Jedro

Za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede morajo od prejšnjega napredovanja (prve zaposlitve ali premestitve) miniti polna tri leta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je sklep komisije za pritožbe z dne 28. 2. 2018 v zvezi s sklepom toženke z dne 13. 11. 2017 nezakonit in se razveljavi, ugotovitev, da je tožnica s 1. 4. 2012 napredovala za dva plačna razreda in ji pravica do plače po 21. plačnem razredu pripada od 1. 4. 2014 dalje ter da ji je toženka dolžna za čas od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 obračunati razliko v plači med 19. in 21. plačnim razredom vključno z vsemi dodatki k plači, od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v prihodnjem mesecu (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžna plačati njene stroške postopka v znesku 336,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila. (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da mora poteči triletno napredovalno obdobje, da lahko javni uslužbenec napreduje, zmotno. Pred uveljavitvijo ZSPJS in Uredbe je veljavni Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državnih organih napredovalno obdobje določal drugače, jasno je bilo določeno, da javni uslužbenec lahko napreduje najprej po poteku treh let, glede na takšno ureditev pa so se pogoji za napredovanje preverjali trikrat letno. Uredba določa napredovalno obdobje kot obdobje, v katerem javni uslužbenec dobi tri ocene. Sodišče prve stopnje se do takšnega pravnega naziranja tožnice, temelječega na določbah Uredbe, sploh ni opredelilo. S tem je zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje se ni opredelilo do tožničinega ugovora exceptio illegalis, ki se nanaša na določbi Uredbe, ki določata rok za izvedbo ocenjevanja javnih uslužbencev in preverjanje pogojev za napredovanje. Kršeno je načelo enakosti pred zakonom. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podano dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obe bistveni kršitvi pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih je to ustrezno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi nosilnega stališča, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absolutni pogoj za napredovanje po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS) in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem. – Uredba).

7. Bistvena dejstva, ki med pravdnima strankama niso bila sporna in jih je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, so: - tožnica je zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, na delovnem mestu "administrator V" v Policijski upravi A.; - tožnica je na na podlagi sklepa tožene stranke z dne 30. 5. 2008 s 1. 6. 2008 napredovala za en plačni razred v količnik 2,40; - za leta 2008, 2010 in 2011 je tožnica prejela letno oceno delovne uspešnosti odlično, s čimer je skupaj zbrala 15 točk ter izpolnila pogoje za napredovanje za 2 plačna razreda; dne 7. 4. 2015 je podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila s 1. 4. 2015 uvrščena v 21. plačni razred; - dne 22. 8. 2017 je na toženo stranko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic oz. izpolnitev obveznosti po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), in sicer je zahtevala ugotovitev napredovanja za dva plačna razreda s 1. 4. 2012, torej v 21. plačni razred, ter pravico do izplačila plače po 21. plačnem razredu od 1. 4. 2014 dalje; tožena stranka je s sklepom z dne 13. 11. 2017 zavrnila zahtevo, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je je s sklepom z dne 28. 2. 2018 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnila.

8. Pritožbeno zavzemanje, da bi tožnica morala napredovati že 1. 4. 2012 (ne šele v letu 2015), ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni izpolnila obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen in triletnega napredovalnega obdobje, saj je tožničino napredovalno obdobje začelo teči s 1. 6. 2008, bi pogoj doseženega oz. pretečenega triletnega napredovalnega obdobja prvič lahko izpolnila s 1. 6. 2011, vendar se na podlagi 4. odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU, Ur. l. RS, št. 94/2010 in nadaljnji) v napredovalno obdobje na napredovanje v višji plačni razred ni štel čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Zato je tožnica pogoj pretečenega triletnega napredovalnega obdobja izpolnila šele s 1. 6. 2012. Ker pa se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede vsako leto do 15. marca, v letu 2012 ni napredovala v plačni razred, kljub temu, da je 1. 4. 2012 že imela tri ocene odlično (za leta 2008, 2010, 2011). Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da s 1. 4. 2012 še ni izpolnila vseh pogojev za napredovanje v plačni razred, saj v obdobju od 1. 6. 2008 do 1. 4. 2012 še niso pretekla tri leta (leto 2011 se ni upoštevalo). Ker tožnica zaradi interventne zakonodaje ni mogla napredovati v letu 2013 in 2014, je tako do napredovanja v plačni razred upravičena šele v letu 2015. 9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi od prejšnjega napredovanja (prve zaposlitve ali premestitve) miniti polna tri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS1 in tretjega odstavka 1. člena Uredbe2 tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela. Pravilno je pojasnilo, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilna razlaga, da besedna zveza "vsaka tri leta" pomeni, da mora miniti polna tri leta do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Na to ne vpliva, da je bilo v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl. - Pravilnik), ki je veljal pred Uredbo, izrecno določeno, da zaposleni lahko napreduje po preteku najmanj treh let od prve razporeditve. Zgolj dejstvo, da v besedilu ZSPJS in Uredbe ni izrecno predpisan pogoj napredovalnega obdobja najmanj treh let, ne pomeni, da je razlaga sporne pravne norme napačna. Določba drugega odstavka 2. člena Uredbe, da je napredovalno obdobje opredeljeno kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje, ne daje podlage za razlago, da je napredovalno obdobje lahko krajše od treh let, če zaposleni prej kot v treh letih pridobi tri ocene dela. Enako velja za druge določbe Uredbe.

10. Tožnica navedenemu materialnopravnemu stališču, da je za napredovanje treba dopolniti polna tri leta, nasprotuje tudi s sklicevanjem na neenako obravnavo v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so se zaposlili oziroma napredovali pred 1. 4. 2012. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za nedovoljeno neenako obravnavo, če se različni pravni položaji različno obravnavajo. Javni uslužbenci, ki se zaposlijo ali napredujejo v različnih delih leta, so glede na veljavne predpise, po katerih se preverja pogoje za napredovanje zgolj enkrat letno, v vsakem primeru v različnih položajih kar zadeva napredovanje. Na pravilnost izpodbijane odločitve to ne vpliva. Tudi v primeru, če bi bila pogoj za napredovanje le pridobitev treh letnih ocen, bi nekateri javni uslužbenci napredovali več mesecev prej kot drugi javni uslužbenci. Ni mogoče šteti, da gre za kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Datum zaposlitve namreč ni pravno upoštevna osebna okoliščina, za prepovedano diskriminacijo pa se šteje samo tista neenaka obravnava, do katere prihaja zaradi osebnih okoliščin posameznika.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Tretji odstavek 16. člena ZSPJS določa: "Javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje." 2 Tretji odstavek 1. člena Uredbe določa: "Javni uslužbenec napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje."