Up-140/97

28. 9. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., p.o., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 28. septembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 86/96 z dne 28. 1. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.A. A. A. (v nadaljevanju: pritožnik) je zaradi povečanega obsega dela sklenilo delovno razmerje za določen čas z več delavci. Pri eni od delavk je bilo delovno razmerje večkrat podaljšano: nazadnje do 31. 1. 1991 oziroma do preoblikovanja v javno podjetje, kar se je zgodilo 31. 7. 1991. Delavka pa je 29. 4. 1991 nastopila porodniški dopust, zato ji delovno razmerje ni prenehalo z 31. 7. 1991, ampak naj bi ji šele 29. 4. 1992 - o čemer je bila obveščena pisno dne 8. 4. 1992. Ne glede na to je podjetje izdalo naknadno še sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov z dela, saj delavka po 29. 4. 1992 ni več prišla na delo.

2.V ponovljenem postopku (prvič je delavka v celoti uspela) je Sodišče združenega dela v Mariboru z odločbo št. S 1610/93 z dne 25. 3. 1994 razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov, štelo pa je, da je bilo delovno razmerje delavki podaljšano do izteka porodniškega dopusta, ko naj bi ji zakonito prenehalo. Zoper tako odločitev se je pritožila le delavka. Višje delovno in socialno sodišče je z odločbo št. Pdp 1705/94 z dne 14. 3. 1996 pritožbi ugodilo in odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu spremenilo. Štelo je, da je delavki delovno razmerje na podlagi zakona prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in da še traja. Neizpodbijani del prvostopne odločitve je ostal nespremenjen. Revizija pritožnika zoper nespremenjeni del prvostopne odločbe je bila zavržena kot nedovoljena, zoper drugostopno odločbo pa zavrnjena kot neutemeljena.

3.Pritožnik navaja, da je bilo pravo zavestno uporabljeno napačno zato, da bi se zaščitilo domnevne pravice delavke. S tem naj bi bili pritožniku kršeni ustavni pravici iz 14. in 22. člena o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic. Delavka naj bi bila privilegirana v nasprotju z zakonom, ki je bil napačno interpretiran in da zato pravice obeh strank v postopku niso bile enako varovane. Delavki je bilo priznano vse, delodajalcu pa niti minimum tega, kar naj bi mu zagotavljal zakon.

B.

4.Ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bile izpodbijane odločbe nezakonite ter temeljijo na napačni uporabi prava, izkazana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb samih po sebi, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

5.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

6.Glede na navedeno se Ustavno sodišče ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in dokazno oceno sodišč. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pritožbo in revizijo ni uspel, pa ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Morebitnih drugih kršitev v sodnem postopku, ki bi kazale na neenako obravnavanje pritožnika pa ta v ustavni pritožbi ne navaja. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi revizijske sodbe tudi opredelilo do vseh vprašanj, ki so bila za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ker torej ni podana zatrjevana kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi. predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Namestnica predsednika senata:

dr. Dragica Wedam - Lukić