Jedro

Zastavitelj oziroma realni dolžnik ne more zahtevati od osebnega dolžnika, da zavarovano terjatev plača sam ali da upnik najprej zahteva poplačilo iz premoženja dolžnika. Izvršbi s prodajo zastavljene stvari se lahko izogne le tako, da terjatev sam plača. S plačilom pa na podlagi subrogacije vstopi v položaj (izplačanega) hipotekarnega upnika in lahko od osebnega dolžnika zahteva povrnitev plačanega zneska. To velja tudi v primeru, ko zastavitelj ne plača zavarovane terjatve prostovoljno, temveč se hipotekarni upnik poplača iz izkupička od prisilne prodaje. Nanj torej na podlagi zakona preide izpolnjena terjatev, skupaj z vsemi ali samo nekaterimi stranskimi pravicami.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 27.372,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 02. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2289 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1756,56 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 27.372,03 EUR. Posledično je odločilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.252,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je zmotno ugotovilo, da kredit, ki ga je pridobil pokojni A. G. po pogodbi s K. d.d., predstavlja skupno premoženje pokojnega in tožeče stranke. Tožeča stranka je sodišču pojasnila, da kredit v nobenem delu ni bil porabljen za potrebe tožeče stranke niti za potrebe njene družine. Zaradi tega ob razvezi zakonske zveze v letu 2000 med zakoncema tudi ni bilo potrebno deliti premoženja in sklepati sporazuma o delitvi premoženja, saj sta oba ves čas zakonske zveze razpolagala s svojim premoženjem in imela ločena finančna sredstva. Na podlagi navedenega je tako zmotna in napačna odločitev sodišča prve stopnje, da posojilo sodi v skupno premoženje. Ob doslednem upoštevanju termina zastavitelj in vloge tožeče stranke, ki je nesporno za kredit jamčila kot zastaviteljica, ima tožeča stranka pravico od glavnega dolžnika uveljavljati regresno povračilo zneska, ki ga je plačala za glavnega dolžnika iz naslova prodaje svojega dela zastavljene stvari. Ob dejstvu, da je glavni dolžnik pokojni in ob dejstvu, da je premoženje glavnega dolžnika prešlo na toženo stranko, tožeča stranka pa je kot zastaviteljica plačala dolg glavnega dolžnika do K. d.d. v višini 27.372,63 EUR, ima tožeča stranka od tožene stranke pravico zahtevati povračilo tega zneska. Dejstvo, da se tožeča stranka v izvršilnem postopku ni pritožila na njeno označitev kot dolžnice, ji ne more biti v škodo, saj je sodišče nesporno ugotovilo, da je pristopila k kreditni pogodbi kot zastaviteljica in ima v tem delu regresno pravico do glavnega dolžnika oz. do tožene stranke. Odgovornost glavnega dolžnika in zastavitelja ne more biti solidarna. Poleg tega pa nikakor ni mogoče slediti navedbi sodišča prve stopnje, da sedaj tožeča stranka s tožbo uveljavlja drugačni vrstni red poplačila terjatev. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila denarnega zneska, ki ga je plačala kot zastaviteljica za glavnega dolžnika. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe so v nasprotju sami s seboj, v nasprotju z ugotovljenimi razlogi, listinami in izpovedbami. Ker je odločitev napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sklicevanje na regresno pravico je po njenem mnenju nedovoljena pritožbena novota. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Izrek sodbe je razumljiv in tudi ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe je zato mogoč.

