Jedro

Življenjska skupnost med partnerjema se po vsebini ni razlikovala od skupnosti, kakršna praviloma velja med zakoncema, ta skupnost pa je imela tako svoj zunanji izraz (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, skratka vse, kar vsebinsko opredeljuje določeno skupnost kot skupno življenje) in tudi notranje, t.j. čustveno razmerje. Voljni element, kot ga razume pritožnik (bodisi kot hotenje partnerjev, da osnujeta izvenzakonsko skupnost bodisi kot izkoriščanje ekonomske odvisnosti ali nevednosti drugega partnerja), ni pomemben, izvenzakonska skupnost, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odst. 12. čl. ZZZDR, pa sama po sebi pripelje do zakonsko predvidenih pravnih posledic (tudi na premoženjskem področju).

Določitev deležev na skupnem premoženju ni posledica zgolj računskih operacij, v katerih bi se obravnavali prav vsi zaslužki, vrednost dela, drugi prispevki in izdatki ter podobno, ampak je treba upoštevati celovitost odnosov obeh bivših izvenzakonskih partnerjev v vsem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. To se odraža ne le v njunih zaslužkih in izdatkih, temveč tudi skrbi za družino, skupne otroke in skupno gospodinjstvo ter tudi njuno udeležbo v obliki dela pri pridobivanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank (1. tč. izreka sodbe), da znaša idealni solastniški delež tožnika na tem premoženju 7/10, toženke pa 3/10 (2. tč. izreka sodbe), drugačen oziroma višji zahtevek pravdnih strank zavrnilo (3. tč. izreka sodbe) in toženki naložilo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino za vknjižbo takšne solastninske pravice tožnika na dvoinpolsobnem stanovanju v mansardi v stanovanjskem bloku ulica s. v kraju K. (4. tč. izreka sodbe). Ugotovilo je delen umik nasprotne tožbe, zavrnilo toženkin predlog za taksno oprostitev in tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 181.702,00 SIT (izrek sklepa).

Zoper sodbo in sklep o stroških se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 498. čl. novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodbo izpodbija v celoti, kolikor z zahtevkom ni uspela: ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, izpodbija pa tudi ugotovitev obsega skupnega premoženja, določitev solastniških deležev pravdnih strank na njem, odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev izključne lastnine tožeče stranke na določenih premičninah, v posledici vsega pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Obširnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče posebej ne povzema, prikazane pa bodo v nadaljevanju obrazložitve s hkratnim odgovorom nanje. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede ugotovitve obstoja izvenzakonske skupnosti: Obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožnik izrecno uveljavlja z zatrjevanjem kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Ta naj bi bila v neprepričljivih razlogih sodišča prve stopnje o obstoju izvenzakonske skupnosti, ki so v nasprotju s tem, kar je v spisu. Vendar pa ta kršitev ni podana. Iz razlogov sodbe prve stopnje je jasno razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, pri čemer se je opredelilo do vseh, za to potrebnih pogojev. Tako je ugotovilo in jasno obrazložilo, da se življenjska skupnost med partnerjema po vsebini ni razlikovala od skupnosti, kakršna praviloma velja med zakoncema, ta skupnost pa je imela tako svoj zunanji izraz (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, skratka vse, kar vsebinsko opredeljuje določeno skupnost kot skupno življenje) in tudi notranje, t.j. čustveno razmerje.

Nasprotij v takšni obrazložitvi ni in tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki - v nasprotju so edinole z navedbami samega tožnika. Torej zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni podana.

