Jedro

Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.

Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.

S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravi.

II.Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce...

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj, ... 2002, državljanu Pakistana, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih raztegov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 9. 4. 2026 od 11:38 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 7. 2026 do 11:38 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bil pristojni organ s strani socialne službe in varnostne službe Azilnega doma obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o vedenju omenjenega prosilca, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3.Iz poročila o dogodku v prostorih azilnega doma z dne 15. 10. 2025 izhaja, da je tožnika drugi prosilec B. B. prepoznal kot enega od treh prosilcev, ki so ga okradli osebnih stvari in denarja v prostorih azilnega doma, kot tudi z njim fizično obračunali in ga poskušali pretihotapiti v Italijo. Iz dopisa PP Vič z dne 9. 4. 2026 izhaja, da je bil tožnik obravnavan dne 30. 10. 2025 s strani PP Vič zaradi kršitev določb ZRJM-1 in ZZasV-1, ko mu je bil tudi izdan plačilni nalog.

4.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 25. 11. 2025 izhaja, da se je tožnik pretepal v sobi ... z drugim prosilcem C. C. iz Turčije, zaradi česar je v prostorih azilnega doma posredovala tudi PP Vič in A. A. izdala plačilni nalog zaradi kršitev ZJRM-1.

5.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 24. 3. 2026 izhaja, da je tožnik v svoji sobi kadil prepovedane substance in v trenutku, ko je v njegovo sobo vstopila varnostna služba, je skozi okno odvrgel ogorek prepovedane substance zeleno rjave barve.

6.Iz uradnega zaznamka socialne služba z dne 27. 3. 2026 izhaja, da je tožnik z "boksarsko rokavico oz. boksarjem" brez znanega razloga udaril drugega prosilca D. D. v predel obraza, zaradi česar je imel ta močno podplutbo.

7.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 3. 4 2026 izhaja, da je tožnik v prostorih svoje sobe ponovno užival drogo in je preprečeval varnostni službi vstop v njegovo sobo in se pri tem na njih drl ter napadel enega od varnostnikov, zaradi česar mu je bil izrečen ukrep zadržanja do prihoda policije in kasneje tudi izdan plačilni nalog.

8.V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je bil tožnik pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanji, glede katerih je bil pristojni organ predhodno obveščen. Pri tem je tožnik imel možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej, kot je bil tudi obveščen o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika. Na razgovoru ni zahteval prisotnosti odvetnika in se je tej pravici odpovedal. Prisoten je bil tudi pooblaščen prevajalec za urdu pakistanski jezik, ki je vsak dokument/dokaz, ki je bil tožniku na razgovoru predstavljen, preveden. Uradna oseba je na razgovoru dne 9. 4. 2026 tožnika seznanila z vsemi očitanimi kršitvami, ta pa je vse navedene kršitve priznal, z izjemo: dogodka z dne 15. 10. 2025, za katerega pravi, da se ga ne spominja, kot tudi da prosilca B. B. ni pretepel, prej okradel in ga ni poskušal pretihotapiti v Italijo; glede dogodka z dne 24. 3. 2026 dopušča možnost, da je v sobi kadil prepovedane substance, kot tudi dopušča možnost, da je skozi okno odvrgel prepovedani ogorek, ko je v sobo vstopila varnostna služba. Tožnik na zapisnik priznava vse kršitve iz dopisa PP Vič z dne 9. 4. 2026, kot tudi, da je prejel za navedene kršitve plačilne naloge. Po zaključnem razgovoru je uradna oseba prosilcu izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi določb 84. člena ZMZ-1, kot to izhaja iz izreka sklepa, in sicer zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnostni in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki so v danem primeru predstavljali resnično in dovolj resno grožnjo varnosti na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Vsak stanovalec je ob sprejemu v Azilni dom seznanjen s hišnim redom, kot tudi s posledicami njegovih kršitev, kar je prosilec na zapisnik izjavil, da to drži in da je seznanjen tako z Hišnim redom kot tudi s posledicami njegovih kršitev. Iz očitanih kršitev ter navedb tožnika izhaja, da je ta v obdobju od oktobra 2025 do izreka ukrepa večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu.

9.Na podlagi dopisa PP Vič z dne 9. 4. 2026 izhaja, da je bil tožnik večkrat obravnavan s strani policije, kot so mu bili tudi zaradi kršitev ZRJM-1 in ZZasV-1 izdani plačilni nalogi, kar tožnik vse priznava na zapisnik. V primeru tožnika gre za hude kršitve hišnega reda - uživanje drog, vnos prepovedanih substanc v Azilni dom, oviranje dela zaposlenih, napada na varnostnika, napada na drugega prosilca, ki jih z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in javnega interesa. Zato je v danem primeru izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84 člena ZMZ.

10.Pristojni organ je še preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območje Azilnega doma oziroma, če bi mu bil izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Glede na dokazana ravnanja prosilca z elementi - uživanja drog, vnosa prepovedanih substanc v Azilni dom, oviranja dela zaposlenih, napada na varnostnika in drugega prosilca, ko je v obdobju pol leta večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma uradna oseba ugotavlja, da v danem primeru to ni mogoče, saj prosilec z svojim ravnanjem ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale v Azilnem domu, kot tudi zaposlene in varnostnike v Azilnem domu

11.V tožbi tožeča stranka pravi, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla nekaj ravnanj tožnika, s katerimi naj bi kršil določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Tožnik se z odrejenim ukrepom pridržanja ne strinja. Trdi, da odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Tožnik tudi meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in predlaga, da naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 64. a člena ZUS-1 v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 64. člena tega zakona sprva ugotovi, da je sklep nezakonit. Sam termin v izreku "do prenehanja razlogov" v sklepu ni obrazložen. Ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode, v kolikšnem terminskem obdobju naj bi ocena glede tožnikovega izboljšanja vedenja bila podana, kdo naj bi jo podal sploh, posameznik ali veččlanski organ, v kaki sestavi. Ni razvidno niti kateri pristojni organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločal, ali tožena stranka ali zaposleni v Centru za tujce, niti po katerem postopku.

12.Kot skrajno pravno sredstvo je sicer možen neposredni nadzor Upravnega sodišča RS o tem, ali so še prisotni utemeljeni razlogi za omejitev osebne svobode, vendar tožnik meni, da bi v obrazložitvi sklepa moralo biti pojasnjeno veliko več; dokazni standardi presoje tožene stranke so prenizki za tak ukrep, ki bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo. Prostorske kapacitete Azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se zdi tožniku tudi to kot ultima ratio ukrep omejitve osebne svobode neprimeren. Izpodbijani sklep je bil izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Direktiva o sprejemu 2013/33.

13.Zakaj doseganja ciljev ni mogoče doseči z omenjenimi ukrepi, izpodbijana odločba nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti, kar poleg kršitev prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 predstavlja tudi kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in nespoštovanje načela sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa. Odreditev pridržanja mora biti potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine konkretne zadeve. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni tako.

14.Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Nepravilna uporaba materialnega prava je očitna.

15.Tožnik trdi, da je izpodbijani akt nezakonit tudi iz procesnega razloga. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč ni razvidno, zakaj tožena stranka ni uporabila drugega ali tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1. Zavzela je stališče, da je ukrep "omejitve gibanj" na CT "nujen", vendar to ni zadostna utemeljitev z vidika načela sorazmernosti iz člena 52(1) v zvezi s členom 6 Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki določa pravico do svobode, ker mora biti ukrep pridržanja v CT skrajni ukrep. S tega vidika se zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega upravnega akta le tega ne da preizkusiti in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. V primeru, ko gre za t.i. varnostne incidente, je potrebno zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v CT, katera sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila bolj primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja. Tovrstna utemeljitev tožene stranke je preveč pomanjkljiva, saj ne ustreza standardom, da je odvzem osebne svobode dovoljen le v izjemnih primerih, da mora biti strogo omejen, in da je lahko izrečen le, če je res razumen, ker gre za zagotovo skrajno sredstvo.

16.Tožniku nikakor ni bila razkrita vsebina očitkov že prej na način, ki bi mu omogočala obrambo, ni mu bil omogočen vpogled v dokaze, zaslišanje prič ali predlagati vpogled posnetkov videonadzora. Postopek je bil enostranski in ne kontradiktoren. Po ZUP mora imeti stranka vedno možnost izjave o vseh dejstvih, dostop do dokazov in možnosti predlaganja dokazov.

