Jedro

V postopku je bilo (med drugim) sporno, ali je toženec v obeh posojilnih pogodbah navedel še več kot enkrat višji znesek, kot ga je izročil tožnicama. Tožnici sta (med drugim) opozarjali, da zapisana pogodbena volja ne odraža dejanske pogodbene volje, kar pomeni, da v delu nad izročenima zneskoma pogodbi ne obstajata.

V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236.a členu ZPP. Pri tem ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje toženca na njegovo laičnost oziroma nevednost glede tega, da bi moral predlagati zaslišanje priče. Velja sicer načelo pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), vendar pa kršitev tega načela predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je treba izrecno uveljavljati in tudi pojasniti, kako je vplivala na sodbo (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa toženec v pritožbi ni navedel. Ugotovitev, da je bil v posojilnih pogodbah napisan višji znesek, kot je bil dejansko posojen in izročen, utemeljuje sklep o navideznem višjem posojilu, ki v skladu s prvim odstavkom 50. člena OZ nima učinka. Posojilni pogodbi sta navidezni glede glavnic, ki presegata posojena zneska (nad 50.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR in kolikor višina mesečnih obrokov presega 417,00 EUR oziroma 167,00 EUR), in zato v tem delu neobstoječi. Ugotovitvena tožbena zahtevka, ki jima je bilo delno ugodeno, se sicer glasita na ugotovitev ničnosti posojilnih pogodb namesto pravilno na ugotovitev delne navideznosti in posledično delne neobstoječnosti (oziroma neučinkovitosti) pogodb, vendar pa je treba po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko presojati tudi ta napačno oblikovan zahtevek, saj je sodna praksa v času vložitve tožbe (10. 4. 2015) pa tudi kasneje dopuščala oziroma vsebinsko presojala zahtevke za ugotovitev ničnosti pogodbe tudi v primeru njene navideznosti.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu (ugodilni del I. in II. točke izreka, ter III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, sklep sodišča prve stopnje pa se potrdi v celoti.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo delno ničnost Posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 706/05 z dne 17. 8. 2005 glede glavnice, ki presega 50.000,00 EUR, in kolikor višina mesečnih obrokov presega 417,00 EUR, ter delno ničnost Posojilne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi ZK dolga z neposredno izvršljivostjo opr. št. SV 971/2006 z dne 26. 10. 2006 glede glavnice, ki presega 20.000,00 EUR, in kolikor višina mesečnih obrokov presega 167,00 EUR, v preostalem delu pa je tožbena zahtevka glede ugotovitve ničnosti navedenih pogodb in sporazumov zavrnilo (I. in II. točka izreka). Tožencu je naložilo, naj prvi tožnici v roku 15 dni plača znesek 39.285,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnini obrestmi od 11. 5. 2015 dalje do plačila, v preostalem delu je denarni tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo denarni tožbeni zahtevek druge tožnice (III. točka izreka). Sklenilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. S sklepom z dne 22. 8. 2018 je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, naj tožnicama v roku 15 dni povrne 1.870,60 EUR pravdnih stroškov, pravdne stroške tožnic v višini dvakrat po 288,13 EUR pa naj toženec povrne v korist proračuna Republike Slovenije, na transakciji račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki, toženec pa se pritožuje tudi zoper sklep.

4. Tožnici se pritožujeta zoper drugi odstavek III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje1 zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede plačila zneska 36.836,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožencu pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnic. Sodišče bi moralo pri presoji, za koliko je bila dejansko oškodovana prva tožnica in obogaten toženec s tem, ko je prejel v last nepremičnino prve tožnice na podlagi delno ničnih posojilnih pogodb, izhajati iz splošnega pravila o kondikcijah in načela pravičnosti, ki se odraža v maksimi, da se nihče ne sme obogatiti na škodo drugega. Sodišče je v izvršilnem postopku ocenilo vrednost nepremičnine v lasti prve tožnice na 225.100,00 EUR, zaradi česar je bil toženec s tem, ko je postal lastnik te nepremičnine, obogaten za nepremičnino v ocenjeni tržni vrednosti. Sodišče bi zato moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v tistem delu, ki ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil toženec obogaten le za razliko med dejanskim dolgom tožnic in kupnino, za katero je kupil nepremičnino v izvršilnem postopku. Priglašata pritožbene stroške.

5. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ter tožnicama naloži v plačilo toženčeve pritožbene stroške, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek sodbe je glede ugotovitve delne ničnosti nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ker se ne ve, katere določbe notarskih listin še ostanejo v veljavi in katere ne veljajo več. Sodišče je razveljavilo vsa pogodbena določila glede obresti oziroma ne ve se, katere obresti so priznane. Sodišče bi moralo izrecno navesti, katera določila notarske listine so neveljavna. Sodišče je odločitev o delni ničnosti pogodb oprlo na izpovedbi tožnic, ki sta prikazovali okoliščine glede najemanja posojil na način, da bi pri sodišču vzbudili občutek sočutja glede njune situacije. Pri tem je prezrlo, da imata njuni izpovedi številne nejasnosti in nasprotja. Resnično dogajanje je bilo povsem drugačno, o čemer je izpovedal toženec, vendar pa mu sodišče ni sledilo. Toženec je izpovedal, da sta tožnici potrebovali denar za posel ter da pripomb glede posojila nista imeli. Prva tožnica je bila bančna uslužbenka, zato pri njej ni mogoče govoriti o naivnosti, nevednosti. Druga tožnica je v času najemanja posojil prejemala visoke mesečne dohodke in bila zaposlena v ameriški firmi, zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da je bila v stiski, nevednosti ali lahkomiselnosti zavedena. Iz navedb tožnic izhaja, da sta se zavedali in želeli pridobiti kredite izven banke, kar je njuna povsem legitimna odločitev in ne izkazuje njune stiske. Vse posojilne pogodbe so bile sklenjene v notarskem zapisu, pod pogoji, ki izhajajo iz notarskih listin. Prva tožnica je vsa pogodbena določila iz notarskega zapisa SV 706/2005 poslušala, nanje ni imela pripomb in listino je podpisala v prisotnosti notarja. Izjavila je, da ni v stiski, opozorjena je bila na višino posojila in obrestne mere. Tudi iz notarskega zapisa SV 971/2006 izhaja izjava tožnic, da nista v stiski in da sta razumeli sklenjen posel. Sodišče navedenih izrecnih izjav tožnic oziroma pogodbenih določil ni upoštevalo. Tožnici tudi nista dokazali življenjske stiske. Predložili nista nobenih dokazil, da sta posojilo uporabili za adaptacijo hiše, da je bila hiša v izredno slabem stanju ter da druge izbire nista imeli več. Posledično je napačen zaključek sodišča, da vse te njune navedbe kažejo na izjemno stisko, v kateri sta se znašli. Tožnici skušata vso krivdo prevaliti na toženca, češ da nista imeli možnosti poučiti se o vsebini obveznosti iz naslova posojilnih pogodb, kar pa ne drži, saj so se posojilne pogodbe sklepale v postopku, ki ga je vodil notar. Če bi bilo res, da tožnici nista imeli nobenih možnosti pripomb in vprašanj ter da ju je toženec postavil v stisko, se postavi vprašanje, zakaj sta podpisali drugi notarski zapis. Toženec ni prava vešča stranka pri sklepanju posojilnih pogodb, saj je notar pripravil notarske listine in izvedel potrebne postopke. Tožnici sta namenoma izpustili omembo tretje notarske listine, ki so jo sklenite iste stranke. Toženec je obstoj te listine zatrjeval in vložil kot prilogo B3, zato sodišče ni ravnalo pravilno s tem, ko je ta dokaz zavrnilo kot prepozen. To listino sta predložili tudi tožnici skupaj z listinami izvršilnega spisa In 128/2011. Toženec je v pripombah na izvedensko mnenje in dopolnitev opozarjal, da mnenje ni pravilno, ker ne upošteva tretjega posojila, ki vpliva na izračun dolga. Sodišče je upoštevalo izračun terjatve v izvršilnem postopku In 128/2011, zato je nujno upoštevanje tudi tretjega posojila, ki je bilo prav tako predmet navedenega izvršilnega postopka. Tožnici na podlagi trikratnega sklepanja pogodbe v notarskem zapisu pred tremi različnimi notarji, v letih 2005, 2006 in 2008, ne moreta uspešno dokazati, da so podani utemeljeni razlogi za ničnost prvih dveh vtoževanih notarskih listin, da je bil zlorabljen njun položaj, nevednost in stiska ter da je šlo za oderuške obresti. Zatrjevanje tožnic, da sta prejeli manj glavnice, kot je navedeno v notarskih listinah, ni utemeljeno. Sodišče se je oprlo na pisno izjavo P. P., čeprav bi pričo moralo zaslišati, tako kot sta predlagali tožnici. Toženec je laik in je menil, da zadostuje, da je predlog za zaslišanje podan z ene strani. Pisna izjava te priče sicer sploh ne omenja drugega in tretjega kredita, zaradi česar je ni mogoče uporabiti na način, kot je to storilo sodišče. Toženec je izpovedal, da je izročil dogovorjena zneska posojila, ki sta navedena v notarskih listinah. Z oceno, da ima toženčevo ravnanje vse znake goljufije, je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, saj lahko o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja odloča le kazensko sodišče. Zgrešen in brez podlage v dokazih je zaključek sodišča, da je imel toženec klientelo, ki ni izpolnjevala pogojev za pridobitev kreditov pri bankah. Priloženi zapis na forumu ne predstavlja verodostojnega dokaza. Glede denarnega zahtevka je sodišče odločilo na podlagi nezakonito pridobljenega izvedenskega mnenja. Sodišče je namreč postavilo izvedenki pravna, namesto pravilno finančna vprašanja. Prvotno mnenje ni bilo celovito, ko pa je sodišče izvedenki naložilo dopolnitev mnenja, pa je prejudiciralo zadevo, saj je v navodilu izvedenki, da naj izračuna terjatev po dejansko prejetem posojilu, še pred izdajo sodbe nakazalo svojo odločitev. Vsi nadaljnji izračuni izvedenke so zato nezakoniti. Pri izdelavi mnenja izvedenka ni upoštevala pripomb toženca, da je treba dolg izračunati na dan izdaje sklepa o domiku in ne na dan 15. 11. 2011. Izvedenka tudi ni opravila izračuna zakonitih in pogodbenih zamudnih obresti. Izračun dolga tožnic ni pravilen. Do prikrajšanja tožnic ni prišlo, kar izvedenka opredeli v zaključku mnenja iz junija 2017. Kupnina v višini 115.000,00 EUR ni dosegla višine terjatve v izvršbi, ki je znašala po vseh treh pogodbah 142.680,00 EUR. Novo preračunavanje dolga na dan 15. 12. 2011, izračunavanje pogodbeno dogovorjenih obresti do dne 9. 7. 2014, ki jih je sodišče opravilo samo, ni pravilno in zakonito. Ker opravljen obračun (listina C) strankam ni bil vročen, se do njega niso mogle opredeliti. Priglaša pritožbene stroške.

6. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter o stroških ponovno odloči po obravnavi pritožbe zoper sodbo, podredno naj sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da ob ponovnem sojenju odloči tudi o stroških postopka.

7. Toženec je dne 22. 3. 2019 vložil dopolnitev pritožbe zoper sodbo, ki pa je pritožbeno sodišče kot prepozne ni upoštevalo (sodba mu je bila vročena že 17. 8. 2018).

8. Tožnici sta odgovorili na pritožbo toženca zoper sodbo. Predlagali sta, da se zavrne kot neutemeljena, tožencu pa se naloži v plačilo njune stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na ostali pritožbi odgovori niso bili podani.

9. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi toženca

10. Izpodbijana odločitev, s katero je bilo delno ugodeno ugotovitvenima tožbenima zahtevkoma, je pravilna, četudi deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

11. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta prva tožnica kot posojilojemalka in toženec kot posojilodajalec dne 17. 8. 2005 sklenila Posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 706/05 (v nadaljevanju prva posojilna pogodba) ter dne 26. 10. 2006 Posojilno pogodbo in sporazum o ustanovitvi ZK dolga z neposredno izvršljivostjo opr. št. SV 971/2006 (v nadaljevanju druga posojilna pogodba). Drugo posojilno pogodbo je kot posojilojemalka sklenila tudi druga tožnica. Sporno pa je (med drugim) bilo, ali je toženec v obeh posojilnih pogodbah navedel še več kot enkrat višji znesek, kot ga je izročil tožnicama. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 7), sta tožnici (med drugim) opozarjali, da zapisana pogodbena volja ne odraža dejanske pogodbene volje, kar pomeni, da v delu nad izročenima zneskoma pogodbi ne obstajata.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je prva tožnica na podlagi prve posojilne pogodbe prejela 50.000,00 EUR in ne v pogodbi zapisanih 108.600,00 EUR, na podlagi druge posojilne pogodbe pa sta tožnici nerazdelno prejeli 20.000,00 EUR in ne zapisanih 43.200,00 EUR. Navedeni dejanski zaključek toženec s pritožbo neutemeljeno graja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede te kot tudi drugih relevantnih okoliščin primera, ki jih toženec izpodbija s pritožbo, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na skladni in prepričljivi izpovedbi tožnic, ki sta bili glede prejetih zneskov po posojilnih pogodbah2 potrjeni s pisno izjavo priče P. P. (priloga A3), ki je bila prisotna ob izročitvi denarja po prvi posojilni pogodbi. Slednja pri drugi izročitvi denarja sicer ni bila prisotna, je pa bila, kot izhaja iz njene pisne izjave, o prejemu denarja v nižjem znesku, kot je bil zapisan v nadaljnjih posojilnih pogodbah oziroma o sklepanju nadaljnjih posojilnih pogodb na enak način, kot je bila sklenjena prva, seznanjena na podlagi pogovora s tožnicama in tožencem. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na izpis iz spletnega foruma med.over.net (priloga A5), iz katerega izhaja, da je toženec sam ali preko svoje družbe sklepal posojilne pogodbe na način, da je bil v pogodbi zapisan višji posojeni znesek od dejansko izročenega. Toženec v pritožbi sicer trdi, da ne gre za verodostojen dokaz, vendar pa ne pojasni zakaj.

