Jedro

Občinski redar, ki na podlagi njemu dostopnih evidenc oziroma podatkov istovetnosti storilca prekrška po 46. členu ZPrCP ne more ugotoviti, sme navedeno odločilno dejstvo ugotavljati tudi na druge načine, med drugim s prošnjo za pomoč policistom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena 6. točka prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinska inšpekcija, redarstvo in varstvo okolja skupne občinske uprave občin Braslovče, Gornji Grad, Ljubno, Luče, Mozirje, Nazarje, Polzela Prebold, Rečica ob Savinji, Solčava, Šmartno ob Paki, Šoštanj, Tabor, Velenje in Vransko je dne 8. 7. 2015 zoper storilca A. A. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 EUR in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Celju s sodbo z dne 7. 4. 2016 ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo ter postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21. 6. 2016 pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s šesto alinejo prvega odstavka 62.a člena ZP-1 in zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter ugotovi, da sta sodišči z izpodbijano sodbo kršili navedene določbe ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Prekrškovni organ je na podlagi podatkov radarske meritve ter pri meritvi posnete fotografije ugotovil, da je neznani storilec dne 5. 7. 2015 po Šaleški cesti v Velenju vozil neregistrirano motorno vozilo neznane znamke in pri tem prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za 13 km/h. Naslednjega dne je pooblaščena oseba prekrškovnega organa policistu Policijske postaje Velenje poslala elektronsko pošto z vprašanjem, če kdo izmed policistov na policijski postaji prepozna neznanega storilca prekrška s fotografije. Dan zatem je policist prav tako prek elektronske pošte odgovoril, da je na fotografiji A. A. in posredoval tudi njegovo osebno fotografijo, na kar je prekrškovni organ dne 8. 7. 2015 storilcu A. A. izdal plačilni nalog. Kasneje, 31. 7. 2015, je policist sestavil tudi uradni zaznamek o prepoznavi storilca prekrška.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da v okvir nalog občinskega redarstva ne sodi odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, kar je kot izrecna naloga policije predpisano v drugi alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). S tem povezana je tudi izrecna prepoved iz drugega odstavka 15. člena ZPrCP, ki občinskemu redarstvu ne daje pravice ustaviti voznika. Sodišče je svojo presojo oprlo tudi na 15. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik), ki naj bi jasno izražal namen fotografije prekrška, in sicer pripisovanje rezultata kontroliranemu vozilu, ne pa ugotavljanje identitete voznika. Sodišče je nadalje pojasnilo, da v konkretnem primeru prekrškovni organ, ko je zaprosil policista za prepoznavo osebe na fotografiji, ni izvajal pooblastila za ugotavljanje istovetnosti osebe, temveč je ugotavljal storilca prekrška, za kar nima zakonske podlage. Naloge in pooblastila občinskega redarstva so taksativno določeni v Zakonu o občinskem redarstvu (v nadaljevanju ZORed), ki v 12. členu način ugotavljanja identitete podrobneje določa in primere ugotavljanja identitete veže na neposredno obravnavo osebe s strani občinskega redarja. Sodišče je ocenilo, da je občinski redar v konkretnem primeru prekoračil svoja pooblastila, saj je pomoč policistov (9. člen ZORed) mogoča zgolj v okviru zakonskih nalog in pooblastil občinskega redarstva ter nato presodilo, da je uradni zaznamek o prepoznavi storilca nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati. Posledično je odločilo, da prekršek storilcu ni dokazan in postopek ustavilo.

6. Sodišče druge stopnje je v odgovoru na pritožbene navedbe prekrškovnega organa pojasnilo, da se določba četrtega odstavka 45. člena ZP-1 izrecno nanaša na posredovanje podatkov iz zbirk in uradnih evidenc, s katerimi upravljajo državni organi in nosilci javnih pooblastil, nikakor pa se ne nanaša na način odkrivanja storilcev prekrškov - celo z osebno prepoznavo. V omejeni nabor pooblastil občinskih redarjev odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov ne sodi, saj sta ti pooblastili na podlagi ZNPPol prepuščeni policiji, kar je tudi skladno z izrecno prepovedjo iz drugega odstavka 15. člena ZPrCP, ki občinskemu redarstvu v nasprotju s policijo v zvezi z izvajanjem meritev ne dovoljuje ustavljati voznika. Sodišče druge stopnje je sprejelo tudi stališče nižjega sodišča, da prekrškovni organ v konkretnem primeru ni ugotavljal lastništva vozila, temveč je na neobičajen način ugotavljal identiteto voznika. Način ugotavljanja istovetnosti storilcev prekrškov s strani občinskih redarstev je podrobneje opredeljen v 12. členu ZORed, ki vse v posameznih odstavkih naštete načine ugotavljanja identitete dopušča le za tiste primere, ko občinski redar osebo, ki s svojim obnašanjem in ravnanjem na določenem kraju ali pa ob določenem času vzbuja sum, da bo ogrozila varnost drugih ljudi ali premoženje ali pa že izvršuje prekršek ali kaznivo dejanje, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je občinski redar pridobil podatke o identiteti storilca, ne da bi imel za tako postopanje pooblastila v ZORed in je posledično dokaz o identiteti storilca nedovoljen. Ugotavljanje identitete storilca bi moral prekrškovni organ po stališču sodišča prepustiti za to pristojnemu prekrškovnemu organu.

