Jedro

Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1. Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna dopustiti tožniku prost dostop in s tem vožnjo z vsemi vozili po parcelah 001/1 in 002/21, ki sta v lasti toženke, do parcele 0032, ki je v lasti tožnika. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je toženka dolžna na svoje stroške odstraniti žično ograjo s stebrički s parcele 001/1. Tožnik je bil obsojen, da mora plačati toženki pravdne stroške.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je bila nepremičnina podržavljena in v denacionalizacijskem postopku vrnjena denacionalizacijski upravičenki, po kateri je tožnik dedoval nepremičnino. Pravna prednica tožnika ni mogla uporabljati nepremičnine, ker je bila podržavljena. Tožnik je pridobil posest na nepremičnini s sklepom o dedovanju I D 3619/2012 dne 18. 2. 2014. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi brez utemeljenega razloga sklicuje na Zakon o graditvi objektov3. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je lastnica nepremičnin toženka, ker sta v B listu nepremičnini označeni kot splošno ljudsko premoženje, s katerim upravlja Uprava cest v Ljubljani. Uprava cest Ljubljana je upravni organ, ki upravlja s cestami, kar potrjuje, da nepremičnini predstavljata pot, ki je javna cesta. Iz zemljiškoknjižnega izpiska št. ... iz leta 1953 pri vložni št. 000 k.o. X izhaja, da je takrat nastala parcela št. 001, ki je bila označena kot pot, ki se je nato delila na parcelo št. 001/1 k.o. X in na ostale parcele. V obvestilu MOL Mestna uprava, oddelek za gospodarske dejavnosti in promet, odsek za finance in splošne zadeve št. ... z dne 31. 3. 2017 je toženka pozvala lastnika kioska, ki stoji na nepremičnini 001/1, ki je last toženke, da se pri njej zglasi, ker bo v nasprotnem kiosk odstranjen. Obvestilo dokazuje, da je parcela 001/1 k.o. X javna cesta, ki je v lasti toženke. Toženka je tožniku odgovorila z dopisom 12. 5. 2015 št. ..., da je zemljišče s parcelo št. 001/1 v lasti toženke in da po veljavnem prostorske aktu ni več predvideno kot javna površina. Ta zapis potrjuje, da je parcela še vedno javna površina, katere status se bo v bodoče spremenil. Tožnik je zahteval, da toženka predloži prostorski akt o upravnem statusu te parcele. Tožnik se je skliceval na drugi odstavek 227. člena Zakona o pravdnem postopku4, ki stranki nalaga, da je dolžna predložiti listino, ki jo mora po zakonu izročiti ali pokazati, ali če velja listina po vsebini za skupno za obe stranki. Toženka tega akta ni predložila. Tožnik je upravičen do sodnega varstva na podlagi prvega odstavka 67. člena Ustave in prvega odstavka 37. člena Stvarnopravnega zakonika5. Tožnik lahko dostopa do svoje nepremičnine le preko nepremičnin, ki so last toženke. Zaradi postavljene ograje tožnik ne more izvrševati lastninske pravice na svoji nepremičnini. Sodišče je zmotno ocenilo listinske dokaze, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si dejstva in dokazi v medsebojnem nasprotju.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji tožnik plača pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma da so si razlogi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njihovo uporabo (prvi in drugi odstavek 19. člena SPZ). Javna površina je površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina (prvi odstavek 1.5.1. ZGO-1). Tretji člen Zakona o cestah določa, da so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste in pravili cestnega prometa. Torej le javne ceste so javno dobro. ZGO-1 določa pogoje za pridobitev statusa grajenega javnega dobra. Cesta pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava (prvi odstavek 21. člena ZGO-1). Za pridobitev statusa grajenega javnega dobra oziroma da gre za javno cesto je torej potreben sklep lokalne skupnosti in odločba upravnega organa, kar je tudi podlaga za vpis zaznambe javnega dobra v zemljiški knjigi. Po prehodnih določbah 211. - 213. čl. ZGO-1 se pridobi status javnega dobra po samem zakonu. Nepremičnini sta vpisani v zemljiški knjigi kot družbeno premoženje in če bi izpolnjevali predpostavke za grajeno javno dobro, bi z izdajo ugotovitvene odločbe občinske upravne enote, prišlo do vpisa zaznambe javnega dobra v zemljiški knjigi na teh nepremičninah.

