Jedro

Z razdrtjem pogodbe tožeče stranke ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč z razdrtjem, torej naenkrat, dospe celoten preostanek tožnikove terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. m. z dne 15.11.2001, in sicer v delu, ki tožencem nalaga nerazdelno plačilo zneska 1.821.572,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1998 dalje (1. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi glede glavnice in zamudnih obresti razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Razveljavilo je tudi odločitev o plačilu izvršilnih stroškov iz navedenega sklepa (3. točka izreka), nato pa odločilo, da morajo toženci nerazdelno povrniti tožnici 237.776 SIT njenih pravdnih stroškov z obrestmi od sodbe dalje (4. točka izreka). V 5. in 6. točki izreka je tožnici naložilo še povrnitev dela pravdnih stroškov toženim strankam, vse z obrestmi od sodbe dalje. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvih dveh tožencev in pritožbo tretje tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tretja tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz dopisa "Obvestilo-opomin po posojilu št. ..." z dne 25.9.1996, je tožnica od posojilne pogodbe odstopila z učinkom odstopa na dan 31.7.1996. Da je takrat odstopila od pogodbe, je ugotovil tudi izvedenec finančne stroke. Zadnja anuiteta posojila je bila plačana 28.2.1993, za čas od 1.3.1993 dalje pa tožeča stranka na račun toženim strankam danega posojila ni prejela nobenega plačila več. S tem ko je tožnica izkoristila pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, določeno v 12. členu posojilne pogodbe, je izgubila pravico sklicevanja na zastaralni rok za občasne terjatve, predpisan v prvem odstavku 372. člena ZOR. Tožeči stranki je ostal na voljo le še splošni, petletni zastaralni rok, pri čemer je ta začel teči od zapada najstarejše neplačane terjatve, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. V konkretnem primeru je najstarejša neizpolnjena terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo 31.3.1993. Sodišči pri odločitvi nista pravilno uporabili prvega odstavka 372 in 373. člena ZOR. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo druge stopnje spremeni tako, da pritožbam toženih strank ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev povzročenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - da iz posojilne pogodbe, sklenjene med tožnico in prvo in drugo toženo stranko izhaja, da je bilo dogovorjeno vračanje najetega posojila za dobo 15 let v mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo zadnji dan v mesecu; - da je bila zadnja mesečna anuiteta pred prvo predlagano izvršbo plačana januarja 1992; - da je tožnica z dnem 31.7.1996, v skladu s posojilno pogodbo, zaradi nerednega odplačevanja posojila od tožencev zahtevala tako plačilo zapadlih kot še nezapadlih obveznosti; - v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (VIII P 1492/94) se je vodil postopek za poplačilo neplačanih obveznosti na stanje dne 28.2.1993 (zapadli in nevrnjen del glavnice do vključno 28.2.1993 in do tega trenutka naračunane pogodbene obresti ter do tega datuma pripadajoče zamudne obresti za neredno plačevanje); - dokončno poplačilo te obveznosti po delni tožbi je bilo izvršeno 18.9.1998; - predlog za izvršbo je tožnica vložila 25.7.2001. Ključno vprašanje v tej pravdi je, kdaj je začel teči zastaralni rok za uveljavljanje preostanka terjatve iz posojilne pogodbe.

Zmotno je revidentovo naziranje, da je v tem primeru treba uporabiti prvi odstavek 373. člena ZOR, saj v tej pravdi ne gre za vprašanje zastaranja pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve. Občasne terjatve predstavljajo dajatve občasnih terjatev, ki so (poleg ostalega) samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več, da gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev (npr. posamezne terjatve iz dogovorjenega preživljanja, ki dospevajo vsak mesec). Posamezna od občasnih terjatev nima enake usode kot druge (prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 465, 466). S posojilno pogodbo so se pravdne stranke dogovorile za vračilo posojila v mesečnih anuitetah. Anuitete (enaki, vnaprej določeni občasni zneski odplačevanja glavnice in obresti) pa ne predstavljajo občasne terjatve, saj se z anuitetami odplačuje celoto po posameznih delih, s tem da se tej celoti (glavnici) pridružijo obresti. Ker pri odplačevanju posojila (plačevanju anuitet) ne gre za občasne terjatve, tudi terjatve tožnice ni mogoče označiti za pravico, iz katere izhajajo občasne terjatve.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnika v tej zadevi predstavlja razdrtje pogodbe v skladu z njenim 12. členom. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je 31.7.1996 nastala vtoževana terjatev tožnice, in hkrati tudi zapadla, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem postopku petletni zastaralni rok še ni potekel. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da pride kot zastaralni rok v poštev poleg splošnega petletnega roka iz 371. člena ZOR tudi triletni rok iz prvega odstavka 372. člena ZOR. Vendar za plačilo anuitet od dneva razdrtja pogodbe triletnega zastaralnega roka ni mogoče uporabiti. Triletni zastaralni rok po prvem odstavku 372. člena ZOR velja namreč le za občasno dajatev ter anuitete (po drugem odstavku 372. člena ZOR). Z razdrtjem pogodbe tožeče stranke ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek tožnikove terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan revizijski razlog ni podan, je bilo treba revizijo tretje tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.