7. Vrhovni državni tožilec razlogom in odločitvi sodišč v tej zadevi nasprotuje. Meni, da je občinskim redarjem zakonsko pooblastilo za pomoč dano v prvem odstavku 9. člena ZORed, ki določa, da pri opravljanju nalog in pooblastil občinski radarji sodelujejo s policisti. Določbo tretjega odstavka 12. člena ZORed sta sodišči zmotno razlagali kot splošno omejitev vsakršnega drugačnega ugotavljanja identitete, saj navedena določba pooblastila redarja omejuje zgolj zato, ker v položaju neposrednega osebnega stika s kršiteljem redar pregleduje osebne listine, lahko pa osebo tudi zadrži do prihoda policije in so le za tako ugotavljanje identitete (kot poseg v človekove pravice) predpisani posebni pogoji. Poleg teh primerov sme občinski redar ugotavljati identiteto flagrantno zaznanega storilca na druge načine. Temeljna pravna podlaga dopustnosti pridobivanja podatkov o storilcu je po stališču vrhovnega državnega tožilca podana v prvem odstavku 51. člena ZP-1, po kateri je prekrškovni organ pri ugotavljanju prekrška dolžan in s tem tudi upravičen zbrati vsa potrebna (tudi dodatna) obvestila in dokaze (za odločitev) o prekršku. Zbiranje obvestil pomeni pridobivanje informacij in podatkov od kogarkoli, torej tudi (in še zlasti) od policistov, ki storilca poznajo, osebni podatki storilca pa so nato pridobljeni iz uradnih evidenc. Stališče, ki sta ga zavzeli sodišči naj bi bilo nepravilno in neživljenjsko, saj ne bi imelo smisla ugotavljati kršitev predpisov, če prekrškovni organ, ki je kršitev ugotovil, v nadaljevanju ne bi smel storilca identificirati. Ker tega zaradi prepovedi ustavljanja storilca s strani občinskih redarjev (drugi odstavek 15. člena ZPrCP) ni možno storiti neposredno na kraju storitve, bi tudi v nadaljevanju ostalo le pri ugotovitvi samega prekrška, ne pa tudi storilca, kar pa po stališču vrhovnega državnega tožilca gotovo ni namen učinkovitega delovanja občinskih redarjev. Vrhovno državni tožilec meni, da je smisel pomoči in pridobivanja podatkov na podlagi četrtega odstavka 45. člena ZP-1 ravno v tem, da se lahko pridobijo podatki, ki jih prekrškovni organ nima, saj drugače sodelovanje sploh ne bi bilo potrebno. Zato po njegovem stališču ni podlage za ozko razlago sodišča druge stopnje, da je tako pridobivanje podatkov omejeno le na pooblastila iz 1. in 2. člena ZORed. Kar pa se tiče pojasnjevanj sodišč o pooblastilih za ustavljanje vozila in prijemanje storilcev, pa na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, saj do izvedbe teh pooblastil ni prišlo. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonite podlage za sklepanje, da uradnega zaznamka ni dovoljeno uporabiti za ugotovitev voznika vozila ter o tem, da bi bilo ugotavljanje voznika vozila s strani sodišča v nasprotju z dokaznim namenom fotografiranja prekrška. Po osredotočenosti suma storitve prekrška na prehitro vozečega posnetega voznika, naj bi fotografiranje sodilo v sklop zakonskih določb (prvi odstavek 51. in prvi odstavek 55. člena ZP-1) po katerih je prekrškovni organ dolžan zbirati dokaze o prekršku, pri čemer glede načina uporabe posnete fotografije - v javnem prometu na javni cesti, že po naravi stvari ne more biti nobene omejitve. Takih omejitev uporabe in dokazne vrednosti fotografije naj tudi ne bi bilo mogoče izvajati iz določb Pravilnika, ki je izdan na podlagi Zakona o meroslovju z namenom zagotoviti tehnično verodostojnost meritev. Na enak način opravljena prepoznava osebe s strani občana bi bila veljaven dokaz. Sodiščema še očita, da presoje o nedovoljenosti dokaza nista utemeljili in je zato podana tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 8. Ena izmed nalog občinskega redarstva, ki so določene v drugem odstavku 3. člena ZORed, je nadzor varnega in neoviranega cestnega prometa v naseljih, med drugim tudi najvišje dovoljene hitrosti vozil (petnajsta alineja prvega odstavka 15. člena ZPrCP). Občinski redarji smejo izvajati nadzor nad 46. in 47. členom ZPrCP izključno s samodejnimi napravami in sredstvi za nadzor prometa, s katerimi se prekrški slikovno dokumentirajo, pri tem pa nimajo pravice ustaviti voznika (drugi odstavek 15. člena ZPrCP), ampak obravnavajo prekrške na enak način kot v primeru prekrškov v mirujočem prometu, ko storilca ni na kraju prekrška.1 Pooblastila občinskega redarja pri ugotavljanju kršitev prehitre vožnje v prometu so torej omejena na samodejno dokumentiranje prekrška, kar pa ne pomeni, da občinski redar kasneje ne bi smel ugotavljati, kdo je storilec prekrška. Odkrivanje prekrškov s strani prekrškovnih organov je nujno povezano tudi z ugotavljanjem storilcev. Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga mora izvesti in sam izdati odločbo o prekršku oziroma pri pristojnem sodišču vložiti obdolžilni predlog (drugi in tretji odstavek 51. člena ZP-1). Občinski redar je v vsakem primeru upravičen ugotavljati storilca prekrška, če je zaznal storitev prekrška, ki sodi v njegovo pristojnost. Pri tem je od okoliščin vsakega posameznega primera odvisno, na kakšen način bo ugotavljal istovetnost storilca prekrška - prek podatka o lastništvu vozila, s pomočjo fotografije flagrantno zalotenega storilca ali na drug dopusten način. Zaključek sodišča druge stopnje, da bi moral prekrškovni organ najprej ugotavljati lastništvo vozila, s katerim je bil storjen prekršek in šele nato identiteto voznika, ni niti zakonsko podprt niti smiseln, saj za ugotovitev prekrška po 46. členu ZPrCP ugotovitev lastnika vozila ni odločilna, temveč ugotovitev, kdo je dejansko vozil vozilo v času storitve prekrška, razen če gre za primer iz 8. člena ZPrCP.