13. Sodišče prve stopnje na drugi strani utemeljeno ni sprejelo neprepričljive izpovedbe toženca, ki je zgolj vztrajal, da je bilo izročeno toliko, kolikor je zapisano v pogodbi, in da sta tožnici podpisali notarski zapis, v katerem piše, da sta prejeli toliko, kolikor je zapisano. V nasprotju s tožnicama se ni spomnil prav nobenih okoliščin glede sklepanja pogodb in glede dogovarjanja o vsebini pogodb. Pri tem toženec izjavi priče P. P. ni nasprotoval, niti ni v trditvah zanikal, da je bila prisotna ob izročitvi denarja, v izpovedbi pa je bil neprepričljiv, da se ne spomni, ali je bil še kdo prisoten. V zvezi s pričo P. P. toženec v pritožbi sicer trdi, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zaslišati, kar pa ne drži. V skladu s šestim odstavkom 236. a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala3, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236. a členu ZPP. Pri tem ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje toženca na njegovo laičnost oziroma nevednost glede tega, da bi moral predlagati zaslišanje priče. Velja sicer načelo pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), vendar pa kršitev tega načela predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je treba izrecno uveljavljati in tudi pojasniti, kako je vplivala na sodbo (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa toženec v pritožbi ni navedel. 14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bil v posojilnih pogodbah, ki sta bili sicer sklenjeni v obliki notarskega zapisa, vendar tožnici kljub temu s podpisom posojilnih pogodb nista izgubili pravice dokazovati, da vsebina pogodb ne ustreza resničnemu stanju oziroma pogodbeni volji, napisan več kot enkrat višji znesek, kot je bil dejansko izročen. Pravilno, zlasti na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb tožnic glede okoliščin sklepanja pogodb in (ustnega) dogovarjanja o vsebini pogodb, pa je tudi ugotovilo, da je bil resničen (usten) dogovor, da bosta tožnici plačali tožencu toliko, kolikor jima je dejansko izročil,4 oziroma da sta bili pravdni stranki soglasni, da si prva tožnica izposodi s prvo posojilno pogodbo znesek 50.000,00 EUR, ki ji ga je toženec tudi izročil, po drugi pa sta tožnici nerazdelno prejeli 20.000,00 EUR5. Ugotovitev, da je bil v posojilnih pogodbah napisan višji znesek, kot je bil dejansko posojen in izročen, pa utemeljuje sklep o navideznem višjem posojilu, ki v skladu s prvim odstavkom 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nima učinka.6 Ker sta torej posojilni pogodbi navidezni glede glavnic, ki presegata posojena zneska (nad 50.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR in kolikor višina mesečnih obrokov presega 417,00 EUR oziroma 167,00 EUR), in zato v tem delu neobstoječi, je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje o delni ugoditvi ugotovitvenima zahtevkoma7. Sodišče prve stopnje je sicer kljub temu, da je ugotovilo, da je bila prava (resnična) pogodbena volja strank, da toženec posodi tožnicama dejansko izročeni znesek in ne zapisanega, opravilo presojo oderuštva obravnavanih pogodb8, vendar pa se to izkaže ob sklepu, da gre za delno navidezni pogodbi, vsaj za odveč.9

15. Ob tem velja dodati, da toženec, ki je svojo obrambo gradil na trditvi, da je tožnicama izročil v pogodbah zapisana zneska, logično ni trdil niti dokazoval, da so bile v zapisanem znesku zajete (dodatne) pogodbene obresti10 oziroma da je bila prava pogodbena volja, da bosta tožnici plačevali tožencu dodatne obresti, ki so bile zajete v znesku, ki je presegal dejansko izročeni znesek11. Posledično v tej pravdi ni bilo treba presojati veljavnosti morebitne prikrite pogodbe oziroma prikritega dogovora o (dodatnih) obrestih.

16. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje glede ugotovitve delne ničnosti nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ker se ne ve, katere določbe notarskih listin še ostanejo v veljavi in katere ne veljajo več, ter da bi moralo sodišče prve stopnje izrecno navesti, katera določila notarske listine so neveljavna. Iz odločitve sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da sta posojilni pogodbi skupaj s sporazumoma veljavni (obstoječi) glede glavnic v višini 50.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR ter glede mesečnih obrokov v višini 417,00 EUR oziroma 167,00 EUR, v preostalem delu, kar se tiče višine glavnic in mesečnih obrokov, pa ne. Pogodbena določila, ki se nanašajo na obresti, na katera opozarja toženec, so torej veljavna, seveda pa je treba upoštevati, da so bile obresti dogovorjene od navedenih, nižjih glavnic oziroma mesečnih obrokov. Ker vse navedeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je preizkus izpodbijane odločitve mogoč.

17. Toženec prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev glede denarnega tožbenega zahtevka za vrnitev neupravičeno prejetega na podlagi delno navideznih posojilnih pogodb. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke) in izračunov obresti, ki jih je opravilo samo, ugotovilo, da je skupna obveznost po obeh posojilnih pogodbah na dan 9. 7. 2014, ko je toženec v izvršilnem postopku In 128/2011, ki je tekel na podlagi spornih posojilnih pogodb, kupil nepremičnino prve tožnice in je zato prišlo do pobota terjatev (med kupnino in obveznostjo iz posojilnih pogodb), znašala 75.714,25 EUR. Izhodišče sodišča prve stopnje za izračun dolga tožnic je bilo, da je bil tožnicama posojen znesek 50.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR. Upoštevalo je tudi, da je bilo s pogodbama dogovorjeno plačilo pogodbenih in zamudnih obresti. Do plačila zneska 75.714,25 EUR je bil toženec po presoji sodišča prve stopnje upravičen, saj ga je prejel na podlagi v tem delu veljavnih (obstoječih) posojilnih pogodb, ne pa do zneska 115.000,00 EUR, kolikor je znašala kupnina, saj za to ni imel podlage. Zahtevku prve tožnice za vrnitev 39.285,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti je zato ugodilo.

18. Toženec navedeno odločitev neuspešno izpodbija z opozarjanjem, da je vodil izvršbo na podlagi treh notarskih listin, da pa sodišče prve stopnje kot tudi izvedenka finančne stroke pri izračunu dolga tožnic, tretje notarske listine oziroma posojilne pogodbe nista upoštevala. Toženec je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje podal trditve o sklenjeni tretji posojilni pogodbi, na podlagi katere je tudi tekel izvršilni postopek In 128/2011, v katerem je toženec kupil nepremičnino, last prve tožnice, ter navedeno pogodbo tudi predložil (priloga B3), vendar pa je to storil šele po prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 7. 2017 oziroma dne 13. 3. 2018, s tem da ni navedel utemeljenih razlogov, zakaj je to storil šele tedaj. V skladu z 286. členom ZPP so te trditve in dokaz prepozne, zato jih sodišče prve stopnje pa tudi izvedenka utemeljeno nista upoštevala. Toženec v tej zvezi navaja, da sta navedeno notarsko listino predložili tožnici skupaj z listinami izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v ... opr. št. In 128/11, kar pa ne drži. Iz podatkov spisa izhaja, da sta tožnici v tožbi (zgolj) predlagali vpogled v izvršilni spis In 128/2011, pri čemer sta ta dokazni predlog po tem, ko ju je sodišče prve stopnje pozvalo, da pojasnita, v dokaz katerih dejstev predlagata vpogled v izvršilni spis, umaknili (glej zapisnik o opravljenem poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2016 - red. št. 21), zaradi česar sodišče prve stopnje tega dokaza pravilno ni izvedlo. Trditev o tretji sklenjeni posojilni pogodbi tožnici tudi sicer (ne prej, ne po tem) nista podali.

