Te ovire niso nujno le dejanske narave, lahko so tudi pravne narave.24 Vendar ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da bi domnevno oteženo pravdanje, potencialno večletni postopek, ki bi bil za tožečo stranko drag, pomenil tako oviro.25 Dokazno zahteven postopek ni ovira za dostop do sodišča ali ovira na strani sodišča. Pritožnica je na prvi stopnji s tem v zvezi poudarila, da je šlo za enega od prvih postopkov pred Uradom, zato sodne prakse še ni bilo, kar naj bi nakazovalo na bistveno oteženo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Tudi tega razloga višje sodišče ne sprejema kot pravilnega, poleg tega je teorija že kmalu po uveljavitvi ZVK zavzela stališča o uporabi pravil obligacijskega prava.26 Stališča teorije so bila ob jasni zakonski določbi torej pritožnici dostopna že pred začetkom postopka pred Uradom. Poleg tega, četudi ZVK določbe kot je bila zapisana v 27. členu ne bi imel, bi bila odškodninska pravda dopustna po splošnih principih ZOR. Ker pa je ZVK celo izrecno povedal, da se za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov uporabljajo pravila ZOR, je oškodovancu jasno povedal, da za uveljavljanje odškodninskega zahtevka veljajo splošna pravila, sem pa spadajo tudi pravila o zastaranju terjatve (ki so v korist dolžnika), kar pomeni vključno s pravili o zadržanju in pretrganju zastaranja (ki so v korist upnika).27 Niti v takrat veljavnih ZOR-u in ZVK-ju niti v pravni teoriji (glej zgornje opombe) ali sodni praksi ni bilo nobenega razumnega temelja za pravno naziranje, da je v času, ko teče postopek pred Uradom, zastaranje zadržano. S tem v zvezi višje sodišče ponovno izpostavlja tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VS RS, III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016, ki je povedalo, da postopek pred Uradom ne pretrga teka zastaralnega roka za uveljavitev odškodninskega terjatve. Ker gre pri vprašanju, ali določena okoliščina pomeni razlog za pretrganje, zadržanje zastaranja ali pa nič od tega, za materialnopravno vprašanje, tako stališče še dodatno potrjuje višje sodišče v svojem stališču, da je pred sprejetjem 62. člena ZPOmK-1 veljalo, da postopek pred Uradom ne vpliva na tek zastaralnih rokov za odškodninske terjatve, saj splošna ureditev (OZ, za konkretni primer pa ZOR) take možnosti ni predvidela.28

30. Drži torej, da je kasnejši razvoj pravne teorije in tudi zakonodaje šel v smer, da je ureditev vpliva javnopravnega postopka na zastaranje eno osrednjih vprašanj ustreznosti sistema odškodninskega varstva oškodovancev na konkurenčno pravnem področju, vendar bi razlaga te ureditve za nazaj, to je na pravno razmerje, ki je bilo takrat že zaključeno (tako imenovan dokončan dejanski stan), terjatev je bila celo že zastarana, pomenila retroaktivno uporabo sedaj veljavnega zakona na zakonsko ureditev, ki zadržanja zastaranja iz tega razloga ni poznala.

31. Pritožnica tudi v pritožbi ponavlja stališče, da je do pretrganja zastaranja prišlo tudi na podlagi drugega odstavka 377. člena ZOR. Sklicuje se na 30. člen ZVK, ki je določal denarno kazen za gospodarski prestopek, če se zlorabi prevladujoči položaj, in odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-40/12, v kateri je Ustavno sodišče potrdilo, da so postopki pred Uradom kaznovalne narave. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je zakon zlorabo prevladujočega položaja kot kaznivo dejanje določil šele kasneje (od leta 2000), vendar opozori na takratno ureditev kaznovalnega področja. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja je bil sprejet šele leta 1999, kar pomeni, da do takrat pravne osebe za kazniva dejanja niso odgovarjale, so pa odgovarjale za gospodarske prestopke. Navaja, da je gospodarske prestopke treba za tisto obdobje šteti kot ekvivalent kaznivim dejanjem in kazenskemu pregonu iz drugega odstavka 377. člena ZOR. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritrdila sodišču prve stopnje in izpostavila, da drugi odstavek 377. člena ZOR govori o pretrganju zastaranja kazenskega pregona, zloraba prevladujočega položaja pa takrat ni bilo kaznivo dejanje.

32. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v 37. točki obrazložitve, v celoti strinja, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Glede na pritožbeno stališče, da je treba, glede na takratni sistem kaznovalnega prava, gospodarske prestopke v smislu 377. člena ZOR šteti za kazniva dejanja, pa odgovarja naslednje.