9. Občinski redar, ki na podlagi njemu dostopnih evidenc oziroma podatkov istovetnosti storilca prekrška po 46. členu ZPrCP ne more ugotoviti, sme navedeno odločilno dejstvo ugotavljati tudi na druge načine, med drugim s prošnjo za pomoč policistom. V tem primeru ne gre za način ugotavljanja identitete po 12. členu ZORed, temveč, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, za ugotavljanje istovetnosti storilca z zbiranjem obvestil in dokazov na podlagi prvega odstavka 51. člena ZP-1. Občinski redar je kot prekrškovni organ upravičen zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Zato v primeru, ko občinski redar policijo zaprosi za identifikacijo neznanega storilca prekrška po 46. členu ZPrCP, ne gre za prekoračitev pooblastil, kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje. Če sme občinski redar na podlagi izrecne določbe petega odstavka 12. člena ZORed v primerih, ko na kraju ne more ugotoviti identitete ustavljena osebe, ugotovitev identitete te osebe zahtevati od policije, potem sme enako ravnati tudi v primeru, kot je obravnavani, ko občinski redar naknadno ugotavlja identiteto storilca prekrška. ZPrCP občinskemu redarju preprečuje zgolj ustavitev voznika, iz česar pa ni mogoče sklepati, da občinski redar v prekrškovnem postopku ne bi smel ugotavljati istovetnosti storilca prekrška in pri tem za pomoč zaprositi policije. Da morajo vsi državni organi, torej tudi policija, prekrškovnim organom dajati potrebno pomoč in podatke, je določeno tudi v četrtem odstavku 45. člena ZP-1, ki se po presoji Vrhovnega sodišča ne nanaša zgolj na posredovanje podatkov iz zbirk in uradnih evidenc, s katerimi upravljajo državni organi in nosilci javnih pooblastil. Vprašanje zakonitosti postopanja policije oziroma nedovoljenosti tako pridobljenega dokaza pa je nato lahko predmet presoje v vsakem posameznem primeru.

10. Sodišči, ki sta presodili, da je uradni zaznamek, s katerim je prekrškovni organ ugotavljal storilca prekrška, nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo pooblastil, zaradi česar se sodba nanj ne sme opirati, sta kršili določbo 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo navedeno kršitev in zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

1 Gl. Predlog ZPrCP (EPA 1248-V), Poročevalec DZ, b.š./2010, z dne 1. 9. 2010.