19. Toženec prav tako ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je bilo izvedensko mnenje pridobljeno nezakonito, ker je sodišče prve stopnje postavilo izvedenki finančne stroke pravna namesto pravilno finančna vprašanja. Sodišče prve stopnje je sicer res s prvim sklepom naložilo izvedenki ugotavljanje višine prikrajšanja tožnic, kar je pravno vprašanje, vendar pa zgolj zato izvedensko mnenje z dopolnitvijo, v katerem je izvedenka podala predvsem izračune stanja dolga tožnic na dan 15. 12. 2011 brez zamudnih obresti oziroma na dan 9. 7. 2014 z upoštevanjem zamudnih obresti, kar je bila dejansko njena naloga v tej pravdi, ni neuporabljivo. Toženec tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dalo izvedenki navodilo, naj pri izračunu dolga upošteva dejansko prejeta zneska posojil, neutemeljeno prejudiciralo zadevo. Izračuna dolga po posojilni pogodbi ni mogoče narediti brez podatka o tem, kakšna je bila vsebina pogodbenih obveznosti dolžnika. Glede na to, da je bila med pravdnima strankama sporna vsebina njunih pogodbenih obveznosti, je moralo sodišče prve stopnje dati izvedenki izhodišča za izračun dolga oziroma navesti, kateri glavnici naj upošteva, pri čemer ji je povsem razumljivo dalo navodilo, naj upošteva tista zneska posojil, za katera je na podlagi predhodno izvedenih dokazov ocenilo, da sta bila predmet spornih posojilnih pogodb. Kakršnokoli drugačno navodilo bi bilo nelogično, saj bi imelo za posledico izdelavo za odločitev v tej pravdi neuporabnega izvedenskega mnenja.

20. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe glede tega, na kateri dan je treba opraviti izračun dolga. Izvedenka je v izvedenskem mnenju izračunala stanje dolga brez zamudnih obresti na dan 15. 12. 2011, s čimer se toženec v pripombah na izvedensko mnenje ni strinjal oziroma je, tako kot v pritožbi, navedel, da je treba upoštevati datum 9. 7. 2014, ko je toženec kupil nepremičnino v izvršbi. Sodišče prve stopnje je toženčevo pripombo sprejelo, saj je izvedenki z dodatnim sklepom naložilo, naj dolg izračuna na dan 9. 7. 2014, kar je tudi storila, na navedeni datum pa je dolg izračunalo tudi samo ob (pravilni) ugotovitvi, da izračuni izvedenke niso bili v celoti uporabljivi. Pri tem je upoštevalo, da sta v skladu s posojilnima pogodbama po neplačilu dveh zaporednih obrokov zapadli celotni neplačani glavnici (v primeru prve posojilne pogodbe je bilo to 18. 8. 2010, druge pa 27. 2. 2008), kar je imelo za posledico, da so v celoti prenehale teči dogovorjene pogodbene obresti, začele pa so teči zakonske zamudne obresti oziroma pogodbene zamudne obresti, ki so tekle vse do 9. 7. 2014. Izvedenka tega niti v izvedenskem mnenju niti v njegovi dopolnitvi ni v celoti pravilno upoštevala, zato se je lahko sodišče prve stopnje oprlo le na njene izračune pogodbenih obresti za določeno, relevantno obdobje, izračune pogodbenih zamudnih obresti in zakonskih zamudnih obresti pa je utemeljeno opravilo samo s pomočjo programov za obračun obresti, ki sta javno dostopna12. Opravljenih izračunov, ki se nahajajo pod prilogami C, sodišče prve stopnje sicer strankama ni vročalo, vendar pa jima s tem ni bila odvzeta možnost, da se do njih opredelita. Sodišče prve stopnje je namreč vse podatke, ki jih je upoštevalo pri izračunu obresti, navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, programa, ki ju je uporabilo, pa sta, kot že pojasnjeno, javno dostopna, zaradi česar bi se lahko obe stranki (tudi toženec) do pravilnosti izračunov obrazloženo opredelili. Pritožbena navedba, da izračun obresti ni pravilen, je pavšalna in ne terja podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. 21. Toženec tudi navaja, da ni prišlo do prikrajšanja prve tožnice, kar naj bi izhajalo iz zaključka izvedenskega mnenja iz junija 2017, s čimer pa ne more uspeti, saj izvedenkina izračuna dolga po varianti 1 in 2 iz navedenega mnenja, po katerih je bil dolg tožnic višji od kupnine, nista uporabljiva, ker pri njiju ni bila upoštevana vsebina pogodbenih obveznosti tožnic, kot jih je (pravilno) ugotovilo sodišče prve stopnje.