7. Iz neprerekanih trditev v tožbi in neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med pokojnim A. G. in K. d. d., 13. 11. 1995 sklenjena kreditna pogodba za znesek takratnih 10.000.000 SIT. Zaradi zavarovanja te terjatve je bila s sporazumom strank o zavarovanju denarne terjatve II R 2246/95, pri katerem je tožnica sodelovala kot zastaviteljica, A. G. pa kot dolžnik in zastavitelj, ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini vpisani v vl. št. 3481 k.o. X. Nepremičnina je bila ob ustanovitvi zastavne pravice v solasti G. A. do ½ in tožnice do ½. V času sklenitve kreditne pogodbe in ustanovitve zastavne pravice sta bila G. A. in tožnica zakonca. Kreditojemalec dolga po kreditni pogodbi ni plačal, zato je upnica predlagala izvršbo s prodajo celotne zastavljene nepremičnine tako zoper dolžnika kot zastaviteljico (tožnico). S sklepom z dne 12. 02. 2001, ki je postal 29. 08. 2001 tudi pravnomočen, je izvršilno sodišče predlagano izvršbo dovolilo. Tožnica je bila v sklepu označena kot dolžnica, ugovora ni vložila. V teku izvršilnega postopka je dolžnik A. G. umrl. Njegovo premoženje je, ker dedičev ni bilo, na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 509/2005 z dne 03. 10. 2007, prevzela v last tožena stranka. Slednja je vstopila tudi v izvršilni postopek na mesto pokojnega dolžnika A. G.. Izvršilno sodišče je nepremičnino prodalo in nato s sklepom z dne 17. 04. 2009 opravilo poplačilo stroškov izvršilnega postopka in terjatve K. d.d., in sicer do ½ iz kupnine, ki je bila pridobljena s prodajo lastninskega deleža dolžnika, ½ pa iz kupnine, ki je bila pridobljena s prodajo lastninskega deleža tožnice. Tožnica je iz kupnine, ki je bila pridobljena s prodajo njene polovice nepremičnine, po plačilu davka na promet nepremičnine, na račun dolga do upnice plačala 27.372,03 EUR. Toženi stranki je bilo, po poplačilu še drugih dolgov A. G., izplačan presežek kupnine od prodaje dolžnikovega lastninskega deleža, to je znesek 81.873,51 EUR. Tožnica s tožbo od tožene stranke zahteva vračilo tega, kar je na račun dolga A. G. v izvršilnem postopku plačala, to je znesek 27.372,03 EUR.

8. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Trdila je, da sta tožnica in pokojni G. A. v izvršilnem postopku za dolg do K. d.d., odgovarjala solidarno. Poleg tega je sama s preostankom kupnine pokrila dolg pokojnega A. G. do sebe, ki je bil prav tako zavarovan s hipoteko s tem, da pri razdelitvi kupnine do poplačila tega dolga ni prišlo, saj je izvršilno sodišče ugotovilo, da je terjatev zaradi združitve osebe upnika in dolžnika prenehala. Zato tudi ni obogatena. Trdila je še, da je bil izplačan kredit skupno premoženje tožnice in dolžnika in da tožnica ni izkazala razdelitve skupnega premoženja pred podajo poroštvene izjave. Zakonca pa regresnega zahtevka drug do drugega nimata.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na več podlagah: 1. menilo je, da je bil kredit skupno premoženje zakoncev, zato tožnica ne more zahtevati vračila tega, kar je plačala; 2. ker je tožnica v izvršbi sodelovala kot dolžnica in je bilo o poplačilu terjatve odločeno s pravnomočnim sklepom izvršilnega sodišča, ne more s tožbo v pravdi doseči drugačnega vrstnega reda poplačila; 3. ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi toženke oziroma prikrajšanju tožnice, saj je bila razlika kupnine toženi stranki izplačana na podlagi sodne odločbe.

10. Pritožbeno sodišče soglaša, da zahtevek tožnice na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen (takšne materialnopravne presoje ne izpodbija niti pritožnica), meni pa, da je glede na trditveno podlago in zgoraj povzete dejanske ugotovitve, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, utemeljen na podlagi zakonite subrogacije, ki jo ureja 275. člen OZ. Tožnica se je sicer sklicevala na 1028. člen OZ, ki se nanaša na poroštvo, vendar pa na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano.