7. Tožnikova teza je, da je upravičen zahtevati dostop do svoje nepremičnine in odstranitev ograje, ker sta se nepremičnini ves čas uporabljali kot pot oziroma za dostop do (njegove) nepremičnine, ki se je uporabljala za parkirišče, preden mu je bila v denacionalizacijskem postopku in na podlagi sklepa o dedovanju izročena v posest. Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen6, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. čl. ZGO-1. Dolgoletna raba nepremičnine za parkirišče, ki je sedaj v lasti tožnika in prosti dostop po nepremičninah last toženke do tega (nekdanjega) parkirišča, ob tem, da iz fotografij izhaja, da sta bili nepremičnini (toženke) namenjeni tudi kot parkirišče, ne pomeni, da sta zaradi te rabe nepremičnini pridobili status javnega dobra. Fotografije pravdnih strank dopuščajo sklep, da so se (vse) nepremičnine uporabljale za parkirišče7, predvsem pa, da nobena nepremičnina ni grajeno javno dobro. Nenazadnje tudi tožnikova nepremičnina v denacionalizacijskem postopku ni imela statusa javnega dobra (primerjaj z 19. členom Zakona o denacionalizaciji).

8. Tožnik je dokazal, da je toženka lastnica nepremičnin, ni pa dokazal, da bi obstajal akt ali odločba, na podlagi katere bi nepremičnini pridobili status grajenega javnega dobra. Toženka je zatrjevala, da takšnega akta ni, tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Če bi tak (prostorski) akt obstajal, kot to zatrjuje in da ga označuje tožnik, bi ta akt lahko pridobil, saj gre za javno dostopen podatek. Dopis toženke z dne 12. 5. 20158, v katerem tožniku pojasnjuje, da po veljavnem prostorskem aktu nepremičnina v lasti toženke parc. št. 001/1 ni več predvidena kot javna površina, ne pomeni, da bi ta nepremičnina tak status imela. Tega dejstva tudi ne potrjuje zemljiškoknjižni izpis iz leta 1951, iz katerega izhaja, da s to nepremičnino upravlja Uprava ceste Ljubljana ter tudi ne dopis geodeta z dne 16. 9. 20149 in obvestilo (poziv) na odstranitev kioska10. 9. V konkretnem primeru ne gre za varstvo tožnikove lastninske pravice na njegovi nepremičnini pred vznemirjanjem toženke, zato so tožnikove trditve, da ne mora dostopati do svoje nepremičnine, ker mu to preprečuje ograja na nepremičninah last toženke irelevantne, ob tem, da je toženka že pred uvedbo tega postopka predlagala tožniku, da vloži vlogo za pridobitev služnosti11, iz dopisa geodeta tožniku z dne 16. 9. 201412 pa izhaja, da bi tožnik lahko pridobil dostop tudi preko uvoza, ki ga ima družba E. Geodet še opozarja tožnika, da bo moral plačati družbi odškodnino za pridobitev služnostne pravice. Tožnikovo sodno varstvo je torej utemeljeno le, če sta nepremičnini javno dobro, ki sta v splošni uporabi in zato dostopni za uporabo vsakomur na enak način, pa mu je toženka takšno splošno rabo preprečila13. Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo toženke pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju označeni (tudi) kot nepremičnini. 2 V nadaljevanju označena (tudi) kot nepremičnina. 3 V nadaljevanju ZGO-1. 4 V nadaljevanju ZPP. 5 V nadaljevanju SPZ. 6 Primerjaj dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur, Pravna praksa - 2010, št. 38, str. 22. 7 Glej fotografije pravdnih strank: A15, A18, A19, B3 in B4. 8 Glej A13. 9 Glej A13. 10 Glej A 22. 11 Glej A14. 12 Glej A12. 13 Primerjaj (smiselno) z razlogi iz sodbe VSRS II Ips 238/2014.