17.Tak postopek je v nasprotju z ustavnimi jamstvi, kot jih razlaga Ustavno sodišče Republike Slovenije (22. člen Ustave RS - enako varstvo pravic; pravica do izjave). Sodišče dosledno poudarja, da mora biti kontradiktornost dejanska in učinkovita, ne zgolj formalna. To je tudi splošno načelo prava EU. SEU je v zadevi C-277/11 odločilo, da posameznik mora imeti možnost, da se izjasni o vseh elementih, na katerih temelji odločitev. Tožniku v konkretnem primeru to ni bilo zagotovljeno. Po standardih ESČP mora biti vsak poseg v osebno svobodo posameznika zakonit, transparenten in podvržen že na začetku kontradiktornemu postopku. V zadevi Amuur v. France je sodišče poudarilo, da morajo biti postopki v zvezi z omejitvijo gibanja tujcev posebej strogo nadzorovani. Tožena stranka v predhodnem postopku nikakor ni izvedla dokazov, ki bi lahko razbremenile tožnika, kot je posnetek varnostnih kamer (objektivni dokaz), zaslišanje prič (neposredni dokaz) ali preverbe verodostojnosti samih uslužbencev pogodbene varnostne službe in tudi uslužbencev socialne službe, saj tožnik trdi, da se je mnogokrat obrnil na njih in tudi koordinatorja E. E..

18.Tožnik trdi, da ne drži, kar je zapisano na zapisniku o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 9. 4. 2026. Trdi, da se na zapisnik ni sam podpisal. Trdi, da upravni akt temelji na nekonkretiziranih in nepreverjenih navedbah uslužbencev pogodbene varnostne službe, brez materialnih ali neposrednih dokazov, ki bi z zadostno stopnjo verjetnosti potrjevali očitane mu kršitve. Tožnik vse očitke kategorično zanika. Trdi, da nikoli ni uporabljal prepovedanih drog, ni sodeloval pri tihotapljenju in ni izvajal nasilja nad drugimi osebami. Zelo dobro pozna oba sostanujoča (tako D. D. državljana Pakistana kot F. F. državljana Afganistana). Vsakodnevno je z njima tudi v stiku, ko je nastanjen v CT. Do nobenega spora ni nikoli z njima prišlo. Državljan Turčije C. C. se več ne nahaja v Sloveniji, tožnik trdi, da ga sam ni napadel, ampak se je branil. Dne 25. 11. 2025 se je pretepalo več prosilcev, ne ve, zakaj je tudi tožnik prejel kazen za prekršek.

Zanika pa izrecno kakršnokoli agresivno ravnanje proti uslužbencem pogodbene varnostne službe Azilnega doma. Ne drži, da je tožnik s kakršnokoli silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, poskušal ovirati ali preprečiti izvedbo ukrepov varnostnikom. Meni pa, da so prekoračili svoje pristojnosti po ZZasV-1. Trdi, da verjame slovenskim varnostnim organom popolnoma, ne pa varnostni službi v Azilnem domu. Nekateri so prekoračili ob incidentu sorazmernost dopustne sile.

Kot dokazni predlog predlaga njegovo zaslišanje pred naslovnim sodiščem z namenom, da bi pojasnil razlog, zakaj je prišlo do konfliktov, ki jih tožnik popolnoma zanika ter zaslišanje obeh prič - D. D. in F. F. bivajoča v AD v ... iz razloga, da izpovesta, da tožnik ni nasilna oseba in ni nobenega sostanujočega ogrožal niti udaril s t.i. bokserjem.

Tožnik se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu 2013/33 v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu 2013/33 ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu 2013/33).

Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

Na podlagi zgoraj navedenega tožnik naproša naslovno sodišče, da tej tožbi ugodi, da ugotovi, da je izpodbijan sklep nezakonit, ga odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce, oziroma podredno predlaga, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. V odgovoru se tožena stranka sklicuje na Uredbo o hišnem redu in na njeno dostopnost za vse prosilce, ki so nastanjeni v Azilnem domu. Na zapisnik o seznanitvi z ukrepom tožnik ni imel pripomb in ga je tudi podpisal. Med oktobrom 2025 in aprilom 2026 je tožnik najmanj šestkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu, trikrat pa je bil tožnik obravnavan s strani PP Vič. Ponavlja varnostne incidente, ki so sicer navedeni v izpodbijanem aktu, in dodaja, da je tožnik skupaj s prosilcem iz Afganistana F. F. brcal po vratih in vpil na varnostnika in jima preprečeval opravljanje dela, potem sta napadla varnostnika, ko je varnostniku uspelo vstopiti v sobo, je bil tožnik s strokovnim prijemom vklenjen in pridržan do prihoda PP Vič. V navedenem času je bilo v Azilnem domu 600 stanovalcev, zato je upoštevanje hišnega reda nujen pogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Pravi, da gre nesporno za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom drog, ki neprestano krši hišni red navkljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev. Oporeka ugovoru nedoločnosti izreka, saj je ta v izreku jasno določen, razlogi zanj pa so navedeni v obrazložitvi. Ne drži, da tožnik zapisnika ni podpisal. Na strani 4 v zadnjem odstavku se opredeljuje do očitka glede nedokazanosti ravnanj tožnika v okviru varnostnih incidentov in pravi, da ni bistveno, če prosilca iz Turčije C. C. ni več v Sloveniji. Zaslišanje prič D. D. in F. F. je nepotrebno, saj je tožnik na zapisnik priznal dejanja. Po potrebi predlaga zaslišanje prič mag. G. G. in zapisnikarice H. H. Pod točko 4 odgovora na tožbo, ki je naslovljen "glede začasne odredbe" pa tožena stranka pravi, da je bila tožniku zagotovljena pravica do svetovalca (odvetnika), ki ga je odklonil, postopek pa je bil voden pravilno, kar je tožnik potrdil s podpisom in izjavo, da nima pripomb.

Tožeča stranka ni konkretno navedla vseh okoliščin in dejstev, s katerimi bi za izdjao začasne odredbe zadostno utemeljila nastanek, obliko in obseg nastale škode niti ni pojasnila in izkazala dovolj visoke verjetnosti, zakaj bi bila škoda težko popravljiv in ni predložila dokazov. "Sklicevanje na kršitev mednarodnih pravnih aktov, Ustave RS in pavšalnih navedb glede kršitev svobode ne vzdrži kritične presoje. Izdaja začasne odredbe po mnenju tožene stranke ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti," temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi nastala še preden bi pristojno sodišče pravnomočno razsodilo Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati varstvo javnega interesa, čemur pa v danem primeru ni mogoče pritrditi.

Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravni in v sodni spis ter je zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je dokazna predloga tožeče stranke za zaslišanje prič D. D. in F. F., ki naj bi po njegovih navedbah lahko izpovedala, da med njimi ni spora. Zaslišanje teh prič ni bilo potrebno, ker so ključna sporna vprašanja predmetnega spora materialno pravne in posledično tudi procesne narave in ne dejansko stanje. Sodišče je tudi zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje G. G., ki je toženo stranko zastopal na sodišču, in H. H., ki je bila zapisnikarica dne 9. 4. 2026, ko je bil tožnik seznanjen z ukrepom pridržanja. Sodišče glede na vsebino zapisnika, potek vprašanj in odgovorov, nima dvoma, da zapisnik ne bi verodostojno odražal poteka in vsebine razgovora, in da tožnik ne bi razumel prevajanja ali da ni podpisal zapisnika.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila tožniku odvzeta prostost dne 9. 4. 2026, izpodbijani akt je bil izdan 10. 4. 2026, tožnik je pooblastilo svetovalki za begunce podpisal dne 20. 4. 2026 in dne 20. 4. 2026 je svetovalka oddala tožbo, ki jo je Upravno sodišče prejelo dne 23. 4. 2026. Kako in kdaj je prišlo do vročitve izpodbijanega sklepa tožniku pred obravnavo ni bilo jasno razvidno iz listin v spisu. Izpodbijanemu sklepu je namreč pripeta listina z drugo opr. št. dokumenta, kot je označen izpodbijani sklep, ta listina ima naslov "vročilnica", vendar je na njen navedeno pod rubriko, "potrjujem, da sem dne" v slovenskem jeziku: "petnajsti april 2026." Dne 9. 4. 2026, ko je bil tožnik seznanjen z ukrepom odvzema prostosti, je na posebno vprašanje, ali je lahko razgovor opravljen brez pravnega svetovalca, odgovoril, da ne bo kontaktiral svojega pravnega svetovalca in se je odpovedal pravici do odvetnika. Tega seveda ni mogoče smatrati kot odpoved odvetniku za uveljavljanje sodnega varstva.