22. Ob ugotovitvi, da je dolg tožnic na dan 9. 7. 2014 znašal 75.714,25 EUR, ki je toženec glede na vse navedeno ni uspel izpodbiti, je torej pravilna izpodbijana (ugodilna) odločitev, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici znesek 39.285,75 EUR. Ta znesek je namreč ob upoštevanju, da je kupnina znašala 115.000,00 EUR, čemur toženec ne nasprotuje, prejel brez pravne podlage13 in je bil tako zanj neupravičeno obogaten (prvi odstavek 190. člen OZ).

23. Ostale pritožbene navedbe toženca za odločitev niso relevantne, zaradi česar pritožbeno sodišče na njih v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej odgovarjalo (gre zlasti za pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija zaključek izpodbijane sodbe o obstoju subjektivnega elementa oderuštva).

K pritožbi tožnic

24. V konkretnem primeru je moralo sodišče prve stopnje v skladu z 190. členom OZ, ki ureja neupravičeno pridobitev, presoditi, ali in za koliko je bil toženec na škodo prve tožnice obogaten v izvršilnem postopku, ki se je vodil na podlagi delno neveljavnih (pravilno: neobstoječih) posojilnih pogodb. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je za ugotovitev obogatitve toženca pomembno, za koliko je bila nepremičnina prve tožnice v izvršilnem postopku prodana (115.000,00 EUR) in ne, za koliko je bila ta nepremičnina v izvršilnem postopku ocenjena (225.100,00 EUR), s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tožnici v pritožbi sicer pravilno navajata, da je v skladu s 190. členom OZ okoriščenčeva obveznost najprej naturalna restitucija (prejeto je dolžan vrniti), če to ni mogoče, pa pride v poštev denarna restituacija (nadomestiti mora vrednost dosežene koristi), vendar pa ravno iz tega pravila izhaja, da v okoliščinah konkretnega primera ni relevantna ocenjena vrednost nepremičnine, temveč višina kupnine, za katero je bila tožencu v izvršilnem postopku prodana nepremičnina. Toženec kot upnik je namreč imel pravico v izvršilnem postopku, ki je (delno) utemeljeno tekel zoper tožnici, saj svojega dolga po posojilnih pogodbah nista v celoti poplačali14, kupiti nepremičnino, last prve tožnice (primerjaj 187. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), kar pomeni, da tudi v primeru, če toženec navedene nepremičnine ne bi kasneje prodal, v konkretnem primeru ne bi prišla v poštev naturalna restitucija (vrnitev nepremičnine). Iz tega pa tudi logično sledi, da za oceno višine obogatitve toženca ni relevantna vrednost nepremičnine, ki jo je upravičeno kupil in nato tudi prodal, temveč je relevantno, za koliko je bil toženčev dolg v izvršilnem postopku preplačan ob upoštevanju, da posojilni pogodbi nista bili v celoti veljavni oziroma obstoječi. V konkretnem primeru morda to na prvi pogled ni povsem očitno, ker je bil toženec hkrati upnik in kupec, zaradi česar upnik ni prejel kupnine, temveč je prišlo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, do pobota terjatev (med kupnino in obveznostjo po posojilnih pogodbah). Jasen pa je odgovor v povsem primerljivi situaciji, tj. ko je kupec tretji. Ta mora plačati kupnino, s katero se nato poplača terjatev upnika (toženca). Če se celotna plačana kupnina porabi za poplačilo upnikove terjatve, kasneje pa se (v pravdnem postopku) ugotovi, da je bila njegova terjatev do dolžnika dejansko nižja od kupnine, tako kot v obravnavanem primeru, višino obogatitve upnika predstavlja razlika med višino prejete kupnine in dejanskim (resničnim) dolgom dolžnika. Stališče sodišča prve stopnje, da je toženec lahko obogaten le za razliko med dolgom tožnic in tistim, kar je dejansko prejel iz naslova kupnine oziroma bi v denarju to prejel, če bi bil kupec tretji, je tako materialnopravno pravilno. Ob tem velja še dodati, da se sicer v skladu z 200. a členom ZIZ v primeru, da je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu tega zakona, in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine, vendar pa ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tožnici ne izpodbijata, znašal dolg tožnic na dan 9. 7. 2014, ko je toženec kupil sporno nepremičnino, 75.714,25 EUR, kar pomeni, da je kupnina v višini 115.000,00 EUR zadoščala za popolno plačilo toženca.

