Jedro

Sodišče ni pristojno za odločanje o priključku na javno cesto. Tisti, ki je ograjo postavil v soglasju s pravnim prednikom lastnika zemljišča na mejo med tem zemljiščem in cesto, sam pa ni mejaš, ni pasivno legitimiran za zahtevek na odstranitev ograje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se spremenita tako, da se pritožbama ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Toženca sta nerazdelno dolžna odstraniti ograjo v dolžini 8,15 stoječo na meji med ... ulico, to je parcelo št. 780 - družbena lastnina v splošni rabi, in parcelo tožnikov št. 791/3, kot vsakokratnih imetnikov pravice uporabe in lastnikov nepremičnine, torej ograjo, ki je vrisana med točko B in B1 na eni strani in C na drugi strani na skici izmere, ki jo je dne 15.11.1988 izdelal stalni sodni izvedenec geodetske stroke in ki je sestavni del te sodbe, poleg odstranitve navedenega dela ograje pa sta toženca nerazdelno dolžna tudi sicer dopustiti dovoz in dostop tožnikoma iz ... ulice, to je parc.št. 780 - družbena lastnina v splošni rabi do parcele tožnikov št. 791/3, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Toženca in stranski intervenient občina sta nerazdelno dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." z a v r n e k o t n e u t e m e l j e n. Tožeča stranka je dolžna povrniti pravdne stroške tožene stranke in njenega stranskega intervenienta, in sicer toženi stranki 44.580,00 SIT, stranskemu intervenientu pa 15.000,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencema je naložilo, da morata odstraniti ograjo v dolžnini 8,5 m na meji med ... ulico in parcelo tožnikov ter da sta dolžna dopustiti tožnikoma dovoz in dostop iz ... ulice na parcelo tožnikov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in njenega stranskega intervenienta ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožena stranka in njen stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ima tožeča stranka po lokacijski dokumentaciji dostop na svojo parcelo iz ... ulice, ki ga lahko iztoži od svojega stranskega intervenienta. ... ulica je pri parceli tožene stranke res zagrajena, vendar se to tožeče stranke ne tiče, ker nima dovoljenja za dovozni priključek na to cesto. Poleg tega pa dostop na ... ulico tudi fizično ni izvedljiv, kar je ugotovil že izvedenec. Izvršba izpodbijane sodbe bi pripeljala do nesmiselnega položaja, saj tožeči stranki kljub odstranjeni ograji dostop z avtomobilom na cesto ne bi bil omogočen. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stranski intervenient (občina) na strani tožene stranke uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je sodišče v bistvu odločilo o novem dovoznem priključku stanovanjske zgradbe tožeče stranke na javno cesto. S tem je v nasprotju s 109. členom zakona o cestah odločilo o zadevi, ki ne sodi v sodno pristojnost. Dovoz do stavbe tožnikov je določen s pravnomočno odločbo občinskega komiteja za gradbene in komunalne zadeve občine z dne 16.9.1981 in to iz ... ulice. Zazidalni načrt S 23 določa ... ulico na parceli 780 izključno za dovozno cesto tam stoječih vrstnih hiš. Upravni organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni storil nobene nepravilnosti, saj služnostna pravica na lastni stvari ni mogoča. Parcela 791 se je delila šele po izdaji tega dovoljenja v letih 1983 in 1985. Stranski intervenient še poudarja, da bi se s tem dovozom poslabšal položaj vseh stanovalcev vrstnih hiš na tem delu ... ulice. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. tožbo zavrže. Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, nasprotnima strankama in njunima stranskima intervenientoma. Javni tožilec se o njej ni izjavil, tožeča stranka pa je na reviziji odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga zavrnitev obeh revizij. Tožena stranka je vložila repliko na odgovor tožeče stranke, s katero oporeka njenim trditvam. Reviziji sta utemeljeni. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili. Med strankama je nesporno, da stoji ograja, ki je predmet tožbenega zahtevka, na meji med cesto (... ulico) in parcelo v uporabi tožnikov. Da gre za mejo med tema dvema zemljiščema, in da se ta le na tromeji stika z zemljiščem tožencev, je že bilo ugotovljeno v nepravdnem postopku zaradi določitve meje, ki je tekel med pravno prednico tožeče stranke kot predlagateljico ter toženo stranko in njenim stranskim intervenientom kot nasprotnima udeležencema. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da ograja obstaja že dolgo in da je bila obnovljena sporazumno s prejšnjim upravičencem do zemljišča (sedanjim stranskim intervenientom na strani tožeče stranke). Tožnika sta se v tožbi sama sklicevala na ugotovitve v tem postopku. Na glavni obravnavi je bilo nato le še (prav tako nesporno) ugotovljeno, da je stanje tudi danes v naravi takšno, kot je bilo takrat. Sodišče prve stopnje zato v sodbi le povzema, da je ograjo "p renovila" , sodišče druge stopnje pa da jo je "postavila oz. obnovila" tožena stranka. Če pa je ograja stala že prej, sta tožnika s tem, ko sta kupila hišo, pridobila tudi pravico na zemljišču in na ograji, in sicer ne glede na to, kdo jo je (že prej) postavil. Toženca na njej nimata nobene pravice in tudi posesti ne, saj se njune parcele le v eni točki (tromeji) dotika. Tudi nobena obligacijskopravna razmerja med pravdnima strankama v zvezi s to ograjo niso bila zatrjevana. Sodišči prve in druge stopnje sta dolžnost odstranitve ograje na tujem svetu utemeljili s tem, da je bila ograja postavljena brez pravnega naslova. Brez pravnega naslova pa je bila po mnenju sodišč zgrajena zato, ker zanjo ni bilo izdano ustrezno upravno dovoljenje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšna materialnopravna presoja zmotna. Dejstvo, da je bila ograja postavljena brez upravnega dovoljenja ni zadosten pravni temelj za obsodbo tožencev na odstranitev tuje ograje. Na tem temelju pasivne legitimacije tožencev v sporu s takšnim zahtevkom ni mogoče graditi. Za premoženjskopravna razmerja med pravdnima strankama (in le za spor iz teh razmerij je sodišče pristojno) to ni pomembno. Kakršnegakoli protipravnega ravnanja tožencev (samovolje, obnove ograje proti volji tožnikov) že po naravi stvari (tožnika sta kupila nepremičnino, ki je ograjena s sporno ograjo, pozneje) ni moglo biti. Res pa je, da tožnikoma ni mogoče oporekati pravice, da s pridobljeno ograjo nista zadovoljna. To je njuna stvar oz. njuna in njunega mejaša, tj. upravljalca ceste. Načeloma lahko ograjo, če služi zgolj zagrajevanju njunega zemljišča, sama odstranita. Če pa ima ograja še kakšno funkcijo v povezavi s slepim rokavom ... ulice, pa je odstranitev lahko predmet morebitnega spora med mejašema. Če bi tožnikoma le toženca preprečevala odstranitev ograje (iz spisa je razvidno, da so odstranitvi zaradi dejanske izvedbe dovoznega priključka na slepi rokav ... ceste nasprotovali vsi stanovalci ceste in pristojni občinski organi!), bi ju lahko tožnika tožila na preprečitev oz. prenehanje motitvenih dejanj oz. prepoved poseganja na tuje zemljišče. Tudi v tem primeru pa od njiju ne bi mogla s tožbo zahtevati, da na tujem zemljišču odstranita tujo ograjo. Vsi drugi razlogi v revizijah in sodbah sodišča prve in druge stopnje za pravilno materialnopravno presojo v tem premoženjskopravnem sporu niso pomembni. Tožnika sta sicer zahtevala, da sta toženca poleg odstranitve ograje tudi sicer dolžna dopustiti dovoz in dostop tožnikoma iz ... ulice do njune parcele. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta zahtevek na videz širši od zahtevka, ki se nanaša na samo ograjo. Vendar pa tožeča stranka ne v tožbi ne pozneje ni zatrjevala, da tožena stranka tudi kako drugače preprečuje hojo ali vožnjo po tej ulici. Tožeča stranka je svoj zahtevek v celoti temeljila na potrebi po odstranitvi ograje, kar je razvidno zlasti iz vloge tožeče stranke z dne 20.1.1992 (list. št. 28E spisa; tudi morebitne postavitve vrat v ograjo ni mogoče naložiti toženi stranki). Zato je revizijsko sodišče tožbeni zahtevek obravnavalo kot celoto, ki izhaja iz dejstva, da dovoz in dostop preprečuje sporna ograja. Če bi revizijsko sodišče obravnavalo zahtevek širše, bi poseglo na upravno področje urejanja priključka na javno cesto, za kar pa, kot pravilno trdi stranski intervenient, sodišče ni pristojno. Ker pa tega tudi sodišči prve in druge stopnje nista storili (zmotni razlogi sodišč o pravni naravi določbe lokacijskega dovoljenja o dostopu na zemljišče tožnikov iz ... ulice na odločitev niso vplivali), tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Ker sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje le zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče odločilo tako, da je obe sodbi spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (1. odstavek 395. člena ZPP). Ker tožeča stra nka v pravdi ni uspela, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka mora toženi povrniti njene pravdne stroške za pooblaščenca ter sodne takse v skupnem znesku 44.580,00 SIT (od tega znašajo stroški pooblaščenca 32.880,00 SIT), stranskemu intervenientu pa le stroške na prvi stopnji v znesku 15.000.00 SIT, ker stroškov na drugi ter revizijski stopnji ni priglasil.