Ob koncu razgovora je bil tožnik seznanjen, da bo v roku 48 ur od ustnega izreka ukrepa dobil pisni odpravek sklepa o pridržanju, in da ima možnost vložiti tožbo v roku 3 dni od prejema pisnega sklepa o omejitvi gibanja na Upravno sodišče, ki odloči v 3 dneh po predhodnem zaslišanju. Navedeno pomeni, da je bil tožnik v času, ko je sodišče prejelo tožbo, že 14 zaprt v Centru za tujce oziroma da bo sodni preizkus zakonitosti pridržanja prejel šele po približno 20 dneh od dneva, ki mu je bila odvzeta prostost. Tožnik je to trajanje pridržanja izpostavil tudi ob zaključni besedi na glavni obravnavi.

Na glavni obravnavi se je izkazalo, tudi po potrditvi tožene stranke, da je bil izpodbijani sklep v prevodu tožniku vročen 15. 4. 2026. Tožnik je potrdil, da je prevod izpodbijanega sklepa razumel, vendar pa v spisu ni izkazano, da bi bil tožnik kako drugače seznanjen z možnostjo dostopa do svetovalke za begunce, da bi zanj vložila tožbo, kot je pojasnil tožnik na glavni obravnavi. Tožnik je namreč na glavni obravnavi povedal, da mu je po prejemu prevedenega sklepa o odvzemu prostosti tujec, ki naj bi bil tudi zaprt v Centru za tujce, dal kontaktno številko, da je iz telefonske govorilnice poklical pooblaščenko, ki je brez odlašanja vložila tožbo na isti dan, kot je bilo podpisano pooblastilo za zastopanje, da tožba ne bi bila vložena prepozno.

Za učinkovitejše vodenje postopka bi bilo ne samo v situacijah, ko tožnik na razgovoru praktično v manjši meri oporeka ugotovitvam tožene stranke, ki predstavljajo podlago za ukrep pridržanja, več kot zgolj koristno, če bi bil tožnik na koncu razgovora pred ustnim izrekom ukrepa pridržanja seznanjen z možnostjo, da iz seznama svetovalcev za begunce, ki so pod določenimi pogoji plačani iz proračuna, izbere tistega, ki naj bi ga zastopal pred sodiščem, pri čemer bi bilo tudi koristno za učinkovito vodenje postopka, da je prosilec že takrat obveščen, da je pristojnost Upravnega sodišča v tem, da preveri zakonitost izreka ukrepa o pridržanju oziroma odvzemu prostosti v Centru za tujce, tako da je tožnik seznanjen z namenom morebitnega sodnega postopka in da je izbrani svetovalec že na ta dan lahko obveščen o napovedani tožbi glede na kratek rok za vložitev pravnega sredstva.

a.) Izhodišča za ugotovitev (ne)zakonitosti izpodbijanega akta:

Tožena stranka je tožniku odvzela prostost na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Razlog za to naj bi bilo šest ravnanj oziroma varnostnih incidentov, ki so navedena v odstavkih od 2 do 7 te sodbe in v katerih naj bi bil tožnik na različne načine vpleten v časovnem obdobju šestih mesecev.

Kot bo razvidno iz naslednjega razdelka obrazložitve sodbe je sodišče moralo tožbi ugoditi, ker v obrazložitvi izpodbijanega akta ni navedena pravilna materialno-pravna podlaga za izrek ukrepa pridržanja. Tožena stranka se namreč v izpodbijanem aktu sklicuje izključno na Hišni red Azilnega doma. Upravno sodišče je v tovrstnih sporih že večkrat opozorilo toženo stranko na problematiko pravilne uporabe materialnega prava, ko gre za ukrep pridržanja, in ko se tožena stranka sklicuje med drugim tudi na Hišni red Azilnega doma. V nadaljevanju sodišče ponavlja razlago nujno potrebnega materialno-pravnega okvir za pridržanje v situacijah z varnostnimi incidenti, do katerih je prišlo tudi v konkretnem primeru in bo presojo v nadaljevanju prilagodilo specifičnostim obrazložitve izpodbijanega akta v tem konkretnem primeru.

V izpodbijanem aktu tožena stranka povsem spregleda, da z odločanjem v tej zadevi izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine. To posledično pomeni, da tožena stranka v tovrstnih zadevah uporablja pravo in odloča, Upravno sodišče pa presoja zakonitost izpodbijanega akta na podlagi metod razlage in ob uporabi temeljnih načel uporabe prava EU, ki jih je razvilo Sodišče EU, na podlagi sekundarnega in primarnega prava EU, s katerim morajo biti določbe v ZMZ-1 in njihova konkretna uporaba v posamičnem primeru usklajene. V tem smislu Upravno sodišče izvaja svojo pristojnost kot sodišče prava EU in tožena stranka kot organ prava EU.

Po stališču Sodišča EU je zakonodajalec Unije "uvedel skupne procesne standarde", katerih namen je zagotoviti, da v vsaki državi članici obstaja ureditev, ki pristojnemu sodnemu organu omogoča, da po potrebi po pregledu "po uradni dolžnosti" zadevno osebo izpusti, takoj ko se izkaže, da njeno pridržanje ni ali ni več zakonito.¹  Da bi se s tako ureditvijo varstva učinkovito zagotavljalo spoštovanje strogih pogojev za zakonitost ukrepa pridržanja "mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje te zakonitosti." V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje. Prav tako mora imeti možnost upoštevati dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba. Poleg tega mora imeti možnost, da preveri vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno. Pooblastila, ki jih ima v tem okviru nadzora, nikakor ne morejo biti omejena le na elemente, ki jih predloži upravni organ.² Poleg tega mora pristojni sodni organ - glede na pomen pravice do svobode, težo posega v to pravico, ki jo pomeni pridržanje oseb iz razlogov, ki niso pregon ali kaznovanje kaznivih dejanj, in zahtevo, ki jo poudarjajo skupni standardi, ki jih je določil zakonodajalec Unije, in sicer "sodno varstvo visoke ravni," ki omogoča skladnost s kogentno zahtevo, da se taka oseba izpusti, če pogoji za zakonitost niso ali niso več izpolnjeni - "upoštevati vse elemente, zlasti dejanske, s katerimi je seznanjen, kot so bili dopolnjeni in pojasnjeni v okviru procesnih ukrepov, za katere meni, da jih je treba sprejeti na podlagi njegovega nacionalnega prava, in na podlagi teh elementov po potrebi izpostaviti kršitev pogoja za zakonitost, ki izhaja iz prava Unije, čeprav te kršitve zadevna oseba ne bi izpostavila." Ta obveznost ne posega v obveznost sodnega organa, ki mora tako po uradni dolžnosti preizkusiti tak pogoj za zakonitost, da vsako od strank pozove, naj se v skladu z načelom kontradiktornosti izreče o tem pogoju.³

-Veliki senat Sodišča EU je tako odločil, da zlasti ni mogoče sprejeti, da v državah članicah, v katerih odločbe o pridržanju izda upravni organ, sodni nadzor ne zajema preverjanja - ki ga opravi sodni organ na podlagi elementov iz 88. točke sodbe v zadevi C B X - ali je izpolnjen pogoj za zakonitost, katerega kršitve zadevna oseba ni uveljavljala, medtem ko mora v državah članicah, v katerih mora odločbe o pridržanju sprejeti sodni organ, ta po uradni dolžnosti opraviti tako preverjanje na podlagi teh elementov. Razlaga Sodišča EU iz točke 88 omenjene sodbe pa zagotavlja, da je sodno varstvo temeljne pravice do svobode učinkovito zagotovljeno v vseh državah članicah, ne glede na to, ali te določijo sistem, v katerem odločbo o pridržanju sprejme upravni organ pod sodnim nadzorom ali sistem, v katerem to odločbo neposredno sprejme sodni organ. Te razlage ne omaje sodna praksa Sodišča, ki jo navaja v predhodnem vprašanju predložitveno sodišče

Raad van State

(državni svet Nizozemske) in v skladu s katero glede na načelo, po katerem pobuda spora pripada strankam, pravo Unije nacionalnim sodiščem ne nalaga, da po uradni dolžnosti izpostavijo razloge, ki se nanašajo na kršitev določb prava Unije, kadar bi jih preizkus teh razlogov zavezoval k prekoračitvi okvirov spora, kot so ga razmejile stranke, s tem, da bi se oprl na druga dejstva in okoliščine, kot so tista, na katere je stranka, ki ima interes za uporabo teh določb, oprla svoj predlog. Stroga ureditev pridržanja in ohranitve ukrepa pridržanja, ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, namreč vodi do položaja, ki ni v vseh pogledih podoben upravnemu sporu, v katerem pobuda in razmejitev spora pripada strankam.

