Jedro

Sodišče druge stopnje je najprej preskusilo sodbo prve stopnje s stališča predpostavke, da je pasivna legitimacija tožencev podana, in utemeljilo svojo presojo, zakaj je bil tožbeni zahtevek na prvi stopnji pravilno zavrnjen. Pri takem pristopu k preskusu prvostopne odločitve ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni podrobneje odgovorilo na pritožbena stališča tožeče stranke o tem, da je tožila pravo stranko.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta onadva vsak do polovice lastnika parc. št. 103/7, neplodno v izmeri 52 m2, ki je v lasti tožencev - in naložitev obveznosti tožencema, da tožnikoma izročita listino, na podlagi katere se bo njuna lastninska pravica pri navedeni parceli tudi vknjižila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč dejanske ugotovitve prve stopnje in jih dodatno poudarilo, opozorilo je na trditveno podlago tožbe, ki ni vsebovala potrebnih dejanskih trditev za katerega izmed veljavnih pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, ter sprejelo tudi pravno presojo prve stopnje in jo dodatno utemeljilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materi- alnega prava ter predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kolikor so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija zatrjuje dve procesni kršitvi, vendar sta oba očitka neutemeljena. Neutemeljena je revizijska trditev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 1. odst. 354. člena v zvezi z 2. odst. 365. člena ZPP), ker sodišče druge stopnje ni ocenilo pritožbenega stališča tožeče stranke glede stališča sodišča prve stopnje o pomanjkanju legitimacije na strani tožene stranke, ker ni bil tožen tudi B.P. Sodišče druge stopnje je najprej preskusilo sodbo prve stopnje s stališča predpostavke, da je pasivna legitimacija tožencev podana, in utemeljilo svojo presojo, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen in je bil na prvi stopnji pravilno zavrnjen. Pri takem pristopu k preskusu prvostopne odločitve ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni podrobneje odgovorilo na pritožbena stališča tožeče stranke o tem, da je tožila pravo stranko.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je ostal dokazni postopek nepopoln, ker ni bil angažiran izvedenec zaradi ugotovitve, iz katere parcele je nastala sporna parcela s sedanjo št. 103/7 - razčiščenje tega vprašanja pa je narekovalo načelo materialne resnice (brez opredelitve, ali gre za očitek procesne kršitve iz 1. odst. 354. člena v zvezi s 1. odst. 7. člena ZPP ali pa morda iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da velikost sporne parcele in njena lega v naravi med pravnima strankama nista sporni. Ko je tako, pa je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da dejstva glede nastanka sporne parcele in njenega vpis v zemljiško knjigo niso pomembna.

V reviziji uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka ni obrazložila. Na zgolj formalno grajo revizijsko sodišče zato ne odgovarja. V mejah uradnega preskusa izpodbijane sodbe (386. člen ZPP) pa ocenjuje, da je glede na ugotovljena dejstva bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Kdor namreč ne dokaže dejstev, ki sestavljajo podlago katerega izmed pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, pač ne more uspeti z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.