33. Že iz načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) izhaja, da so kazniva dejanja le tista dejanja, za katera tako določa zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. ZVK je v 30. členu dejanje zlorabe prevladujočega položaja opredelil kot gospodarski prestopek. Slednjega pa po mnenju višjega sodišča za potrebe zastaranja odškodninske terjatve ni pravilno enačiti s kaznivim dejanjem. V pomembnem časovnem obdobju je veljal tako imenovan trihotomni sistem kaznivih ravnanj, kamor so spadali kazniva dejanja, gospodarski prestopki in prekrški. Gospodarski prestopki so torej predstavljali posebno kategorijo kaznivih ravnanj, merila za razvrščanje kaznivih ravnanj pa so bila različna – od kvalitativne razlike med ravnanji, razlike v družbeni nevarnosti, do zakonodajne uvrstitve.29 Gospodarske prestopke se je opredeljevalo kot posebno skupino deliktov, ki je bila sorodna kaznivim dejanjem, le da so bile med njimi nujne razlike.30 V času ko je bil sprejet ZOR, je pravna ureditev že poznala zgoraj navedeno trihonomijo kaznivih ravnanj, pa zakonodajalec gospodarskih prestopkov v 377. člen ZOR ni vnesel. 377. člen ZOR se torej v tej zadevi ne uporablja.

34. Kdaj (in zakaj) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta začela teči subjektivni in objektivni zastaralni rok, je višje sodišče povzelo v 10. točki. Sodišče prve stopnje je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka štelo najkasneje dan vložitve pritožbe pri Uradu (12. 9. 1996), za začetek teka objektivnega zastaralnega roka pa 1. 1. 1995. Pri tem je upoštevalo zapadlost, kot jo je določila pritožnica v tožbenem zahtevku za prvo škodo (za leto 1994).

35. Pritožnica vztraja, da je za škodo, njeno višino in povzročitelja izvedela šele z vročitvijo sodbe višjega sodišča I Cpg 870/2010. Šele takrat je vedela, katero ravnanje in ali sploh predstavlja kršitev določbe 11. člena ZVK. Urad je bil ustanovljen prav za to področje, in sicer v javnem interesu. Tožena stranka je temu nasprotovala in izrazila strinjanje s sodiščem prve stopnje. Sicer pa se ne strinja s pritožničinim stališčem glede vloge Urada.

36. Po prvem odstavku 360. člena ZOR z zastaranjem preneha pravica tožnika zahtevati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil (376. člen ZOR). Pri tem se šteje, da je oškodovanec izvedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Zadošča, da izve za okoliščine, od katerih je odvisen obseg povzročene škode.31 Šteje se, da je oškodovanec izvedel za storilca, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja.32 Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

37. Zato se višje sodišče glede določitve subjektivnega roka načeloma strinja s sodiščem prve stopnje, da je zavedanje o protipravnosti in storilcu pri pritožnici obstajalo že takrat, ko je na Urad vložila pritožbo (torej 12. 9. 1996). Takrat je škodno ravnanje že obstajalo, glede na časovne meje zlorabe prevladujočega položaja. Pravnomočna odločitev o veljavnosti odločbe Urada oziroma vročitev odločbe višjega sodišča VSL, sodba I Cpg 870/2010, pritožničinemu pooblaščencu (tam stranski intervenientki na toženi strani) zato ne more biti pravno pomembno dejstvo. Tako iz tožbenih trditev (glej tudi pritožničino pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2015, zadnji odstavek točke VIII.633) kot tudi iz odločbe Urada, sodbe VSL I Cpg 870/2010 z dne 3. 3. 2011 (glej 25. točko) in sodbe VS RS III Ips 94/2011 z dne 29. 5. 2012 (glej 24. točko) izhaja, da je do zlorabe prevladujočega položaja (na trgu stacionarne telefonije, ki je vplivala na konkurenco na trgu internetnih storitev) prišlo šele v letu 1996, ko je tožena stranka na trg vstopila z lastno storitvijo na trgu interneta (X) in začela ponujati klicni dostop do interneta prek enote klicne številke, ki je zagotavljala ceno lokalnega klica iz vse Slovenije, tožeči stranki pa tega ni omogočila oziroma je enotno tarifiranje na njeno zahtevo izrecno zavrnila. Ker škoda pojmovno ne more nastati, preden ni nastalo škodno dejanje (vzrok zanjo), se višje sodišče načeloma strinja s sodiščem prve stopnje glede trenutka začetka teka subjektivnega roka (glej tudi v nadaljevanju), ne pa tudi objektivnega roka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je ta rok začel teči 1. 1. 1995. Pojmovno takrat ni mogel začeti teči, ker škodnega ravnanja tožene stranke (torej vzroka) še ni bilo. Odškodninski zahtevek je bilo za ti dve leti (vsaj za celotno leto 1994 in 1995) treba zavrniti, vendar iz razloga nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Predvsem pa je treba upoštevati, da je škodno ravnanje tožene stranke trajalo dalj časa, kontinuirano, zato zastaranje za škodo, ki je nastala zaradi škodnega ravnanja tožeče stranke v letih 1996, 1997 in 1998, ni moglo začeti teči že leta 1995.34

38. V sodni praksi in pravni teoriji se je oblikovalo stališče, da je škodo v obliki izgubljenega dobička mogoče določiti (kvantitativno v smislu višine) po koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto (186. člen ZOR).35 Tako je tudi pritožnica postavila tožbeni zahtevek, na kar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo. Tudi v tožbenih navedbah je povedala, da je bil v tistem obdobju dobiček na uporabnika 20 evrov letno (glej navedbe v točki VI), kar ji je bilo znano že takrat, saj je bila sama ponudnik internetnih storitev. Upoštevajoč tako stališče, bi subjektivni rok za prvo zaključeno leto po začetku kršitve potekel konec leta 1999 (oziroma 12. 9. 1999, upoštevajoč vloženo zahtevo pri Uradu), objektivni rok pa konec leta 2001 in tako naprej za naslednja leta.36 Vendar to zaradi časovne oddaljenosti ni več pomembno. Namreč, tudi če višje sodišču upošteva, da je škodno ravnanje tožene stranke prenehalo konec leta 1998 oziroma v prvi polovici 1999 (tožbene trditve v zadnjem odstavku 5. strani, trditve v petem odstavku IX.3 točke obrazložitve pritožničine vloge z dne 21. 1. 2015) in bi najkasneje takrat začela teči tako triletni subjektivni kot petletni objektivni zastaralni rok,37 je tožbeni zahtevek za vtoževano terjatev vsekakor zastaral preden je pritožnica 7. 4. 2014 vložila tožbo (zaradi take časovne oddaljenosti natančna določitev datumov ni bila potrebna). Posledično višje sodišče ne odgovarja na tisti del pritožničinih navedb, s katerimi izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je treba tek roka, ki je bil zadržan zaradi postopka pred Uradom, šteti od vročitve sodbe višjega sodišča (vključno s trditvami, ki so del pravnega mnenja prof. dr. A. G.) in ne že od dneva odločitve višjega sodišče (prvi odstavek 360. člena ZPP).

39. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni in ker tudi ne obstojijo pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

40. Odločitev o pritožničinih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je stroške priznalo v priglašeni višini (list. št. 209), ker je stroškovnik skladen z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT.