-Poleg zgoraj navedenih izhodišč Upravno sodišče v tem uvodnem razdelku pripominja, da ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, upoštevajoč pri tem režim v Centru za tujce v Postojna, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu.

Samo ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni odločilna za to, da je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit. Ima pa to očitno vpliv na nerazumevanje bistvene razlike med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti, kar posledično tudi lažje pripelje do nezakonitosti upravnega odločanja zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi neupoštevanja temu primernih obvezujočih in dovolj strogih standardov. Na to je bila tožena stranka že večkrat opozorjena, vendar te bistvene razlike med omejitvijo svobode gibanja in odvzemom prostosti očitno ne upošteva.

Sodišče bo zato v tej zadevi tudi zaradi bližajoče se uveljavitve novega sekundarnega prava EU na tem področju nekatere vidike do sedaj uporabljene prakse Sodišča EU dopolnilo z interpretacijami Sodišča EU, ki jih je Sodišče EU v preteklem obdobju izpeljalo bolj ali manj izrecno iz primarnega prava EU, to je iz določil 6. in 47. člena Listine, s katerima mora biti sekundarno pravo EU v skladu.

-Pridržanje v smislu odvzema prostosti je torej tudi po stališču Sodišča EU "resen"

oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", določeno v 6. členu Listine,

med tem ko ukrep omejitve gibanja po mnenju Upravnega sodišča to ni. Po stališču Velikega senata Sodišča EU in sodni praksi sedemčlanskih senatov tega sodišča ukrep pridržanja pomeni, da "

se gibanje osebe omeji na določeno mesto, tako da mora ta trajno ostati na omejenem in zaprtem območju, da je izolirana od preostalega prebivalstva in da ji je odvzeta svoboda gibanja."

Pridržanje je treba šteti za "skrajni prisilni ukrep"

, s katerim se ne omejuje le svoboda gibanja prosilca za mednarodno zaščito.

Kaj točno pomeni, da je ukrep pridržanja "skrajni ukrep", izhaja tudi iz določb členov 8(2) in (4) Direktive o sprejemu sprejemu 2013/33. Gre tudi za povsem drugačna ukrepa oziroma za dve različni pravici iz Listine, iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ali po Ustavi Republike Slovenije. Natančno razmejevanje med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti bo še posebej relevantno z uveljavitvijo t.i. Pakta o migracijah in azilu.

-Tudi ta predmetni upravni spor ponovno zadeva pravno vprašanje, ki ni novo v upravno-sodni praksi v zvezi s dopustnimi pravnimi podlagami za odvzem prostosti prosilcem za mednarodno zaščito

in temu odgovarjajočimi stopnjami strogosti oziroma natančnosti testov sodnega nadzora nad izrečenimi ukrepi, ko gre za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito

zaradi "javnega reda" na podlagi določbe člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33. V

predmetni

zadevi namreč očitno ne gre za ukrep pridržanja zaradi zaščite nacionalne varnosti, ampak zgolj zaradi zaščite javnega reda, kar pomeni, da pride v poštev tisti del določbe 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki omenja varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Vendar pa drugih primerljivih razlogov javnega reda ni mogoče vezati na Hišni red Azilnega doma, če se to v konkretnem primeru ne ujema oziroma če tožena stranka ne obrazloži, da se kršitve Hišnega reda v konkretnem primeru ujemajo z opredelitvijo javnega reda po pravu EU in zlasti po praksi Sodišča EU. To napako je tožena stranka naredila v tem primeru.

-Tudi v tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni strani,

in na drugi strani določb četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca",

lahko pripeljejo do zakonite izdaje ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda iz člena 8(3)(c) Direktive o sprejemu 2013/33 in 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Problem z vidika zakonitosti izpodbijanega akta je v tem, da v prav nobenem vidiku tožena stranka niti ne omenja prava EU in pravne podlage iz člena 8(2) in 8(3)(c) Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se sklicuje samo na Uredbo o hišnem redu. Na ta način pa tožena stranka ne more izdati zakonitega akta o pridržanju oziroma se tega niti ne da preizkusiti v sodnem postopku.

Ob tem sodišče, preden preide na konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta, v teh izhodiščih tudi pripominja, da nikakor ne podcenjuje dejanskih varnostnih problemov in težavnosti pri upravljanju konfliktov med uporabniki in tudi zaposlenimi v nastanitvenih kapacitetah, ki so namenjene prosilcem za mednarodno zaščito. Vendar pa sodišče tudi ne sme podcenjevati minimalnih standardov in zahtev, ki jih udeležencem v teh specifičnih dejanskih okoliščinah postavlja načelo pravne države tudi glede razmerij med pravno ureditvijo v ZMZ-1 in sekundarnim in primarnim pravom EU, sodno prakso Sodišča EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na podlagi 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Erozija vladavine prava (pravne države), ki smo ji lahko priča tudi v državah članicah EU, namreč nima svojih izvorov samo v spremembah v najbolj tipičnih političnih strukturah oziroma nosilcih politične moči, ki bolj ali manj transparentno od zgoraj navzdol ukinjajo najbolj osnovne elemente pravne države, ampak lahko ti izvori enako nevarno in kapilarno delujejo od spodaj navzgor v okviru posamičnih pravnih postopkov upravnega odločanja v konkretnih primerih in še najbolj takrat, ko pristojni organi ignorirajo sodbe in interpretacije sodišč ali pa ko odločevalci zgolj navidezno uporabljajo sicer zelo obsežna, kompleksna in natančna pravna pravila in standarde, ki so bodisi izrecno zapisani v sekundarnem pravu EU, ali pa so izpeljani v interpretacijah Sodišča EU in ESČP.

Zlasti ta druga oblika erozije vladavine prava je najbolj nevarna, ker je najmanj transparentna in je zato tudi zelo trdoživa.

b.) Uporaba kriterijev oziroma elementov sodniškega testa za presojo (ne)zakonitosti ukrepa o pridržanju zaradi javnega reda z vidika (ne)obstoja pravne podlage za odvzem prostosti v splošnem aktu:

-Zakonodajalec Republike Slovenije je z določbo prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 ciljal na implementacijo oziroma prenos določbe člena 8(2) in (3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 v notranji pravni red, upoštevajoč pri tem, da je direktiva za Republiko Slovenijo zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.

Določilo člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33 pravi, "kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Določilo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 pa pravi, da "se prosilca sme pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda."

Po določbi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi "ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave," kadar je treba preprečiti ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. "Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države."

Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, "odredi ukrep omejitve gibanja"na Center za tujce."

Iz ZMZ-1 torej izhaja, da zakonodajalec Republike Slovenije sploh ni predpisal možnosti izdaje ukrepa "odvzema prostosti" prosilcu za mednarodno zaščito v smislu pridržanja po pravu EU iz Direktive o sprejemu 2013/33, a tožena stranka ukrep odvzema prostosti prosilcem za mednarodno zaščito, tudi za tiste, ki jim prostost ni odvzeta na podlagi Uredbe 604/2013 (V nadaljevanju: Dublinske uredbe) vseeno izvaja in Upravno sodišče izvaja sodni nadzor nad temi odločitvami v upravnem sporu. Odsotnost jasne zakonske podlage za odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito ni neznaten problem, ki bi bil zgolj pravno-tehnične narave.

-Sodišče EU je že pred 9 leti dovolj jasno opredelilo, da je "za pridržanje prosilcev, ki pomeni resen poseg v njihovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem,"

da morajo biti zaradi pomena pravice iz 6. člena Listine ter ob upoštevanju "visoke ravni zaščite", merila, ki opredeljujejo razlog za pridržanje, "jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva"

in da lahko "zgolj splošna določba izpolni zahteve glede jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zlasti zaščite pred samovoljnim ravnanjem."

