Jedro

Če je pogodba razdrta, sta namreč obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo, v znesku 193.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 47.344,83 EUR v tolarski protivrednosti EUR za SIT po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, z obrestmi, kot jih priznava LB d.d., Ljubljana za hranilne vloge na vpogled in sicer v valuti DEM od celotne glavnice 92.833,00 DEM za čas od 23.12.1997 do 31.12.2001 ter v valuti EUR od celotne glavnice 47.344,83 EUR za čas od 1.1.2002 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni pod izvršbo.

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 91.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dne 7.5.2003 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je bila po podatkih informatizirane baze sodnega registra izbrisana dne 4.11.2003. Sodišče prve stopnje je prekinjeni postopek (v spisu sklep redna št. 26) nadaljevalo na podlagi 1. odst. 208. člena ZPP od dne 15.6.2005, s pravnima naslednikoma tožeče stranke M.I. in R.D.. Omenjena sta namreč družbenika izbrisane družbe, ki odgovarjata za njene obveznosti in hkrati vstopata v pravice izbrisane družbe (4. odst. 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij).

1. O uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP Tožeča stranka smiselno očita prvostopnemu sodišču, da je bila storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov v spisu oziroma ni zaslišalo pravdnih strank, in s tem kršilo pravila o izvajanju dokazov v postopku (287. člen ZPP). Pravdne stranke bi moralo sodišče zaslišati v zvezi s sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama št. 7572/93 z dne 29.10.1993 (B/1). Dejstvo, ali je omenjena pogodba še v veljavi ali pa je bila razdrta po samem zakonu, za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna. O pravno nepomembnih dejstvih pa sodišče ni dolžno izvajati dokazov oziroma jih mora zavrniti (2. odst. 287. člena ZPP). Stališče sodišča druge stopnje o nepomembnosti veljavnosti oziroma neveljavnosti omenjene pogodbe bo pojasnjeno v nadaljevanju. Očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka pa ni utemeljen.

2. O zmotnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju Pravdni stranki sta dne 12.10.1993 sklenili prodajno pogodbo, dopolnjeno z aneksom z dne 9.4.1996 (A3 in A4). Tožeča stranka je v tem razmerju nastopala kot "dobavitelj", torej kot prodajalec, tožena stranka pa kot "naročnik" (kupec) alarmne naprave, opredeljene v 1. členu pogodbe. Ne glede na poimenovanje pogodbenih strank sodišče druge stopnje po vsebini pogodbo razume kot prodajno pogodbo in ne kot pogodbo o delu. Zgolj zato, ker je bil tožnik zavezan poleg dobave alarmnih naprav slednje tudi montirati, torej opraviti neko delo, ne moremo šteti omenjene pogodbe kot pogodbe o delu. Še v primeru, če bi se tožeča stranka zavezala izdelati določeno stvar iz svojega materiala (za kar pa v konkretnem primeru ni šlo), bi se v dvomu štela pogodba o delu za prodajno pogodbo (1. odst. 601. člena ZOR). Sploh pa za odločitev v tej zadevi ni bilo pomembno ali je imela pogodba med pravdnima strankama pravno naravo prodajne ali pogodbe o delu. Tožeča stranka je namreč v dopisu z dne 5.1.2001 (A/2) podala izjavo, da pogodbo in dodatek (Aneks) razdira. Pogodba je bila namreč realizirana le delno z njene strani, ker je dobavila toženi stranki alarmne naprave, montirati in torej dokončno realizirati svoje obveznosti pa ni mogla, domnevno zaradi razlogov na strani tožene stranke (primerjaj omenjeni dopis, v prilogi A/2).

Tožbenega zahtevka tožeče stranke zato ni mogoče obravnavati kot zahteve na izpolnitev obveznosti tožene stranke, saj je tožeča stranka, kot je bilo navedeno, sama razdrla pogodbo v smislu 127. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z razdrtjem soglašala, zato pridejo v poštev le še učinki za obe pravdni stranki ob razdrtju pogodbe v smislu 132. člena ZOR. Če je pogodba razdrta, sta namreč obe stranki prosti svojih obvveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Ker je tožeča stranka pogodbo razdrla, je postalo nepomembno, ali je pogodba med pravdnima strankama št. 7572/93, kjer je tožena stranka nastopala kot prodajalec Marles hiše, tožeča pa kot kupec (B/1) še v veljavi ali ne. Tožena stranka namreč zaradi učinkov razdrte pogodbe o dobavi alarmnih naprav, ni bila več v zavezi izpolniti pogodbe št. 7572/93 in ravnati v skladu z njenim 5. členom (B/1), to je izdelati objekt, opredeljen v 1. členu te pogodbe, in ga odpremiti tožeči stranki predvidoma v šestih mesecih od sklenitve pogodbe št. 7572/93. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke namreč plačilo dobavljenih alarmnih naprav po pogodbi z dne

12.10.1993, dopolnjeni dne 9.4.1996 (A/3, A/4). Predmet njene obveznosti je bila dobava in kasneje montaža alarmnih naprav. Zaradi učinkov razdrte pogodbe, izpolnitev pogodbe ni bila več možna in s tem tudi ne izpolnitveni zahtevek. Nepomembno je postalo tudi, da se je tožena strnka zavezala izpolniti svojo obveznost v nedenarni obliki (tožeči stranki izročiti hišo). Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo tisti del izpodbijane sodbe, v katerem razlaga, da bi tožeča stranka morala zahtevati vrnitev opreme v smislu 2. odst. 132. člena ZOR. Tožena stranka je bila pripravljena vrniti tožeči stranki vso dobavljeno opremo (primerjaj pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22.4.2003, v spisu list. št. 30).

3. Odgovor na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odst. 360. člena ZPP).

Z dopisom z dne 5.1.2001 je tudi po stališču sodišča druge stopnje tožeča stranka podala izjavo, da razdira pogodbo o dobavi in montaži alarmnih naprav in ne tudi pogodbe št. 7572/93 (B/1) o nakupu hiše tožene stranke. Zahtevek v omenjenem dopisu, ki se nanaša na realizirani del pogodbenega razmerja, to je na dobavljeno opremo, za katero je tožeča stranka zahtevala plačilo, se v smislu izpolnitve toženčeve obveznosti (ob tem ni bistveno ali na plačilo ali v obliki nedenarne izpolnitve) izključuje s tožnikovo izjavo o razdrtju pogodbe. Tožeča stranka namreč ni mogla hkrati zahtevati izpolnitve obveznosti in jo razdreti. Zato ni napačen zaključek sodišča, da je bila pogodba z dopisom z dne 5.1.2001 razdrta. Vse nadaljnje pritožbene trditve o kompenzaciji kot načinu plačila tožene stranke (v izročitvi montažne hiše tožeči stranki) zaradi razdrtja pogodbe št. 7572/93 so glede na tako omenjeno pravno stališče sodišča druge stopnje, pravno nepomembne. Zato nanje sodišče druge stopnje ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 132. člena ZOR in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP), je neutemeljen pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s

1. odst. 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo (1125 točk), 20% davek na dodano vrednost in za sodno takso za odgovor na pritožbo po Zakonu o sodnih taksah. Skupaj pripada toženi stranki za stroške postopka z odgovorom na pritožbo 193.500,00 SIT.