11. Zastavna pravica je omejena stvarna pravica na točno določeni tuji stvari ali premoženjski pravici, ki služi zavarovanju določene terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku zastavljene stvari oziroma imetniku zastavljene pravice (zastavitelju) ali proti tretji osebi, ki ni hkrati tudi zastavitelj (1). Zastavitelj in dolžnik sta torej lahko različni osebi. Če terjatev, zavarovana z zastavno pravico, ob zapadlosti ni plačana, lahko zastavni upnik prosto izbira med poplačilom z uresničitvijo zastavne pravice na zastavljenem predmetu in poplačilom kot „navaden“ upnik iz premoženja dolžnika. To velja tudi v situaciji, ko zastavitelj ni sočasno tudi osebni dolžnik upnika. Izbira enega načina ne izključuje drugega. Za realizacijo zastavne pravice na nepremičnini ni potrebna predhodna izvršba proti osebnemu dolžniku. Obveznost zastavitelja, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik (imenujemo ga tudi realni dolžnik) ni subsidiarna (2). Dejstvo, da zastavitelj ni tudi osebni dolžnik, pomeni zgolj to, da upnik od njega ne more terjati plačila dolga, lahko pa na podlagi dogovorjene in vknjižene hipoteke, zahteva poplačilo terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino. Zastavitelj oziroma realni dolžnik zato tudi ne more zahtevati od osebnega dolžnika, da zavarovano terjatev plača sam ali da upnik najprej zahteva poplačilo iz premoženja dolžnika. Izvršbi s prodajo zastavljene stvari se lahko izogne le tako, da terjatev sam plača. S plačilom pa na podlagi subrogacije (275. člen OZ) vstopi v položaj (izplačanega) hipotekarnega upnika in od osebnega dolžnika zahteva povrnitev plačanega zneska. To velja tudi v primeru, ko zastavitelj ne plača zavarovane terjatve prostovoljno, temveč se hipotekarni upnik poplača iz izkupička od prisilne prodaje.(3) Nanj torej na podlagi zakona preide izpolnjena terjatev, skupaj z vsemi ali samo nekaterimi stranskimi pravicami. Na to pritožnica smiselno, sklicujoč se na regres, opozarja tudi v pritožbi (4).

12. V konkretnem primeru je upnik, kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev, po zapadlosti terjatve v izvršbi zahteval poplačilo iz zastavljene nepremičnine in to tako iz dela, ki je pripadal osebnemu dolžniku, kot dela, ki je pripadal tožnici kot zastaviteljici oziroma realni dolžnici. Ker je že razpolagal z izvršilnim naslovom, to je sporazumom o zavarovanju denarne terjatve, vlaganje hipotekarne tožbe v smislu 153. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni bilo potrebno (5). Izvršilno sodišče, ki je predlog za izvršbo prejelo, je torej odločalo (le) o tem, ali izvršbo s prodajo nepremičnine dovoli ali ne. Ni odločalo o tem, ali sta dolžnik, to je pokojni A. G., in tožnica kot zastaviteljica, dolžna plačati zavarovano terjatev (6). Dejstvo, da je bila tožnica v sklepu izvršilnega sodišča označena kot dolžnica, zato njenega položaja kot realne dolžnice, ki ga je določal sporazum o zavarovanju denarne terjatve, ni v ničemer spremenilo. Povedano drugače: zgolj zato, ker je bila označena kot dolžnica, še ni izgubila položaja realne dolžnice in pravic, ki jih ima, kot je bilo pojasnjeno pod točko 10 te obrazložitve, po plačilu dolga namesto osebnega dolžnika.

13. Ker pa zastavitelj, ki ni hkrati osebni dolžnik, z zastavljeno stvarjo ne odgovarja upniku subsidiarno, niti ne odgovarja le za del dolga, ampak za cel dolg, tožnica v izvršbi, tudi če bi bila v sklepu o izvršbi navedena kot zastaviteljica, tudi sicer ne bi imela drugačnega položaja kot ga je imela in zato na tej podlagi ne bi mogla doseči, da bi se upnik poplačal le iz ½ nepremičnine, ki je bila last dolžnika.