V novejši sodbi Sodišče EU pravi, da glede posega v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine, veljajo "stroga jamstva", kar med drugim pomeni, da "je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje."

Podlaga za odvzem prostosti mora biti urejena v splošnem aktu in ni dovolj, če ta podlaga izhaja iz sodne prakse.

Na primer: Sodišče EU je že presodilo, da merilo za pridržanje, ki se nanaša na "tveganje, da bi bila ogrožena učinkovita izvršitev odstranitve", ne izpolnjuje zahtev po jasnosti, predvidljivosti in zaščiti pred samovoljnim ravnanjem. Sodišče EU je dodalo, da zaradi nenatančnosti, zlasti glede določitve elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri presoji obstoja tveganja, na katerem tako merilo temelji, to merilo namreč zadevnim osebam ne omogoča, da "z zahtevano stopnjo gotovosti predvidijo", v katerih primerih bi jih bilo mogoče pridržati. Iz istih razlogov tako merilo tem osebam ne zagotavlja ustrezne zaščite pred samovoljnim ravnanjem.

ZMZ-1 pa niti splošne določbe, ki bi dovoljevala in urejala odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, nima. Mogoče je sklepati, da je bil ta pravni problem zaznan tudi s strani Vrhovnega sodišča RS že pred 10 leti.

Upravnemu sodišču ni poznano, da bi ta problem odsotnosti zakonske določbe o možnosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito Vrhovno sodišče tudi v kasnejši sodbi praksi izpostavljalo. Verjetno je tudi s tega razloga Upravno sodišče v dosedanji sodni praksi v zvezi s pridržanji zaradi javnega reda prosilcev, ki niso pridržani na podlagi Dublinske uredbe, šlo toženi stranki nasproti na škodo doslednega spoštovanja načela pravne države s pomočjo razlage, da uporaba izraza omejitev gibanja v zakonu ne more določati pravil in standardov odločanja v situaciji, ko gre dejansko za poseg v pravico do prostosti.

Iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU namreč izhaja, da samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja.

Vendar sodišče pripominja, da gre za dve bistveno različni stvari. Eno je praksa obeh evropskih sodišč, da samo poimenovanje ukrepa v zakonu ne določa, ali mora sodišče sodni nadzor nad zakonitostjo ukrepa izvajati, kot da gre za omejitev gibanja, ali kot da gre za pridržanje oziroma odvzem prostosti. Tudi, če ukrep zakonodajalec in upravni organ poimenujeta kot omejitev gibanja, gre lahko za odvzem prostosti, ker je bistveno v kakšnem režimu se ta ukrep izvaja. Čisto nekaj drugega pa je zahteva iz sodne prakse Sodišča EU, ki je sledila predhodni sodni praksi ESČP, da mora biti pravna podlaga za odvzem prostosti opredeljena v splošnem predpisu, ureditev pridržanja mora biti jasna in predvidljiva, da se prepreči nevarnost arbitrarnega odločanja.

Z vidika tveganja za arbitrarnost nikakor ne gre zgolj za nevarnost samovolje upravnega organa, saj te ni zaznati v praksi odločanja upravnega organa, ki pride na sodišče, oziroma bi bila ta, ker imajo prosilci dostop do brezplačne pravne pomoči, lahko povsem učinkovito preprečena s sodnim nadzorom v upravnem sporu. V zvezi z zaščito pred arbitrarnostjo je namreč mišljeno tudi, da zaradi morebitne premajhne natančnosti ureditve ukrepa pridržanja, zlasti glede določitve elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri presoji obstoja tveganja, na katerem neko merilo temelji, takšno merilo zadevnim osebam (prosilcem za mednarodno zaščito) ne sme onemogočati, da z zahtevano stopnjo gotovosti predvidijo, v katerih primerih bi jih bilo mogoče pridržati."

Vendar tudi v tem primeru po presoji Upravnega sodišča ta pomembna napaka v (ne)prenosu določbe člena 8(2) in (3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 v ZMZ-1 ni razlog, da je sodišče tožbi ugodilo. Kajti premajhna določnost in nepredvidljivost ukrepa v konkretnem primeru ni posledica zgolj omenjene napake pri prenosu določbe iz Direktive o sprejemu 2013/33 v ZMZ-1, ampak tudi nečesa drugega, ki ima v določenem delu sicer ravno tako izvor v odsotnosti pravilnega prenosa določb iz Direktive o sprejemu 2013/33 v ZMZ-1 ob upoštevanju konkretnih okoliščin ogrožanja javnega reda, ki jih je ugotovila tožena stranka v tem primeru. S tega vidika, ki je odločilen za presojo nezakonitosti izpodbijanega akta v tem primeru, pa so pomembni elementi in pravni standardi v okviru testa sodniške presoje zakonitosti akta pridržanja, ki jih sodišče obravnava v naslednjem razdelku sodbe.

c.) Presoja (ne)zakonitosti izpodbijanega akta z vidika preostalih bistvenih kriterijev oziroma elementov sodniškega testa za presojo ukrepa pridržanja zaradi javnega reda v konkretnem primeru:

Po stališču Velikega senata Sodišča EU člen 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive o sprejemu 2013/33 "izčrpno" našteva različne razloge, s katerimi se lahko upraviči pridržanje - med njimi zaščito nacionalne varnosti ali javnega reda - in da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen."

Razlogi oziroma podlaga za pridržanje so torej v sekundarnem pravnem redu EU taksativno navedeni. Vendar Sodišče EU dodaja, da člen 8(3), drugi pododstavek, Direktive o sprejemu 2013/33 poleg tega določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. V zvezi s tem morajo države članice, kadar jim puščajo določbe direktive polje proste presoje pri opredelitvi ukrepov za prenos v notranji pravni red, ki so prilagojeni različnim mogočim položajem, ob uporabi teh ukrepov ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu z upoštevno direktivo, temveč tudi paziti, da se ne opirajo na tako razlago besedila teh direktiv, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.

V nadaljevanju te interpretacije Veliki senat Sodišča EU v treh odstavkih obravnava kriterije procesne in materialno-pravne narave, ki zamejujejo pooblastila upravnih organov pri izrekanju ukrepov pridržanj in nato v odstavku 64 pravi, da se "stroga omejitev pooblastil", ki jih imajo pristojni nacionalni organi v zvezi s pridržanjem prosilcev na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive o sprejemu 2013/33, zagotavlja tudi s sodno prakso Sodišča EU, ki je podalo razlago pojmov nacionalna varnost in "javni red v drugih direktivah, ki se uporablja tudi za Direktivo o sprejemu 2013/33."

V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bil ukrep pridržanja izrečen zaradi "zaščite javnega reda" in ne zaradi "zaščite nacionalne varnosti", kakor tudi ne zaradi "ogrožanja državne varnosti", ali zaradi ogrožanja "ustavne ureditve." Določilo četrte alineje 84. člena ZMZ-1 govori o "varstvu osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda", kar (nekako) ustreza podlagi o zaščiti "javnega reda" iz Direktive o sprejemu 2013/33. Zato je za presojo zakonitosti pravne podlage za pridržanje ključno, kako je do sedaj Sodišče EU opredelilo splošne standarde oziroma pojem "javnega reda" v zvezi z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU ali v zvezi z drugimi sorodnimi direktivami in kar bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevati.

Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma (Uradni list RS, št. 173/21). Obe določbi imata 19 različnih prepovedanih dejanj, tožena stranka jih v izpodbijanem aktu ne identificira. To vzpostavlja tveganje za nezakonitost v smislu preširoke diskrecije in zato arbitrarne uporabe prava. To tveganje samo po sebi še ni razlog za preširoko diskrecijo pri uporabi prava, ker bi se kršitev hišnega reda v Azilnem domu lahko (v določeni situaciji) ujemala s splošno interpretacijo javnega reda (ali javne varnosti) iz sodne prakse Sodišča EU, če bi seveda tožena stranka to tudi utemeljila.