Iz navedb pritožbe izhaja, da tožnik sodišču prve stopnje očita tudi t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ga sodišče kot prava neuko stranko ni poučilo o njegovih pravicah oziroma o pomenu določenih pravnih izrazov, ki imajo kot pravni standardi določeno pravno vsebino in se nanje vežejo pravne posledice (kršitev iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 11. čl. ZPP). Tako naj bi namreč kot prava neuka stranka pod sugestijo svojega odvetnika in sodišča očitno zmotno uporabil izraz izvenzakonska skupnost, ne zavedajoč se, da gre za opredelitev nekega stanja, ki veže nase določene posledice. Meni, da bi ga moralo sodišče, zlasti potem, ko je odpovedal pooblastilo svojemu odvetniku, poučiti, kaj uporaba določenih pojmov pomeni in kakšne pravne posledice prinaša. Vendar pa tudi ta kšitev ni podana: prvič zato, ker sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, ni napravilo zgolj na podlagi tožnikovega priznanja, temveč je tako, kot mu to narekuje določilo 2. odst. 221 čl. ZPP, presodilo, kaj pomeni njegovo kasnejše zanikanje dejstva ter na podlagi skrbne dokazne ocene (zopet skladno z 8. čl. ZPP) odločilo o tem; drugič zato, ker je na tem sploh gradil svojo tožbo in priznanje podal v prisotnosti svojega pooblaščenca - odvetnika, ki mu je pravno izrazoslovje dobro poznano; in ne nazadnje zato, ker je iz vlog samega tožnika (že po preklicu pooblastila odvetniku) razvidno, da tudi tožnik sam dobro obvlada pravno terminologijo, pomen posameznih institutov in njihove posledice kot tudi zakonodajo.

Pritožnik nadalje meni, da je obstoj ali neobstoj izvenzakonske skupnosti zapleteno pravno vprašanje, ki ne more biti v dispoziciji strank in ga je sodišče dolžno ugotavljati samo in v odnosu do posledic posameznega pravnega razmerja in se o obstoju izvenzakonske skupnosti kot o prejudicialnem vpašanju stranke ne morejo kar dogovoriti, saj bi sicer na ta način lahko dosegle posledice in učinke, ki jim ne gredo. To pa je pravno popolnoma nevzdržno ter bi ogrozilo pravno varnost. Navaja, da ni nikdar priznal obstoja izvenzakonske skupnosti, priznava pa dejansko razmerje s toženko, ki pa ni adekvatno zakonskemu razmerju. Že je bilo omenjeno, da je tožnikove kasnejše navedbe sodišče prve stopnje obravnavalo kot preklic priznanja, priznajo pa se seveda lahko samo dejstva (221. čl. ZPP). Vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti ni le pravno vprašanje, kot meni pritožnik, temveč je to pravni zaključek o vsebini razmerja med partnerjema glede na ugotovljena dejstva, slednja pa so seveda lahko predmet priznanja in kot taka (sprva priznana, potem pa zanikana) jih je tudi obravnavalo sodišče prve stopnje.

Že pri obravnavanju zatrjevane procesne kršitve iz 13. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP je bilo omenjeno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh potrebnih pogojev za zaključek o obstoju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama, na tem mestu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako dejansko stanje ugotovljeno tudi pravilno in popolno.

Razlogom sodbe prve stopnje ni kaj dodati, zato naj bo glede na pritožbene trditve le na kratko ponovljeno, da je so tipični zunanji znaki te skupnosti: skupno prebivanje (na oceno katerega morebitno zatekanje toženke k staršem ne more imeti vpliva), skupno gospodinjstvo (seveda v mejah, kolikor je partnerjema sploh dopuščal delovni čas, saj sta oba delala tudi popoldan), ekonomska skupnost (pridobila sta skupno premoženje), pa tudi otrok. Skrb zanj in njegovo vzgojo pa kaže tudi na notranje (čustveno in intimno) razmerje med partnerjema. Vse to pa pomeni, da je bila življenjska skupnost med partnerjema taka, kot je praviloma skupnost med zakoncema, ne glede na to, da je med njima prihajalo do določenih nesoglasij (ki tudi v razmerjih med zakonci niso izključena), katere v pritožbi izpostavlja tožnik in ki so očitno pripeljala končno do razpada njune skupnosti.

