Jedro

Razvoj anksiozno depresivne motnje je bil pravilno upoštevan v okviru odmere odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ko ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, se odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je bilo ugotovljeno pri tožnici, odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - v III. 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 6.000 EUR nadomesti z zneskom 8.000 EUR; - v IV. 2. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.014,54 EUR nadomesti z zneskom 2.340,01 EUR;

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 221,55 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe z dne 26. 5. 2017 dopustilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožnice zoper drugo toženko na plačilo odškodnine v višini 14.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Razsodilo je, da je prva toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2013 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. 1. in III. 2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni drugi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 339,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. 1. točka izreka), ter prvo toženko obvezalo na plačilo pravdnih stroškov tožnici v znesku 2.014,54 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. 2. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v III. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prvo toženko obveže še na plačilo odškodnine v nadaljnjem znesku 8.000 EUR s stroškovno posledico. Sodišče se ni izjasnilo o tožničinem zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi anksiozno depresivne reakcije na poškodbo, ki je trajala dve leti, prav tako ne o tem, ali in v kolikšni meri je to okoliščino upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Z odmero prenizke odškodnine iz tega naslova je zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (ali je bila navedena motnja upoštevana pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Če bi sodišče upoštevalo dejstvo, da so bile tožničine življenjske aktivnosti zaradi razvoja anksiozno depresivne reakcije začasno zmanjšane za dve leti po škodnem dogodku, bi ji ob pravilni uporabi materialnega prava moralo prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova. Poleg tega je premalo ovrednotilo dejstvo, da tožnica zaradi razpoloženjskih motenj najmanj dve leti po škodnem dogodku ni smučala, da se ni bila zmožna voziti z motorjem in da je bila zaradi bolečin, ki jih je prestajala v obraznem delu, nezmožna za športno rekreativne dejavnosti. Premalo je ovrednotilo vse ugotovljene neugodnosti, ki jih je zaradi poškodbe prestajala tožnica, kot tudi okoliščino, da je poleg poškodbe obraza utrpela tudi poškodbo palca ter ni upoštevalo dolžine časa, ki je pretekel od škodnega dogodka do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj je tožnica na odmero odškodnine čakala kar 6 let. Tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 1.000 EUR ni pravična. Iz podanega mnenja izvedenca na strani 9 izhaja, da je tožnico poleg bolečin v predelu obraza skrbelo, ali se bo pozdravila v celoti ali ne, česar sodišče ni ovrednotilo v zadostni meri. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožnici zaradi nedoločenega strahu nad izidom in prihodnostjo prišlo do razvoja tesnobe, kar je trajalo nekaj mesecev. Isti termin par mesecev pa izvedenec uporablja za čas, ko je pri tožnici trajala anksiozno depresivna reakcija na škodni dogodek. Če bi sodišče natančno povzelo ugotovitve izvedenca glede tožničine zaskrbljenosti, ki je privedla do anksiozno depresivne reakcije na škodni dogodek in je trajala dve leti, bi moralo tožnici iz naslova strahu prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova, torej 4.000 EUR. Odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Sodišče je premalo je ovrednotilo dejstvo, da je palec desne roke najbolj funkcionalen prst na roki, pri čemer je tožničina desna roka delovna roka. Tožnica vsakodnevno v roki drži svinčnik, tipka, drži jedilni pribor, praktično vsako stvar. Zaradi manjše moči desnega palca je manj zmožna za osebno higieno, za držanje smučarske palice v roki, za vsa gospodinjska opravila in za vožnjo z motorjem.

3. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je vtoževala odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 28. 10. 2011. Kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino leve ličnice, poko v ličnici ter udarnino drugega sklepa desnega palca na roki. Oteklino na obrazu je imela leto dni, ker je bil poškodovan infraorbitalni živec. Trpela je zaradi izgleda in omrtvičenosti leve polovice obraza. Ob udarcu je trpela izredno hudo bolečino v predelu ličnice, močne bolečine je imela v palcu desne roke. Bolečine palca in ličnice so bile srednje močne še 10 dni, blažje pa še kakšen mesec. V zvezi z zdravljenjem je tožnica opravila dve RTG slikanji in en CT glave. Zaradi palca je izvajala fizioterapijo, ki je bila nekoliko neugodna. Po poškodbi se je pri tožnici razvila anksiozno depresivna motnja, ki je trajala nekaj mesecev. Tožnica je jemala Cymbalto in Tegretol. Zaradi telesne poškodbe je bila v bolniškem staležu od 28. 10. do 9. 12. 2011, mesec in pol, nato še dva meseca in pol v polovičnem bolniškem staležu predvsem zaradi razvoja anksiozno depresivne motnje po poškodbi. Osemkrat je obiskala osebnega zdravnika, psihiatra šestkrat ter nevrologa, hodila je na fizioterapijo.

6. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo okoliščine, da se je po poškodbi pri tožnici razvila anksiozna depresivna reakcija, ni utemeljen, saj iz 22. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče razvoj te motnje v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino pri odmeri odškodnine iz tega naslova premalo upoštevalo. Kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca dr. Ž., se je pri tožnici po poškodbi in zaradi poškodbe 28. 10. 2011 razvila anksiozno depresivna motnja, zaradi česar je potrebovala tudi psihiatrično zdravljenje z zdravili, ki je potekalo od 16. 4. 2012 do 3. 6. 2013, ko je prejemala antidepresiv Cymbalto. Glede na trajanje anksiozno depresivne motnje, ki je glede na podane ugotovitve izvedenca pri tožnici trajala 20 mesecev (28. 10. 2011 do 3. 6. 2013), po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 5.000 EUR (namesto prisojenih 4.000 EUR). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in odškodnino iz tega naslova v skladu z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zvišalo za 1.000 EUR. Vse ostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba v okviru odmere odškodnine iz tega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno upoštevalo, zaradi česar drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

7. Glede strahu je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca in izpovedbe tožnice ugotovilo, da tožnica primarnega strahu ob škodnem dogodku ni utrpela. Pri tožnici je bil prisoten sekundarni strah, ker ni vedela, ali gre za možgansko poškodbo ob glavobolu in kako se bo zdravljenje izteklo, ali se bo oteklina obraza (ki je, kot je bilo v postopku ugotovljeno, pri tožnici trajala eno leto) zacelila in ali bo trpel njen izgled. Pri tožnici je bila prisotna tudi tesnoba, a ta zaskrbljenost, negotovost tožnice za izid zdravljenja, je bila, kot je ugotovil sodni izvedenec, nizke intenzitete in je trajala zgolj nekaj mesecev. Tožnica trajnega strahu ni utrpela. Pritožbene navedbe, ki v okviru odškodnine za strah, izpostavljajo razvoj anksiozno depresivne motnje, niso utemeljene, saj je bil razvoj te motnje že pravilno upoštevan v okviru odmere odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ko ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, se odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je bilo ugotovljeno pri tožnici, odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem1. Pritožbeni očitek, da se nekajmesečno trajanje strahu nanaša na dveletno obdobje, v katerem je tožnica trpela za anksiozno depresivno motnjo, ni utemeljen, saj je bilo, kot že rečeno, trajanje te motnje že upoštevano pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zato enačenje trajanja sekundarnega strahu s trajanjem navedene motnje ni utemeljeno, kljub temu, da je izvedenec oboje opredelil na nekaj mesecev. Ključno je, da je pri anksiozno depresivni motnji nekaj mesecev določno opredelil z datumi (11. in 12. točka mnenja), da bi tožnica trpela dveletni sekundarni strah pa iz mnenja izvedenca, ki je ugotovil obstoj zgolj nekajmesečnega sekundarnega strahu nizke intenzitete, ne izhaja (18. in 19. točka mnenja). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina iz naslova strahu v višini 1.000 EUR materialno pravno pravilna (179. člen OZ).

8. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da so posledice poškodb pri tožnici relativno majhne, in sicer so fizične posledice v nekoliko slabši gibljivosti in moči desnega palca, prav tako ima tožnica še vedno občutljiv predel ličnice na vremenske spremembe in dotik oz. pritisk, zaradi česar ima manjšo sposobnost ukvarjanja s športnimi dejavnostmi, delovno zmožnost ter sposobnost opravljanja gospodinjskih opravil. Težave ima še delno pri nošenju čelade, ker ji fiksiranje čelade pritiska na ličnico, zaradi česar čuti neugodje oz. včasih tudi blago bolečino. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 1.000 EUR. Glede na to, kot izpostavlja pritožba, da je desni palec, ki je omejeno gibljiv, najbolj funkcionalen prst na roki, pri čemer je tožničina delovna roka desna roka, je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena prenizko, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 2.000 EUR, zaradi česar je v tem delu pritožbi ugodilo in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.000 EUR.

9. Po spremembi oz. zvišanju odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 5.000 EUR, odškodnina za strah 1.000 EUR, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 2.000 EUR, skupno torej 8.000 EUR, kar v času sojenja znaša 6,9 neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča je navedena odškodnina pravična (179. člen OZ) in je ustrezno umeščena v okvir odškodnin v podobnih primerih.2 Glede na to, da se odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prisoja na podlagi določila drugega odstavka 168. člena OZ po cenah ob izdaji sodne odločbe, je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ob določitvi odškodnine ni upoštevalo, da je od nastanka škodnega dogodka do določitve odškodnine preteklo 6 let, neutemeljen.

10. Ker je bila pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v III. 1. točki izreka sodbe znesek 6.000 EUR nadomestilo z zneskom 8.000 EUR. Zaradi spremembe pravdnega uspeha tožnice je posledično ustrezno spremenilo tudi stroškovno odločitev v IV. 2. točki izreka. V ostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Po spremembi sodbe je tožnica s svojim zahtevkom po višini uspela s 78,5 %, pri čemer je pritožbeno sodišče pri izračunu pravdnega uspeha tožnice glede na to, da je bil v postopku sporen temelj, s čimer se je sodišče prve stopnje ukvarjalo velik del postopka in so nastali tudi pravdni stroški, upoštevalo, da je tožnica po temelju uspela s 100 %, po višini pa po spremembi sodbe s 57 %. To pomeni, da njen pravdni uspeh znaša 78,5 %, pravdni uspeh prve toženke pa 21,5 %. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 32. in 33. točki obrazložitve sodbe, česar pritožba ne izpodbija, pravdni stroški tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.980,91 EUR, pravdni stroški prve toženke pa 351,40 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdnem postopku je tožnica na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 2.340,01 EUR, prva tožena stranka pa do povrnitve 75,55 EUR. Po medsebojnem pobotanju je prva toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, v višini 2.264,46 EUR.

12. Pritožbeni uspeh tožnice znaša 25 % (po višini je uspela z zneskom 2.000 EUR od izpodbijanega zavrnilnega dela 8.000 EUR). Prvi toženki stroški v pritožbenem postopku niso nastali. Pritožbeni stroški tožnice znašajo 427,20 EUR za sestavo pritožbe (tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZodvT), 22 % DDV znaša 93,98 EUR, materialni izdatki 20 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), s stroški sodne takse za pritožbo v višini 345,00 EUR stroški pritožbenega postopka tožnice znašajo 886,18 EUR. Upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku je prva toženka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 221,55 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 VS RS sodba II Ips 346/2010 2 Primerjaj: II Ips 953/2008, kjer je bilo oškodovanki, ki je utrpela prelom leve zgornje čeljustnice v predelu spodnjega očesnega roba, ki je imel za posledico ukleščenost levega podočesnega živca, ki oživčuje levo lice in leve zgornje zobe ter levo nosno krilo, prisojenih 7 plač; II Ips 330/2006, kjer je bilo oškodovancu, ki je utrpel zlom nosne kosti, udarnino leve ličnice ter udarnino leve strani prsnega koša, prisojenih 7 plač; II Ips 845/2008, kjer je bilo oškodovancu, ki je utrpel zlom desne zgornje čeljusti, udarnino in podpludbo ob desnem očesu, udarnino desne ličnice in desne strani obraza, prisojenih 6 plač.