Upravno sodišče je toženo stranko v sodni praksi že opozorilo, da je treba za pravo razumevanje in razlago javnega reda iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena oziroma iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 ter za ugotavljanje potrebnega praga, ki ga je treba izkazati za obstoj te pravne podlage za odvzem prostosti, upoštevati širši kontekst, v katerem Sodišče EU razlaga pojem javnega reda, javne varnosti, nacionalne varnosti in državne varnosti. V zvezi s tem Sodišče EU v sodni praksi razmejuje med javnim redom in javno varnostjo. V zvezi s pojmom "javna varnost" je Sodišče EU le-to opredelilo, da ta "pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost."

Tudi opredelitev pojma "nacionalna varnost" oziroma "državna varnost" je relevantna za razumevanje in razlago pojma javni red, kajti pojem javni red in nacionalna varnost sta dve varovani vrednoti v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 in med njima mora biti neka razumna primerjava za to, da gre za dve dovolj različni, a vseeno do neke mere sorodni oziroma primerljivi vrednoti. Tudi Sodišče EU ju obravnava medsebojno povezano. Uvodna izjava št. 37 Kvalifikacijske direktive 2011/95 na primer pravi, da pojma nacionalne varnosti in javnega reda vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države "pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo."

Za primerjavo z dejansko situacijo v konkretnem primeru, v katerem tožena stranka tožniku očita udeležbo v šestih primerih varnostnih incidentov v smislu Hišnega reda v obdobju šestih mesecev, je relevantno tudi, da je Sodišče EU v zadevi J.N. izpeljalo interpretacijo, da "pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe." Z razliko od konkretne situacije je bil v zadevi J.N. prosilec za mednarodno zaščito v obdobju od 25. 11. 1999 do 17. 6. 2015 kar 36-krat obsojen na različne kazni od denarne do zaporne kazni.

Te primerjave so koristne za pravilno uporabo prava v konkretnem primeru, ker Sodišče EU v zvezi s potrebo po posamičnem obravnavanju zadeve (v kontekstu Direktive o vračanju 2008/115) pravi, da "čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, pa je treba te zahteve - v okviru Unije in predvsem kot utemeljitev za odstopanje od obveznosti, določene zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic državljanov tretjih držav pri njihovem vračanju iz Unije - razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij." Tako je Sodišče EU na primer v zadevi ZZh in I O že izpeljalo, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red. Potrebno je upoštevati vrsto in težo kaznivega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve. Pri presoji pojma javni red je upoštevna vsaka dejanska in pravna okoliščina, ki se nanaša na položaj te osebe. V zadevi Z.Zh in IO ni šlo za vprašanje odvzema prostosti, ampak za vprašanje odobritve obdobja za prostovoljni odhod, kar je manjši poseg v pravico tujca kot odvzem prostosti.

Vendar tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo; posledično se zakonitosti akta niti ne da preizkusiti v njegovi celovitosti.

Kljub temu zaradi utrjevanja prakse na tem področju sodišče dodaja pojasnila materialno-pravne narave, da v okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo realne grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti. To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Po določilu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 morajo države članice zagotoviti "pravila o alternativah pridržanju", kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Za to, da individualno ravnanje prosilca predstavlja resno grožnjo javnemu redu, morajo biti v odločbi pisno navedeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje.

Če pa gre zgolj za sankcijo za preteklo ravnanje prosilca, potem v takem primeru odvzem prostosti v Centru za tujce sploh ne pride v poštev, kajti te podlage za pridržanje določba člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne predvideva. V tem primeru pride v poštev določba člena 20 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki na primer v odstavku 4 določa, da države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za "hudo nasilno vedenje", in med te sankcije spadajo razne omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem. Dokaj skopo oziroma na omejen način to določbo v notranji pravni red prenaša določilo tretje alineje drugega odstavka 85. člena ZMZ-1.

Kot drugi element kršitve materialnega prava v tem konkretnem primeru sodišče izpostavlja, da je z vidikov (ne)obstoja pravne podlage za pridržanje, opredelitve potrebne intenzivnosti dejanj in časovne komponente dejanj prosilca za mednarodno zaščito, ki morebiti zahtevajo "grob poseg" v svobodo prosilca in zaščito javnega reda preko ukrepa odvzema prostosti prosilcu v Centru za tujce, in zaradi ustrezne uporabe testa nujnosti, sorazmernosti in ocene učinkovitosti uporabe manj omejujočih in prisilnih ukrepov, pomembno oziroma v konkretnem primeru je celo bistveno, da je zakonodajalec Republike Slovenije določil, da se za kršitve javnega reda in miru, ki je hujša kršitev pravil bivanja v Azilnem domu, lahko prosilcu izreče ukrep "nastanitve" za tri dni v sprejemnih prostorih Azilnega doma; za nekatere druge hujše kršitve pravil bivanja v Azilnem domu pa se mu lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče se je glede razmerja med pravno podlago iz 82.b člena ZMZ-1 in pravno podlago iz določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 opredelilo, da je podlaga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena "samostojna pravna podlaga za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v Azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člen ZMZ-1". Časovno pred to zadevo je Vrhovno sodišče (verjetno v enakem smislu) zavzelo stališče, da kršitve hišnega reda iz člena 82.b ZMZ-1 same po sebi ne pomenijo razloga za "omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1", temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za "omejitev gibanja" našteta v tej zakonski določbi.

Tudi na tej točki sodnega nadzora nad zakonitostjo izpodbijanega akta Upravno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt nezakonit - tudi iz procesnega razloga. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, zakaj tožena stranka ni uporabila drugega ali tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1. Če je prosilec za mednarodno zaščito v Azilnem domu sodeloval pri treh pretepih oziroma fizičnih obračunavanjih, če naj bi dvakrat vnesel prepovedane substance in se enkrat fizično uprl varnostniku, kot je to ugotovila tožena stranka v konkretnem primeru, bi zelo verjetno lahko šlo za težjo kršitev pravil bivanja iz tretje in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1. Zaradi tega se po ZMZ-1 tako osebo lahko za 3 dni nastani v posebni ločeni sobi v sprejemnih prostorih Azilnega doma, kar je verjetno blažji ukrep od pridržanja v Centru za tujce za 3 mesece; oziroma gre v takem primeru lahko za težjo kršitev pravil bivanja iz druge alineje tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 in se takemu prosilcu lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo, ki tudi verjetno pomeni blažji ukrep od tega, kar je bilo tožniku naloženo v konkretnem primeru (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1).

S tem, ko je tožena stranka zavzela stališče, da je bil ukrep "omejitve gibanja" na Center za tujce nujen, to ni zadostna utemeljitev z vidika načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine v zvezi z 6. členom Listine, ki določa pravico do svobode, ker mora biti ukrep pridržanja v Centru za tujce skrajni ukrep. Z opisanega vidika se torej zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa le-tega ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka.

V primeru, ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila bolj primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Izpodbijani akt je glede tega bistveno pomanjkljiv, saj ne ustreza standardom, da je odvzem prostosti dovoljen samo v izjemnih okoliščinah, da mora biti strogo omejen, in da je lahko izrečen, če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V tem smislu v obrazložitvi akta manjkajo bistveni razlogi za odločitev in navedba celovite pravne podlage (4 in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in se izpodbijanega akta ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb postopka. Hkrati to pomeni, da je tožena stranka kršila tudi materialno pravo in sicer določilo člena 52(1)v zvezi s 6. členom Listine, ker izpodbijani akt ni upošteval sorazmernosti posega v pravico iz 6. člena Listine, kar sicer omogočata določili drugega in tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1.

Da gre v konkretni zadevi tudi za nepravilno uporabo prava v zvezi z načelom sorazmernosti v navezavi na 6. člen Listine (in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), pa izhaja tudi iz primerjave med določbami 8(2) in 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 na eni strani ter prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na drugi strani, upoštevajoč pri tem dejanja, ki jih tožena stranka očita tožniku in so bila dejanski razlog za pridržanje. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, "če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 pa pravi, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so "redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu."