Pač pa si pritožnik napačno razlaga "voljni element" izvenzakonske skupnosti, kot to sam imenuje. Po njegovem mnenju bi namreč morala partnerja imeti namen ustvariti enak pravni položaj in enake pravne posledice, kot s sklenitvijo zakonske zveze. Enačenje zakonske zveze z nekim razmerjem, ki kaže odklonilen odnos partnerjev do formaliziranja njunega odnosa, je po njegovem v nasprotju z zakonodajalčevim ciljem, ki izenači izvenzakonsko skupnost z zakonsko zvezo le takrat, ko bi bil posameznik zaradi svoje nevednosti ali šibkejšega ekonomskega položaja potisnjen v neenakopravni položaj in s tem prikrajšan - subjekt, moški ali ženska, ki živi z nekom, pa se zaveda, da njuno razmerje ne ustvarja posledic ustvarjanja skupnega premoženja, ker nista sklenila zakonske zveze, ni upravičen, da mu sodišče ob prekinitvi tovrstnega razmerja priznava posledice iz zakonske zveze. Vendar pa po 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni pogoj za to, da se razmerje med izvenzakonskima partnerja izenači razmerju med zakoncema, ekonomska odvisnost enega od partnerjev ali njegova nevednost, temveč le, da je življenjska skupnost partnerjev oziroma njuno razmerje po vsebini podobno zakonskemu in da ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna (tega nihče ni zatrjeval). Voljni element, kot ga razume tožnik (bodisi kot hotenje partnerjev, da osnujeta izvenzakonsko skupnost bodisi kot izkoriščanje ekonomske odvisnosti ali nevednosti drugega partnerja), torej ni pomemben, izvenzakonska skupnost, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odst. 12. čl. ZZZDR, pa sama po sebi pripelje do zakonsko predvidenih pravnih posledic (tudi na premoženjskem področju). Izvenzakonska skupnost pravdnih strank je trajala tudi dalj časa - od rojstva njunega sina dne 22.4.1990 do januarja 1993, torej nekaj manj kot tri leta. V pritožbi tožnik sicer poudarja, da je trajala le do oktobra, ko se je toženka dejansko odselila. Tudi če bi bilo to res, pa za odločitev o zahtevku ni relevantno: zgolj zaradi par mesecev manj časa trajajoče življenjske skupnosti med pravdnima strankama, je ta skupnost še vedno izvenzakonska skupnost, kot jo opredeljuje 1. odst. 12. čl. ZZZDR, sam tožnik pa v nadaljevanju pritožbe pojasni, da je bilo praktično vse premoženje, ki je predmet spora, ustvarjeno v letu 1991 (torej pred zatrjevano toženkino odselitvijo): tako je bilo stanovanje v celoti plačano v obdobju od januarja do marca 1991, dodatna dela, ki so povečala vrednost stanovanja, od septembra do oktobra 1991, stanovanje pa je bilo opremljeno od januarja do oktobra 1991. Glede obsega skupnega premoženja pravdnih strank in posebnega premoženja tožnika: Za večino premičnin je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da so bile kupljene v času trajanja njune skupnosti. To pa pomeni, da po določilu 2. odst. 51. čl. ZZZDR v zvezi z 12. čl. ZZZDR predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je sicer zahteval tudi ugotovitev, da nekatere premičnine predstavljajo njegovo posebno premoženje, vendar v postopku ni uspel. Dokazne ocene sodišča prve stopnje glede posameznih teh predmetov pritožnik niti ne izpodbija, navaja le, da je sodba nerazumljiva, ker po eni strani ugotovi, da predstavlja zamrzovalna skrinja Rade Končar skupno premoženje, hladilnik Gorenje pa je v solastnini strank, čeprav obe stvari izvirata iz istega obdobja in ju je tožnik kupil pred letom 1990. Kot dokaz prilaga garancijska lista za ti dve premičnini, kar pritožbeno sodišče obravnava kot nov dokaz (1. odst. 352. čl. ZPP), pri čemer pa ga presoja, ali pomeni to sploh relevanten dokaz, ki bi, če bi bil predložen v postopku pred sodiščem prve stopnje, lahko pripeljal do drugačne odločitve. Pri tej presoji je ugotovilo, da je na garancijskih listih odtisnjen le datum proizvodnje naprav in ne datum prodaje. Torej iz predloženega dokaza ne izhaja, kdaj je bila skrinja sploh kupljena in torej za odločitev v sporu ne more biti relevanten. To pa pomeni, da nov dokaz ne kaže na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 355. čl. ZPP). Res je tožnik predlagal, da se zaslišijo tudi priče, ki bodo izpovedale, da je bilo prejšnje tožnikovo stanovanje popolnoma opremljeno (str. 74 spisa). Zavrnitev teh dokaznih predlogov kot tudi ne nov dokazni predlog z zaslišanjem priče T. pa kljub temu ne kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj pralni stroj Gorenje, o katerem naj bi izpovedovala priča T., sploh ni predmet tožbenih zahtevkov pravdnih strank. Tožnik pa tudi ne pove določno, o katerih predmetih naj bi izpovedovale druge predlagane priče - tako, kot bi sicer moral po določilu 2. odst. 7. čl. ZPP in 219. čl. ZPP, tega pa ne stori niti v pritožbi (prim. 1. odst. 352. čl. ZPP). Niti zavrnitev predlaganih dokazov niti novo predlagani dokazi zato po presoji pritožbenega sodišča ne kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje (355. čl. ZPP).

Glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju: Tožnik sodišču prve stopnje pri določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju očita zlasti, da ni upoštevalo inflacijskih gibanj v letih 1990 do 1993, zaradi česar je celotna računska operacija zgrešena. Tako upošteva enkrat DEM, drugič DIN in tretjič SIT, pri čemer obračunava enkrat revalorizirane zneske in jih odšteva od nerevaloriziranih ter s tem odbije daleč večjo vrednost od dejanske vrednosti, ki jo je sicer pravilno ugotovilo (pri zneskih zavarovanja za tožnika), enkrat (pri zaslužkih strank) pa vzame v račun nerevalorizirane zneske. S takim postopanjem je sodišče neutemeljeno prikrajšalo tožnika, še zlasti pa je razvrednotilo njegov zaslužek v letu 1991, ki je bilo zanj finančno zdaleč najuspešnjše leto, ko je takratna domača valuta devalvirala za več kot 260% in ko je bilo praktično ustvarjeno vse premoženje, ki je predmet spora. Vendar pa ta očitek sodišču prve stopnje ni utemeljen. Sodišče prve stopnje res upošteva različne valute (tudi zaradi spremembe denarne enote v Republiki Sloveniji v drugi polovici leta 1991), vendar pa pri tem ne naredi napake, kot mu jo očita pritožnik. Medsebojno namreč vedno primerja enake vrednosti, zaradi česar nobena stranka ni prikrajšana in je tudi celoten izračun pravilen. Tako pri ugotavljanju višine zaslužkov pravdnih strank v obdobju njune življenjske skupnosti sešteje (po tožniku nerevalorizirane) prejemke v celotnem obdobju in jih medsebojno primerja. Ker je tako seštelo zaslužke obeh, ni bil nihče od njiju prikrajšan (inflacija je pri obeh upoštevana na enak način), zneski pa so medsebojno primerljivi. Tudi ni res, da bi sodišče od tožnikovega nerevaloriziranega zaslužka odštelo revalorizirane zneske zavarovanja. Te zneske je res odštelo v višini 100 DEM mesečno, vendar pa je upoštevalo tečaj DEM v vsakem mesecu posebej, torej zneskov ni revaloriziralo in tudi tožnika ni v ničemer prikrajšalo. Enako velja za odštevanje plačane dohodnine, ki pa je bila odšteta v plačanem tolarskem znesku.

Nadalje tožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo višino materialnih stroškov in to nepravilno odštelo od nerevaloriziranega zaslužka. Nesporno je, da materialni stroški predstavljajo stroške za bencin in prehrano v času dela na terenu, vedar pa sodišče teh stroškov ne izračuna, čeprav po mnenju tožnika to ne bi bilo težko, temveč se opre na izpovedbo priče M. ter zaključi, da so bili ti stroški 17,5% od celotnega "bruto" zaslužka tožnika pri ALG. Gre za oceno priče, dano na sugestijo sodišča, saj akviziterji ne služijo v enakih zneskih, eden "pridela" več, drugi manj in tudi zaslužki pri enem močno nihajo iz meseca v mesec. Da bi za iste stroške porabil mesečno enkrat 250 DEM, drugič pa 1.984 DEM, si je težko zamisliti, pri čemer slednji znesek predstavlja toženkino plačo in pol. Ocena, koliko znašajo materialni stroški, ki jih je tožnik plačeval od neto zaslužka, je rezultat dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Če materialne stroške predstavljajo stroški za bencin in stroški prehrane, so ti nedvomno odvisni tudi od količine dela, enako kot (vsaj praviloma) tudi višina zaslužka. Zato ni nelogično, kot trdi tožnik v pritožbi, da znašajo ti stroški enkrat nesorazmerno veliko v primerjavi z drugič - tako kot nihajo zaslužki, niha tudi višina materialnih stroškov. Ni dvoma, da so ti stroški točno neugotovljivi, saj so, kot je izpovedala priča M., odvisni tudi od življenjskega stila in navad posameznika. Za obračun, kot ga ponudi tožnik v pritožbi, kakšnega dokaza niti ne predlaga. Ker ocena sodišča prve stopnje o 17,5% materialnih stroških mesečno od zaslužka temelji na izvedenem dokaznem postopku in ker je, kot je bilo omenjeno, tudi logična, jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Kolikor pa je mogoče iz pritožbe razbrati, da bi moralo sodišče prve stopnje znesek materialnih stroškov odšteti od neto zaslužka (torej po odštetju stroškov zavarovanja), pritožbeno sodišče ugotavlja, da to bistveno ne vpliva na izračun, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Tak izračun namreč pokaže, da so tožnikovi dohodki v obdobju od 1.1.1990 do 31.1.1993 znašali 1.438.161,10 SIT (in ne 1.429.167,60 SIT), kar pomeni 53,19% (in ne 53%) vseh dohodkov izvenzakonskih partnerjev.

