Jedro

Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje jasno izhaja, da tožnik s priloženimi potrdili o plačilih ni uspel izkazati, da so bile terjane terjatve poravnane, saj iz knjigovodskih kartic izhaja, da so se z navedenimi plačili pokrivale druge obveznosti, in ne terjane.

Tožnik v tožbi svojo pavšalno navedbo, da je celotni dol poplačan, izkazuje le s sklicevanjem na listine, ki jih je priložil v upravnem postopku, ki pa jih je presodil že drugostopenjski upravni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se nad tožnikom opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupnem znesku 28.177,73 EUR, od tega je 27.138,53 EUR glavnice, 1.014,20 EUR zamudnih obresti in 75,00 EUR stroškov davčne izvršbe ter 40,00 EUR potnih stroškov izterjevalca. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreka sklepa, kar izhaja iz knjigovodskih evidenc toženke, zato je ta v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začela davčno izvršbo.

2. Upravni organ druge stopnje je ugodil tožnikovi pritožbi v delu, ki se nanaša na obveznost iz naslova davka na dodano vrednost, navedeno v tabeli v 4. točki izreka pod zap. št. 3 ter sklep v tem delu odpravil in zadevo vrnil toženki v ponovni postopek. V preostalem delu pa je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Glede priloženih potrdil o plačilih navaja, da tožnik z njimi ni uspel izkazati, da so terjane obveznosti poravnane, kajti iz knjigovodskih kartic posameznega plačila, ki ga je tožnik izvršil za plačilo davkov in prispevkov, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da so se s temi plačili pokrivale obveznosti iz naslova DDV za davčno obdobje april in delno maj 2011 s plačili z dne 18. 1. 2012 in 2. 4. 2015 pa obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih, akontacije dohodnine in prispevkov za zdravstveno zavarovanje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je pritožbi predložil dokaze, iz katerih je razvidno, da je celotni davčni dolg poplačan. Toženka se z njimi ni ukvarjala, temveč je iz knjigovodskih kartic, ki se nahajajo v spisu, ugotovila, da so se s plačili pokrivale obveznosti iz naslova DDV za drugo davčno obdobje in obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih, akontacije dohodnine, prispevkov in zdravstveno zavarovanje. Tožnik vztraja, da je celoten dolg poplačan, v zvezi s čimer predlaga vpogled v fotokopije listin, ki se nahajajo v upravnih spisih. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se oba izpodbijana akta odpravi in se postopek davčne izvršbe na denarna sredstva ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita pristojna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

6. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da ni utemeljen očitek, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, na kaj se navedeni davčni dolg nanaša. Iz četrte točke izreka izpodbijanega sklepa je namreč natančno razvidno, da se sklep nanaša na neplačan davek na dodano vrednost na podlagi navedenih obračunov za različna navedena davčna obdobja in neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in poškodbe pri delu in poklicne bolezni za zavarovanca na podlagi navedenih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike.

7. Ker iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje jasno izhaja, da tožnik s priloženimi potrdili o plačilih ni uspel izkazati, da so bile terjane terjatve poravnane, saj iz knjigovodskih kartic izhaja, da so se z navedenimi plačili pokrivale druge obveznosti, in ne terjane, in sicer obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost za davčno obdobje april 2011 in delno maj 2011, ter obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih, akontacij dohodnine in prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ni utemeljen tožbeni ugovor, da se toženka do predloženih potrdil o plačilu ni opredelila. Da bi bila navedena ugotovitev toženke, ki kot rečeno, izhaja iz knjigovodskih kartic, ki se nahajajo v upravnem spisu, nepravilna, pa tožnik konkretno ne navede in ne izkaže. V tožbi svojo pavšalno navedbo, da je celotni dolg poplačan, izkazuje le s sklicevanjem na listine, ki jih je priložil v upravnem postopku, ki pa jih je, kot rečeno, presodil že drugostopenjski upravni organ. Da so bila plačila, ki izhajajo iz obvestil, dejansko opravljena, pa niti ni sporno.

8. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, kot rečeno, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.