Upravno sodišče je že večkrat izpeljalo interpretacijo, na primer tudi v sodbi v zadevi I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, da v situaciji, ko je minimalni prag glede potrebne zaščite javnega reda dosežen, a ne gre za situacijo, ko je očitno, da noben milejši ukrep, kot je odvzem prostosti, ne bi bil učinkovit, tožena stranka ne more izrekati ukrepa odvzema prostosti, dokler ne bo zakonodajalec prenesel v notranji pravni red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33. Zakonodajalec Republike Slovenije namreč ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1. Po tej določbi morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre za primere omejitve svobode gibanja. V odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, zaradi katerih je prosilcu odvzeta prostost v posamičnem primeru, je lahko po slovenski zakonodaji edini možen in primeren, a manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce, ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, saj gre zgolj za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno pomeni odvzem prostosti. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A.. Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. tudi pravi, da odstavki v določilu 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU "močno omejujejo" možnost pridržanja, ki jo imajo države članice in se v tej zvezi sklicuje na določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. V primeru, da teh "močnih omejitev" možnosti pridržanja oziroma nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka ne more vzeti v obzir in ga ne more uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 v ZMZ-1, potem je izrečeni ukrep pridržanja v nasprotju s pravom EU in je zato nedopusten. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti. Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi", kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je očitno lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v Centru za tujce. V takem primeru je treba upoštevati načelo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).

Upravno sodišče je že večkrat opozorilo toženo stranko, na primer v sodbi v zadevi I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, da ima tožena stranka možnost upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019 o pomenu razlage nacionalnih pravnih norm preko načela "effet utile", ki zagotavlja učinkovitost prava EU in da mora biti zaradi preprečevanja samovoljnega ravnanja, kakovost zakona, ki ureja pridržanja, takšna, da so zakonske določbe, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov, natančne, jasne, dostopne in njihova uporaba predvidljiva, sicer je pridržanje nezakonito. Enako kot v zadevi X Ips 11/2019, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da objektivna merila za begosumnost niso predpisana v zakonu, je tudi v tovrstnih zadevah bistveno, da "alternative pridržanju" v zakonu niso predpisane. Omenjenih strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ne more biti, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.

Vendar pa so okoliščine oziroma varnostni incidenti v predmetni zadevi, ki so bili razlog za izrek ukrepa pridržanja, drugačne kot v zadevi I U 1992/2024. Drugačne so bile tudi pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta v zadevi I U 1992/2024 kot so v izpodbijanem aktu. Zato je z razliko od zadeve I U 1992/2024 v obravnavani zadevi bistveno, da sta alternativi pridržanju, kot sta javljanje organom in predložitev finančnega jamstva, predvsem prva omenjena, manj primerni za obravnavano zadevo, alternativni ukrep zadrževanja na določenem mestu pa bi lahko ustrezal ukrepu iz tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 - preselitev na drugo nastanitveno lokacijo. Vendar pa izpodbijani akt v zvezi s tem, kot že rečeno, nima nobene niti minimalno potrebne utemeljitve, in je tudi zato nezakonit.

Iz navedenega sledi, da je v primerjavi z zgoraj opredeljenimi materialno-pravnimi kršitvami in procesnimi kršitvami za presojo nezakonitosti izpodbijanega akta v konkretnem primeru skoraj neznatnega pomena to, da je varnostni incident, v katerem naj bi bil tožnik vpleten skupaj še z dvema prosilcema z dne 15. 10. 2025, ugotovil in naznanil drug prosilec iz Azilnega doma, in ne kdo, ki je zaposlen v Azilnem domu ali policija, in ta prosilec je dogodek opisal S.S. Sherifu in na tej podlagi je poročilo o dogodku napisal varnostnik AD.

Nadalje je manjšega pomena za nezakonitost sklepa dejstvo, da v obrazložitvi sklepa niso navedena konkretna dejanja in odgovornost tožnika za varnostni incident dne 25. 11. 2025 s prosilcem iz Turčije, četudi iz poročila o dogodku, ki ga je napisal varnostnik, izhaja, da se ob tem dogodku prosilec iz Turčije ni umiril in je hotel agresivno udariti tožnika, tako da je bil strokovni prijem izveden na prosilcu iz Turčije in je bil ta zadržan, med tem ko je tožnik prostovoljno odšel z varnostnikom do čakalnice. Tožnik je to dogajanje v navezavi na prosilca iz Turčije potrdil tudi v zaključnem govoru, četudi ni bil o tem vprašan in se je na daljši način izrazil o razmerah, ki jih je doživljal v Azilnem domu v povezavi s problemom, ki jih doživlja zgolj z enim varnostnikom.

Manjšega pomena je tudi okoliščina, da je tožnik, ko je vrgel skozi okno neznano snov zeleno-rjave barve, varnostniku brez incidenta dovolil osebni pregled v posebnih prostorih in mu je tudi priznal, da redno kadi travo, a da je nima pri sebi.

Ni pa enako majhnega pomena okoliščina, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi bil s tožnikom opravljen kakršen koli razgovor s strani strokovne psiho-socialne službe v Azilnem domu po naznanitvi katerega koli od ugotovljenih šestih incidentov v smislu ponujanja pomoči za izogibanje konfliktom in opozoril na možne posledice dejanj. To je namreč relevantno z vidika pravilne uporabe načela sorazmernosti. Tožena stranka je v zvezi s tem vprašala tožnika, če drži, da je imel razgovor s socialno službo dne 27. 3. 2026, na kar je tožnik odgovoril nikalno. V spisu je sicer listina z dne 27. 3. 2026 - uradni zaznamek z naslovom "razgovor s prosilcema", ki je bil po pojasnilu tožene stranke napravljen anonimno zaradi varnostnih razlogov. Vendar pa iz tega uradnega zaznamka ni videti, da bi bila ponujena tožniku kakršna koli strokovna pomoč pri upravljanju z morebitnimi konflikti, ali da bi bil obveščen o možnih posledicah njegovih ravnanj, ampak je v tem uradnem zaznamku zgolj navedeno, kaj je povedal tožnik, in kaj je povedal Asjad Muhaammad. Poskusi strokovne pomoči in opozoril prosilcem v zvezi z izogibanjem konfliktov pa ne morejo biti stvar anonimnosti in z vidika načela sorazmernosti, ko gre za poseg v pravico do svobode iz 6. člena Listine, ne zadošča, da je hišni red dostopen za vse prosilce za Azilnem domu.

Zaradi kršitve materialnega prava in posledično procesnih kršitev zaradi pomanjkljive obrazložitve je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Poleg v prejšnjih razdelkih navedenih pomanjkljivosti pri prenosu sekundarnega prava EU v notranji pravni red, zakonodajalec Republike Slovenije z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, tudi ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki pravi, da "kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, "da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti". Sodišče EU nadalje pravi, da iz tega "sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe."

Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite, je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa ESČP.

Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba zoper sodbo iz prve točke izreka te sodne odločbe dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP. Po slednji določbi "pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija," v situaciji, če Upravno sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt o pridržanju zgolj odpravi, ker je nezakonit, ne da bi ob tem izdalo tudi začasno odredbo. Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU (člen 4(3) Pogodbe EU).

Uporaba tega načela pa pomeni, da z dejstvom, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v prvi točki izreka, še ni zadovoljeno pravici do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine v zvezi s pravico iz drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33 in 6. člena Listine. Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.⁷² Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.⁷³