Naj bo na tem mestu omenjeno, da podobno pokaže tudi primerjava dohodkov za obdobje od aprila 1990 (in ne že od 1.1.1990, kar pritožnik prav tako poudarja v pritožbi kot napačno): v tem primeru prej omenjen način obračuna pokaže, da so znašali tožnikovi dohodki 53,30%, toženkini pa 46,70% (in ne 53% : 47%). Razlika je glede na to, da seveda višina zaslužka ni odločilni kriterij (te primeroma našteva 2. odst. 59. čl. ZZZDR), povsem zanemarljiva. Tožnikovi izračuni, ki jih ponuja v pritožbi, po katerih naj bi bilo razmerje med njunima zaslužkoma v obdobju od maja 1990 do janurja 1993 68% (tožnik) : 32% (toženka), temeljijo na preračunavanju zaslužka in stroškov v tujo valuto. Tožnik meni, da bi moralo sodišče upoštevati tečaje tuje valute po posameznih mesecih. Ne more razumeti vedenja sodišča tudi zaradi nespornega dejstva, da je med državljani Slovenije običajno in splošno sprejet način izražanja v DEM in ne v SIT, kar velja še zlasti za dobrine, kot so stanovanja, nepremičnine nasploh, avtomobili ipd. Denarna enota v Republiki Sloveniji je tolar (Zakon o denarni enoti RS), uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti pa je dovoljena kot vrednostna osnova v pogodbah (5. čl. Zakona o deviznem poslovanju, veljavnega v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank oziroma 18. čl. sedaj veljavnega Zakona o deviznem poslovanju, Ur. list RS št. 23/99). V obravnavanem primeru torej ni osnove za to, da bi sodišče vse dohodke in izdatke pravdnih strank preračunavalo v tujo valuto in seštevalo in primerjalo tako dobljene vrednosti.

Pritožnik nadalje meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi od toženkine plače odšteti vse tiste njene izdatke, ki so ji nastali v zvezi z delom, zlasti misli pri tem na seminarje v tujini oziroma kar je povezano z njenim izobraževanjem. Prilaga dve položnici kot dokaz, da je 8.9.1992 plačala za seminar v Parizu 11.300 SIT (196 DEM) in 2.11.1992 12.276 SIT (205 DEM). Pri tem pa bo potrebno z njenim zaslišanjem in poizvedbami pri delodajalcu ugotoviti, koliko takšnih seminarjev in kakšne stroške je toženka imela v spornem obdobju. V zvezi s tem dokaznim predlogom tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da prikazani izdatki prav tako ne vlivajo bistveno na razmerje med zaslužkoma pravdnih strnk, sicer pa je treba poudariti, kar je storilo že tudi sodišče prve stopnje, da določitev deležev na skupnem premoženju ni posledica zgolj računskih operacij, v katerih bi se obravnavali prav vsi zaslužki, vrednost dela, drugi prispevki in izdatki ter podobno, ampak je treba upoštevati celovitost odnosov obeh bivših izvenzakonskih partnerjev v vsem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. To se odraža ne le v njunih zaslužkih in izdatkih, temveč tudi skrbi za družino, skupne otroke in skupno gospodinjstvo ter tudi njuno udeležbo v obliki dela pri pridobivanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR). V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila že zaradi tožnikove velike odsotnosti v popoldanskem in večernem času pretežna skrb za otroka in gospodinjstvo na strani toženke, ne glede na siceršnje drugačne tožnikove pritožbene trditve. To sta namreč potrdili tudi zaslišani priči (M. in F.). Dejstvo, da bi otrok lahko bil v varstvu tudi pri tožnikovih sorodnikih, pa na ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva.