14. Razlogi sodišča prve stopnje, ki zavrnitev zahtevka utemeljujejo s tem, da bi tožnica, če bi sodišče zahtevku ugodilo, dosegla drugačen vrstni red poplačila kot je bil določen v pravnomočnem sklepu izvršilnega sodišča, so zato materialnopravno zmotni. Prehoda upnikove terjatve nanjo, v delu, v katerem jo je plačala, potek izvršilnega postopka zato ni preprečil. 15. Materialno pravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje tudi v pogledu vprašanja, ali je bila tožnica za dolg solidarno odgovorna na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in zato, ne glede na to, da je formalno nastopala kot zastaviteljica za tuj dolg, ni upravičena do povračila tega, kar je plačala. Za zaključek, da je šlo pri kreditu za skupno premoženje oziroma njegovo pasivo, sodišče prve stopnje namreč ni imelo zadostne trditvene podlage.

16. Po 56. členu ZZZDR za obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju. Oba zakonca odgovarjata nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem le za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. V konkretnem primeru bi tožnica torej za dolg pokojnega zakonca, ne glede na sporazum o zavarovanju denarne terjatve, ki jo je opredeljeval le kot realno dolžnico, odgovarjala tudi kot (osebna) dolžnica, solidarno s svojim zakoncem, če bi šlo za obveznost, ki po splošnih predpisih obremenjuje oba zakonca, če bi bila sredstva, ki so bila pridobljena s kreditom, porabljena v zvezi skupnim premoženjem (ki je že obstajalo ali za tistega v nastajanju (7)) ali porabljena za tekoče potrebe družine. V tem primeru, saj je bilo iz kupnine pridobljene s prodajo njene polovice nepremičnine, poravnana le ½ dolga, tudi ne bi imela zahtevka za povračilo, saj ni trdila, da bi plačala več kot znaša njen del dolga (primerjaj 3. odst. 56. člena ZZZDR).

17. Da bi šlo za takšno obveznost, pa tožena stranka ni trdila (niti kaj takšnega ne ugotavlja sodišče). Navedla je namreč zgolj to, da sta bila tožnica in pokojni A. G. v času najetja kredita zakonca in da je pridobljen kredit skupno premoženje. To pa, glede na jasno določilo 56. člena ZZZDR, ne zadošča, da bi sodišče lahko tožnico na tej podlagi opredelilo tudi kot solidarno (osebno) dolžnico. Ugovor tožene stranke je bil v tej smeri nesklepčen in bi ga sodišče prve stopnje lahko zavrnilo brez izvajanja dokazov.

18. Sredstva, ki jih zakonec pridobi z najetjem kredita, pa tudi sicer niso skupno premoženje le zaradi dejstva, da je kredit najet v času trajanja zakonske zveze, kot zmotno zaključi sodišče prve stopnje, saj je skupno lahko le premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom. Ker je ta pridobitev lahko tudi posredna, to je na način, da zakonca (ali eden od njiju) kredit odplačuje s sredstvi iz dela (največkrat gre za osebni dohodek), gre sicer praviloma res za skupno premoženje, vendar pa ni mogoče izključiti tudi drugačnega načina poplačila. Trditev v zvezi s tem pa pravdni stranki niti nista dali.

19. Republika Slovenija, na katero je po zakonu prešla zapuščina pokojnega, za njegove dolgove, kamor sodi tudi dolg do tožnice iz naslova zakonite subrogacije, odgovarja (tako kot dedič) do višine vrednosti podedovanega oz. prevzetega premoženja (8). Upnikom je zato dolžna zapustnikove dolgove vračati v celoti vse dotlej, dokler dolgovi ne dosežejo višine vrednosti zapuščine. Za preostale dolgove, ki to vrednost presegajo, ne odgovarja.

20. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da s prejemom preostanka kupnine ni bila obogatena, saj je iz preostanka kupnine poplačala svojo terjatev do zapustnika, ki je bila prav tako zavarovana s hipoteko, pa v izvršilnem postopku zaradi združitve osebe upnika in dolžnika ni bila poplačana. Takšne trditve, ki jih tožnica ni prerekala, bi sicer lahko nakazovale, da tožena stranka za obveznosti zapustnika ne odgovarja več, ker je višina vrednosti zapuščine izčrpana, ne omogočajo pa odločitve, ali je temu res tako. Tako tožena stranka, na kateri je v tem pogledu trditveno (in dokazno) breme, ni navedla, kakšna je bila vrednost zapuščinskega premoženja, niti kakšna je bila višina dolgov, ki so bili poplačani, prav tako pa seveda tudi ne, da je bila vrednost zapustnikovega premoženja, ki ga je prevzela, že izčrpana. Pritožbeno sodišče posledično ugotavlja, da tožena stranka tožnici odgovarja za celoten vtoževan znesek.

21. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožnice na podlagi 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo. Poleg glavnice (9) ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 22. 02. 2010 dalje do plačila. Po 2. odstavku 299. člena OZ pride namreč dolžnik, če rok za izpolnitev ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnica je toženo stranko sicer že pred vložitvijo tožbe pozvala na plačilo, tožbo pa je vložila 19. 02. 2010 (in ne 22.2), vendar pa je sodišče vezano na tožbeni zahtevek in je zato tožnici prisodilo obresti kot jih je zahtevala, torej od 22. 02. 2010 dalje do plačila.

22. Če pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in upoštevanju vrednosti spora, ji je pritožbeno sodišče priznalo: po tar. 3100 nagrado za postopek v višini 640,90 EUR, po tar. št. 3102 nagrado za narok v višini 591,60 EUR, sodno takso za tožbo v višini 675,00 EUR ter 20 % DDV, skupaj 2289 EUR. Te stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema te odločbe. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

23. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v višini 788,80 EUR, sodno takso za pritožbo v višini 675,00 EUR ter 20 % DDV, skupaj 1756,56 EUR. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k njeni rešitvi, ga pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebnega (155. člen ZPP). Tožena stranka je zato te stroške dolžna nositi sama.

(1) Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, stran 401. (2) Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 184/1998, podobno VSL III Cp 727/2000 in Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str 689. (3) Primerjaj Matjaž Tratnik, Hipoteka, GV Založba 2012, str. 115 in odločbo VS RS II Ips 1036/2008. (4) Na regresno pravico se je tožnica (pravočasno) sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (primerjaj pripravljalno vlogo z dne 29. 04. 2010, točka III).

(5) V času sklepanja sporazuma je nastanek zastavne pravice na podlagi sporazuma urejal Zakon o izvršilnem postopku (ZIP, Uradni list SFRJ, št. 20/1978, 6/1982, 74/1987, 57/1989, 83/1989, 20/1990, 27/1990, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 55/1992 - ZVDK, 1/1994 - Odl. US ) v 22. poglavju. Predvideval je tudi ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini tretjih (primerjaj odločbo VS RS II Ips 38/1997). Podpisanemu zapisniku o sporazumu strank je dajal moč sodne poravnave, torej izvršilnega naslova (251.c člen ZIP). Izvršilno sodišče je na podlagi izvršljivega sporazuma s sklepom odredilo in opravilo izvršbo na zastavljeno nepremičnino (251.f člen ZIP).

(6) Takšno odločitev tudi sicer lahko sprejme le v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine.

(7) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 913/2007. (8) Ni razloga, da bi bila odgovornost tožene stranke, na katero je prešla zapuščina v skladu z 9. členom ZD, drugačna od odgovornosti dedičev, ki jo ureja 142. člen ZD (primerjaj K. Zupančič, Žnidaršič Skubic. V., Dedno pravo, tretja izdaja, 2009, str. 202-203).

(9) Da je tožnica dolg zapustnika poplačala do višine, ki je predmet tožbenega zahtevka, tožena stranka ni prerekala.