V konkretnem primeru je tožeča stranka tudi predlagala izdajo začasne odredbe in ta je utemeljena zaradi zgoraj navedene pravne narave določil drugega pod-odstavka 9(3) člena Direktive o sprejemu 2013/33, 6. člena in 47. člena Listine. V navedenem okviru tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe varuje nastanek težko popravljive škode, ki je v tem primeru izkazana in je izdaja začasne odredbe iz istih razlogov tudi v skladu z javnim interesom, saj mora sodišče spoštovati pravo EU. Zato je Upravno sodišče z odločitvijo v drugi točki izreka določbo drugega odstavka 333. člena ZPP moralo ignorirati.<br>-------------------------------<br>¹ GB, C-313/25 [Adrar], 4. 9. 2025, odst. 70.<br>² Ibid. odst. 71.<br>³ Ibid. odst. 72; glej tudi: C B X (Veliki senat), C-704/20, 8. 11. 2022, odst. 88.<br>⁴ Ibid. odst. 89-92.<br>⁵ Več o tem glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1731/2016, 8. 12. 2016, odst. 18-25; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28 ter sodbi Sodišča EU v zadevah C B X, C-704/20, C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72-73; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4. 10. 2024, odst. 41-42.<br>⁶ Natančno se je do tega vprašanja Upravno sodišče opredelilo v sodbi v zadevi I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016, odst. 14-22.<br>⁷ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.<br>⁸ C B X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4. 10. 2024, odst. 41.<br>⁹ FMS, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 217, 223; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4 October 2024, odst. 42. <br>¹⁰ FMS, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 221. V angleški različici besedila tega odstavka sodbe Velikega senata Sodišča EU je temu delu iz interpretacije Sodišča EU dan nekoliko drugačen pomen kot v slovenski, italijanski, francoski ali hrvaški različici in sicer, da gre pri pridržanju za ukrep, ki ga ni mogoče zadovoljiti z omejitvijo gibanja: ang.: /.../ "detention must be understood as referring to a coercive measure of last resort which is not satisfied with limiting the movement of an applicant for international protection" /.../.<br>¹¹ Glej na primer določili členov 9 in 10 Direktive 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (O J L 22. 5. 2024), določilo člena 4(2) Uredbe 2024/1349, Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi postopka vračanja na meji in Spremembi Uredbe 2021/1148 (OJL 22. 5. 2024), določilo člena 7 Uredbe 2024/1356 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o uvedbi preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah ter spremembi uredbe št. 767/2008, 2017/2226, 2018/1240 in 2019/817 (OJL 22. 5. 2024), določilo člena 54 Uredbe 2024/1348 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (OJL 22. 5. 2024).<br>¹² Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v predhodnih sporih v zadevah I U 1860/2023 z dne 29. 12. 2023 in I U 1992/2024, 20. 11. 2024; I U 511/2026, 20. 3. 2026.<br>¹³ Določila iz Uredbe o hišnem redu se navezujejo na primer na določbo tretjega odstavka 82.b. člena ZMZ-1, ki pravi, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka prejšnjega člena izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo. Po določbi drugega odstavka 82.b člena ZMZ-1 pa se lahko za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 osebo za največ 3 dni nastani v posebni, ločeni sobi, ki se nahaja v spremnih prostorih azilnega doma, ob upoštevanju načelo sorazmernosti. (Glej tudi določbo prvega odstavka 82.b člena ZMZ-1).<br>¹⁴ To določilo ureja "omejitev gibanja" zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega red. <br>¹⁵ Glej mutatis mutandis: Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015, odst. 61-62.<br>¹⁶ O tem glej: Detention of Asylum Seekers and Irregular Migrants and the Rule of Law: Checklists and European Standards (Sept. 2017), European Law Institute's Statement. Posodobljena različica te publikacije bo enako kot prva izdaja iz leta 2017 objavljena na spletni strani ELI v sredini leta 2026, upoštevajoč določbe Pakta o migracijah in azilu ter sodno prakso SEU in ESČP od septembra 2017 do maja 2026.<br>¹⁷ Glej člen 288(3) PDEU.<br>¹⁸ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.<br>¹⁹ Ibid. odst. 42.<br>²⁰ Ibid. odst. 43; glej tudi: I.L., C-241/21, 6. 10. 2022, odst. 50, 53, <br>²¹ K, C-519/20, 10. 3. 2022, odst. 62-63; C B X, C-704/20 (Veliki senat), 8. 11. 2022, odst. 75.<br>²² I.L., C-241/21, 6. 10. 2022, odst. 54.<br>²³ V zadevi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 je Vrhovno sodišče namreč navedlo, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno stališče, da se ukrepa omejitve gibanja in odvzema osebne svobode razlikujeta in da je od specifičnih okoliščin konkretnega primera odvisno, ali gre po vsebini za odvzem prostosti ali omejitev svobode gibanja. Vrhovno sodišče v tej zvezi nadaljuje, da veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, "dopušča tudi izrekanje ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca" /.../. Ta predpis daje "neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženi stranki kot tudi sodišču v postopku upravnega spora, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, ki so predvideni z Uredbo Dublin III, ne da bi bila za to potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji," razen če to izrecno določi sama Uredba Dublin III (I Up 15/2016, odst. 13-14). Glede na navedeno je tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo (ibid. odst. 16). Pri tem Vrhovno sodišče tudi poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno izvaja na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ /.../ "Uredba Dublin III pa ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja, ki nima take narave), zato se glede teh ukrepov uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo" (ibid. odst. 18). Vrhovno sodišče je torej s tem našlo potrebno pravno podlago za odvzem prostosti v neposredno uporabljivi določbi Dublinske uredbe, ker je v zakonu ni (bilo). Še bolj izrecno in jasno, da je bila v letu 2016 odsotnost pravne podlage za odvzem prostosti problem tudi za Vrhovno sodišče, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kjer je (pri)tožnik uveljavljal, da je sporen obstoj pravne podlage za izrek oziroma izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in da Zakon o mednarodni zaščiti ne pooblašča tožene stranke, da prosilcu odvzame prostost, ampak mu lahko le omeji gibanje. Vrhovno sodišče je sprejelo, da je potrebna pravna podlaga v Dublinski uredb (I Up 26/2016, 15. 3. 2016, odst. 6-14). <br>²⁴ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 1731/2021, 2. 12. 2021, odst. 25.<br>²⁵ Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia, App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 66; glej tudi sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51.<br>²⁶ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 43; K., C-519/20, 10. 3. 2022, odst. 62-63, I.L., C-241/21, 6. 10. 2022, odst. 48-50.<br>²⁷ Ibid. odst. 54.<br>²⁸ J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 59.<br>²⁹ Ibid. odst. 60.<br>³⁰ Ibid. odst. 64.<br>³¹ Glej: J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 64.<br>³² Glej sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 1992/2024, 20. 11. 2024, odst. 40-45.<br>³³ J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 66.<br>³⁴ Glej ibid. odst. 53.<br>³⁵ Ibid. odst. 65; ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 60.<br>³⁶ ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 48; glej tudi odst. 52.<br>³⁷ Ibid. odst. 50<br>³⁸ Ibid. odst. 62.<br>³⁹ Ibid. odst. 61.<br>⁴⁰ J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 53.<br>⁴¹ Ibid. odst. 55, 69, 73; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 34, 38, 44; glej tudi: ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 58.<br>⁴² Glej: Haqbin, C-233/18, 12. 11. 2019, odst. 44, 52; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 44.<br>⁴³ J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 63.<br>⁴⁴ Ibid. odst. 61.<br>⁴⁵ Ibid. odst. 73.<br>⁴⁶ Ibid. odst. 62.<br>⁴⁷ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 107/2024, 3. 6. 2024, odst. 13.<br>⁴⁸ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 28/2024, 28. 2. 2024, odst. 9.<br>⁴⁹ Glej 7 točko drugega odstavka 237. člena ZUP.<br>⁵⁰ J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2916, odst. 52.<br>⁵¹ Ibid. odst. 57; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41).<br>⁵² C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.<br>⁵³ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.<br>⁵⁴ Določilo člena 6. Listine pravi: "Vsakdo ima pravico do svobode in varnosti." Po določilu člena 52(1) Listine kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. <br>⁵⁵ C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45.<br>⁵⁶ J.N., C-601/15 PPU, odst. 61.<br>⁵⁷ To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti. <br>⁵⁸ VL, C-36/20 PPU, odst. 102.<br>⁵⁹ Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38.); glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.<br>⁶⁰ X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 11.<br>⁶¹ Ibid. 15-16.<br>⁶² I.J. C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 61.<br>⁶³

Sodišče EU je v zadevi Al Chodor, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 11/2019, izpostavilo, da iz uvodne izjave 9 Dublinske uredbe izhaja, da je njen namen na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni (C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 33). Sodišče EU v tej zvezi govori o "visoki ravni zaščite" prosilcev na podlagi 28. člena v povezavi s členom 2(n) in uvodno izjavo št. 20 Dublinske uredbe, o "močnem omejevanju možnosti pridržanja (ibid. odst. 34) in o "strogih jamstvih" v smislu obstoja pravne podlage, jasnosti predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem (ibid. odst. 40).

Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, odst. 55-61.

Poročilo o dogodku z dne 15. 10. 2025.

Poročilo o dogodku z dne 25. 11. 2025.

Poročilo o dogodku z dne 24. 3. 2026.

FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU,, odst. 288, 292, 294; glej mutatis mutandis: M.G. N. R., C-383/13 PPU, odst. 38-39.

FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, odst. 288, 292 - 294.

Al Chodor in ostali, C-528/15,, odst. 37.

Glej: Stanev v. Bulgaria, App. no. 36760/06, odst. 168; Khlaifia and others v Italy, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost EKČP skladne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.

C-556/17, Torubarov, odst. 73.

Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291.