Končno pa tožnik graja ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo vsega tožnikovega premoženja izpred razmerja s toženko in je spregledalo, da je imel tožnik poleg enosobnega stanovanja, ki ga je prodal za 55.000 DEM, in 15.000 DEM prihrankov, še osebni avtomobi Golf GTI, takrat vreden 12.000 DEM in 4.000 DEM položene are za nov avtomobil. Meni, da je tudi nemogoč zaključek sodišča, da je toženka prispevala 1.000 DEM od prodane Zastave k nakupu avtomobila, preostali del kupnine pa sta stranki prispevali iz tekočih skupnih dohodkov. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati, da v kupnini za enosobno stanovanje ni upoštevana vrednost opreme tega stanovanja.

Tožnik je predlagal zadosti prič, ki bi potrdile, da je imel stanovanje prenovljeno in v celoti opremljeno, to pa izhaja tudi iz izpovedbe F-ja. Pri navedeni graji pa pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje vendarle upoštevalo tudi dejstvo, da je imel tožnik avtomobil, saj ugotavlja, da je bil ta (BMW, ki pa je bil kupljen s prodajo Golfa oziroma zanj kasneje kupljenega Peugeota) prodan, iz te kupnine, pa je tožnik kupil zase (torej predstavlja njegovo premoženje, ki niti ni bilo zajeto s tožbenimi zahtevki v tem postopku) Renault 4 in za toženko Yugo (za katerega pa je bil določen del kupnine pridobljen tudi iz tekočih skupnih dohodkov obeh pravdnih strank). Trditvam, o položeni ari za nov avtomobil in o tem, da toženka ni imela 1.000 DEM, tožnik dokazov ne predlaga, kolikor pa se sklicuje na že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagane, pa neizvedne dokaze (z zaslišanjem prič), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile priče predlagane za dokazovanje dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na drug način, ali pa za to pravdno nepomembnih dejstev: tako je tožnik predlagal priče zaradi ugotovitve, da pravdni stranki nista živeli v izvenzakonski skupnosti (str. 24 spisa), o višini kupnine za sporno stanovanje (priče, predlagane na str. 28 spisa, katerih pa sodišče ni zasliševalo, saj je sprejelo tožnikove dejanske trditve o tem), o višini prevzetih kreditov (str. 28, tudi tu je sodišče sprejelo tožnikove trditve), o iztržku 1.000 DEM za Zastavo 101 (str. 30), glede stvari, ki jih je toženka odpeljala ob odselitvi (str. 31, kar za pravdo ni pomembno), glede prič, ki naj bi izpovedovale o opremljenosti tožnikovega stanovanja (str. 74), pa je bilo že pojasnjeno pri obrazložitvi glede obsega premoženja, da pa bi opremo prodal in pridobljena sedstva vložil v pridobitev skupnega premoženja, ne trdi niti v pritožbi.

Kako je sodišče prve stopnje ocenilo delež tožnikovega posebnega premoženja v skupnem premoženju in kako je ocenilo delež na sicer skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje tudi jasno in pravilno obrazložilo. Ta tožnikova graja je zgolj pavšalna. Nesprejemljivo pa je njegovo stališče, po katerem bi očitno moral iz skupnega premoženja dobiti vse, kar je imel že prej. Skupno premoženje je namreč rezultat (bolj ali manj uspešnega) gospodarjenja zakoncev z njim. Gre za nedeljiv materialnopravni pojem, torej je delež posameznega zakonca na njem izražen na skupnem premoženju kot celoti. Preračunavanje in finančni obračun, kot ga ponuja tožnik, že zato ne more biti sprejemjliv.

Glede stroškov postopka: Odločitev o stroških postopka pritožnik graja kot napačno v posledici siceršnje napačne odločitve. Ker pa je sodišče o zahtevkih pravdnih strank pravilno odločilo, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).