25. Odločitev sodišča prve stopnje, da je prva tožnica v skladu s 190. členom OZ upravičena le do plačila 39.285,75 EUR, kar je razlika med višino kupnine in dolgom tožnic na dan 9. 7. 2014, do višjega zneska pa ne, je tako materialnopravno pravilna. Denarni tožbeni zahtevek druge tožnice pa je bil pravilno zavrnjen iz razloga, ker ni dokazala prikrajšanja (v spornem izvršilnem postopku je bila prodana nepremičnina, ki je bila last zgolj prve tožnice).

Odločitev

26. Pritožbeni očitki obeh pravdnih strank v zvezi z odločitvijo o glavni stvari torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu (ugodilni del I. in II. točke izreka, ter v celoti III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Prav tako je zavrnilo pritožbo toženca zoper odločitev o stroških in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Toženec je namreč stroškovni odločitvi nasprotoval zgolj posledično, zaradi izpodbijanja odločitve o glavni stvari, kar se je izkazalo za neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev.

27. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Toženec zato, ker ni uspel s svojima pritožbama, tožnici pa zato, ker njuna pritožba prav tako ni bila utemeljena, njun odgovor na pritožbo toženca pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji in gre tako za nepotreben strošek.

1 Navedli sta sicer, da se pritožujeta zoper drugi odstavek II. točke izreka, vendar pa iz pritožbe izhaja, da izpodbijata odločitev glede denarnega zahtevka, ki je zajeta v III. točki izreka izpodbijane sodbe, in ne odločitev glede ugotovitvenega zahtevka, ki je zajeta v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. 2 Da glede te okoliščine izpovedbi tožnic nista bili skladni oziroma prepričljivi, toženec v pritožbi konkretizirano niti ne trdi. Nejasnosti in nasprotja v izpovedbah tožnicama dejansko očita v zvezi s tem, da sta bili v času sklepanja pogodb v stiski, nevedni in lahkomiselni, kar pa so okoliščine, ki, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, niso bistvene za odločitev v tej pravdi. 3 Tožnici sta tožbi priložili njeno pisno izjavo, njeno zaslišanje pa sta predlagali le po potrebi. 4 Ta zaključek izrecno izhaja iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, že v predhodnih točkah pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do tega, kakšna je bila resnična vsebina posojilnih pogodb (glej npr. 21. točko obrazložitve). 5 To izhaja iz zadnjega dela 27. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 6 Primerjaj VSRS sodbo II Ips 82/96. 7 Ugotovitvena tožbena zahtevka, ki jima je bilo delno ugodeno, se sicer glasita na ugotovitev ničnosti posojilnih pogodb namesto pravilno na ugotovitev delne navideznosti in posledično delne neobstoječnosti (oziroma neučinkovitosti) pogodb, vendar pa je treba po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko presojati tudi ta napačno oblikovan zahtevek, saj je sodna praksa v času vložitve tožbe (10. 4. 2015) pa tudi kasneje dopuščala oziroma vsebinsko presojala zahtevke za ugotovitev ničnosti pogodbe tudi v primeru njene navideznosti - primerjaj sodbo VSL II Cp 2110/2015, sklep VSRS II Ips 55/2016 in sodba VSRS II Ips 33/2017. Vrhovno sodišče RS je šele v novejši sodbi II Ips 121/2017 jasno navedlo, da navidezna pogodba ni nična, marveč sploh ne obstaja, zaradi česar zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe zaradi njene navideznosti ni utemeljen. 8 V tej zvezi je ugotavljalo, zakaj sta tožnici podpisali pogodbi, ki ne ustrezata dejanskemu stanju oziroma resnični volji glede zneskov posojil. 9 Glej že omenjeno sodbo VSRS II Ips 121/2017, pa tudi sodbo VSRS II Ips 96/2018, iz katerih izhaja, da sta navideznost in ničnost dva različna instituta obligacijskega prava ter da je pogodba že samo zato, ker je navidezna, neobstoječa, zaradi česar odpade presoja njene ničnosti. 10 V posojilnih pogodbah so bile sicer dogovorjene pogodbene obresti po letni obrestni meri 4 %. 11 Takšnega (ustnega) dogovora sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo. 12 Program za izračun zakonskih zamudnih obresti je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča, uporabljeni progam za izračun pogodbenih zamudnih obresti pa na spletni strani računovodja.com. 13 Znesek prejet bodisi na podlagi nične bodisi na podlagi neobstoječe pogodbe, je prejet brez podlage oziroma brez pravnega temelja v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. 14 Da tožnici nista v celoti poravnali svojih pogodbenih obveznosti in da je zato toženec utemeljeno vodil izvršbo zoper njiju, tožnici v pritožbi niti ne trdita.