1 Tožeča stranka je vtoževala izgubljeni dobiček, ki bi ga pridobila z dodatnimi 250 naročniki letno v letih od 1994 do 1998 (skupaj 1250 naročnikov). Navedla je, da je v tistem času dosegala dobiček v višini 20 evrov letno na vsakega uporabnika (skupaj iz tega naslova zahteva 75.000 evrov odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 5.000, 10.000 … 25.000 evrov od vsakega zadnjega dne v letu za čas od 31. 12. 1994 do 31. 12. 1998 dalje). Poleg tega je zatrjevala izgubljeni dobiček, ker bi lahko teh 1250 izgubljenih naročnikov prodala toženi stranki, ki je prevzemala končne naročnike od ostalih ponudnikov (A. A. 1997, B. B. 2006, C. C. 2007...), zato je zahtevala tudi plačilo tega izgubljenega dobička (375.000 evrov). V tožbi je zatrjevala tudi novo zlorabo prevladujočega položaja v začetku leta 1999 (glej zadnji odstavek tožbenih navedb na strani 6), vendar v zvezi s tem ni postavila odškodninskega zahtevka. 2 V tem delu se je oprlo na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v VSL, sodba I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011. 3 V tem delu se je oprlo na stališča v odločbah Vrhovnega sodišča, navedenih v odločbi v opombi št. 2. 4 Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča o uporabi OZ v času veljavnosti ZPOmK v VS RS, sklep III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017, 28. točka obrazložitve. 5 Glej VS RS, sodba III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016, 35. točka obrazložitve. 6 Obrazložitev v 9. točki. 7 Predlog Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), Redni postopek, EVA 2007-2111-0017, na primer točka 2. 2 na 10 strani. 8 Ki sta sicer oba odkazala na splošne določbe obligacijskega prava, torej ZOR in OZ. 9 Primerjaj VSL, sklep I Cp 2662/2009, 5. točka obrazložitve. 10 Pri tem se je oprlo na stališča, zavzeta v sodnih odločbah, ki jih je navedlo v opombi št. 8 in 9. 11 Prvi odstavek je določal: Kot zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu se štejejo dejanja, ki povzročajo škodo drugim podjetjem ali potrošnikom in katerih podjetje ne bi moglo storiti, če bi obstajala konkurenca. 12 Primerjaj VS RS, sodba III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016, 11. točka obrazložitve. 13 Primerjaj Bojan Zabel … , Zakon o varstvu konkurence s komentarjem, Zakon o trgovini s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1993, stran 61 in 62. 14 Vzporedni pravdni postopek, v katerem bi tožeča stranka uveljavljala odškodninski zahtevek, bi bil drag, dolgotrajen in dokazno zahteven, pravi sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve. 15 Na primer odločba, št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015. 16 Odločba št, Up-450/15 z dne 2. 6. 2016. 17 VS RS, sodba II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017, 14. točka obrazložitve. 18 Glej opombi 15 in 16. 19 V tem se ta zadeva loči tudi od zadeve, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo v VS RS, sodba II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017, 14. točka obrazložitve. 20 Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča v VS RS, sodba II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017, 16. točka obrazložitve. 21 Primerjaj tudi stališče Ane Vlahek v Ureditev zastaranja odškodninskih terjatev zaradi kršitev konkurenčnega prava v Direktivi 2014/104/EU in njena implementacija v pravne rede držav članic, Pravnik, 1-2/2017, stran 63; in še ista avtorica v Zadržanje oziroma pretrganje zastaranja odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev pravil antitrusta med postopkom pred organi za varstvo konkurence, Razsežnosti zasebnega prava, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2017, stran 45. 22 Bojan Zabel v Zakon o varstvu konkurence z obrazložitvijo, Slovenska založba, 1993, na strani 27 dalje. 23 Primerjaj VS RS, sodba III Ips 104/2016 z dne 24. 10. 2017, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da se upnik, ki ve za premoženje izbrisane pravne osebe, ne more sklicevati na zadržanje zastaranja za čas od izbrisa pravne osebe do začetka stečajnega postopka, temveč mora v skladu načelom vestnosti in poštenja - 5. člen OZ in s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika - 6, člen OZ predlagati (poudarilo višje sodišče) začetek stečajnega postopka, da njegova terjatev ne bi zastarala. 24 Matija Damjan v Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis, 2015, pododdelek 3.4. 25 Tako tudi Ana Vlahek v Zadržanje oziroma pretrganje zastaranja odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev pravil antitrusta med postopkom pred organi za varstvo konkurence, stran 45. 26 Bojan Zabel v Zakon o varstvu konkurence z obrazložitvijo, na straneh 27 do 29 govori, da ZVK ohranja tudi tipična premoženjskopravna, civilnopravna sredstva za varstvo, med njimi tudi zahtevek za plačilo odškodnine, ki je mogoč le ob splošnih predpostavkah odškodninske odgovornosti, vloga Urada pa je bila v upravnopravnem varstvu; glej tudi v Zakon o omejevanju konkurence s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1993, strani 131 in 132. 27 Primerjaj VSL, sodba V Cpg 58/2015 z dne 20. 3. 2015, 78. točka obrazložitve. 28 V zvezi s tem glej tudi stališče Ane Vlahek v Ureditev zastaranja odškodninskih terjatev zaradi kršitev konkurenčnega prava v Direktivi 2014/104/EU in njena implementacija v pravne rede držav članic, zlasti zapisano v opombi št. 97. 29 Primerjaj dr. Alenka Šelih v Sistem kaznivih ravnanj: dileme in perspektive, Pravna praksa, 1993, strani 7 in 8. 30 Primerjaj mg. Miroslav Vrhovšek in mg. Pantelija Jerinić v Zakon o gospodarskih prestopkih s komentarjem in sodno prakso, ČGP Delo Tozd Gospodarski Vestnik, na primer strani 7 in 23 ter nadaljnje. 31 Boris Strohsack v Obligacijska razmerja. 2, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, 1996, točka bb, stran 163. 32 Primerjaj VS RS, sodba II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010; enako Strohsack, točka bb, stran 163. 33 Tako stanje je trajalo dlje časa, in sicer vse dokler tožena stranka tudi X-ovim konkurentom ni ponudila enotnih telefonskih številk in so jih ti lahko začeli uporabljati, kar se je zgodilo v prvi polovici leta 1999. V isti vlogi je v petem odstavku točke IX.3 sicer pritožnica postavila trditev, da se okoliščine, dejansko stanje in ravnanje tožene stranke ni spremenilo od leta 1994 do 1999, vendar so trditve za čas pred X povsem nekonkratizirane, pavšalne. 34 Primerjaj VS RS, sodba II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. 35 Primerjaj VSL, sodba I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011; Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2004, komentar k 165. členu, stran 930. 36 Primerjaj VS RS, sodba II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. 37 Primerjaj tudi Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar k 352. členu OZ, stran 479. Glej tudi Strohsack, strani 166 in 167; pri tem pa glej stališče Vrhovnega sodišča v VS RS, sodba II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011.