Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločbi v upravnem in kazenskem postopku razlikujeta glede opisa dejanj, pri čemer ni pomembno, da so v obtožnem predlogu navedeni posamezni delavci, saj je prepovedano ravnanje enako tako v opisu kaznivega dejanja kot v opisu prekrška, bistveno je namreč, da gre za isto ravnanje oziroma so dejstva v obeh postopkih ista. Zadostuje namreč, da je bila obdolžena obravnavana za prekršek in kaznivo dejanje, kljub temu, da ima prekršek le nekatere znake kaznivega dejanja, kot je to primer v zadevi F. F. proti Avstriji, na kar pravilno opozarja tudi zagovornik v pritožbi.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene S. B. ter za obdolženo pravno osebo B. B. d.o.o. po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, - I. zoper obdolženo S.B. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi), da kot direktorica gospodarske družbe B. B., d.o.o., v letu 2009 in 2010 v Mariboru zavestno ni ravnala po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov, zaradi česar so delavci izgubili pravice, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov, s tem, da za delavce: - Z. B., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - N. B., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - M. Đ.,stan..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - F. H., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do januarja 2010, - V. J., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - M. K., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do januarja 2010, - L. K., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do januarja 2010, - M. K., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do junija 2010, - J.K., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - B. M., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - S. M., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - I. P., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - N. P., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - F. S., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - T. S., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do januarja 2010, - B. Š., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010, - C. T., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do aprila 2010, - D. V., stan. ..., v obdobju od novembra 2009 do julija 2010 in - Z. V., stan. ..., v obdobju od aprila do junija 2010, ni obračunala in plačala prispevkov za socialno varnost v skladu z 2. členom in 1. odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ul. RS, št. 5/96 z vsemi spremembami in dopolnitvami) v povezavi s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. 1. RS, št. 1 06/l999-ZPIZ-l) od bruto plače navedene mesece v skupnem znesku cca. 26.976,94 EUR, zaradi česar je delavcem odvzela pravico, da bi se jim plača na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-l v navedenih obdobjih upoštevala v izračun pokojninske osnove.

II. zoper obdolženo pravno osebo - gospodarsko družbo B. B. d.o.o., Č. ulica x, M., - da je odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga je storila S. B. v imenu in za račun gospodarske družbe, opisano pod točko I, saj je družba B. B. d.o.o. razpolagala s protipravno premoženjsko koristjo nastalo zaradi opustitve plačila prispevkov.

s tem naj bi obdolžena S. B. storila kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika, obdolžena pravna oseba B. B. d.o.o. pa kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.

II. Po členu 96/I Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo za kriva: obdolženo S. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leta in obdolženo pravno osebo B. B. d.o.o. storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter ji po 17. členu ZOPKOD izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR in preizkusno dobo 1 leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženi Smiljani Božičnik in obdolženi pravni osebi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer obdolženi sodno takso v višini 96,00 EUR, obdolženi pravni osebi pa plačilo sodne takse v višini 320,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolžene S. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - in - zastopnik obdolžene pravne osebe prav tako iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženo pravno osebo oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in vrne sodbo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik obdolžene v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi prekršilo zakonsko prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, s čemer meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP. Pritožnik namreč opozarja, da je DURS obdolženi izdal za obdobje, ki je predmet tega postopka plačilni nalog za plačilo globe zaradi neplačanih prispevkov. Globo po plačilnem nalogu je obdolžena poravnala. Tako je po navedbah pritožnika v obravnavani kazenski zadevi prišlo do ponovnega sojenja o že razsojeni stvari, saj glede na plačano globo za prekršek po izdanem plačilnem nalogu, ni več pogojev, da bi se vodil sam postopek zoper obdolženo in bi zato bilo potrebno obtožbo zavrniti.

5. Pritožbi zagovornika obdolžene gre namreč pritrditi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je ponovno odločilo o stvari, ki je že pravnomočno razsojena in s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP. Obdolžena je bila namreč s pravnomočnim plačilnim nalogom prekrškovnega organa DURS, z dne 26. 2. 2013, ki šteje kot odločba o prekršku, že kaznovana za isto ravnanje, kot ji ga očita obtožni predlog, globo za prekršek pa je tudi plačala. Zato ima pritožnik prav, ko navaja, da zoper obdolženo ne bi smel teči še kazenski postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločbi v upravnem in kazenskem postopku razlikujeta glede opisa dejanj, pri čemer ni pomembno, da so v obtožnem predlogu navedeni posamezni delavci, saj je prepovedano ravnanje enako tako v opisu kaznivega dejanja kot v opisu prekrška, bistveno je namreč, da gre za isto ravnanje oziroma so dejstva v obeh postopkih ista. Zadostuje namreč, da je bila obdolžena obravnavana za prekršek in kaznivo dejanje, kljub temu, da ima prekršek le nekatere znake kaznivega dejanja, kot je to primer v zadevi F. F. proti Avstriji, na kar pravilno opozarja tudi zagovornik v pritožbi. V obravnavani zadevi pa gre nedvomno za isto ravnanje obdolžene tako pri prekršku kot kaznivem dejanju, zato je bila obdolženka za isto ravnanje dvakrat kaznovana, s tem pa je bilo kršeno določilo 4. člena Protokola št. 7 k ESČP. Sicer pa ni pomembno kateri od obeh postopkov je tekel prej, temveč je bistvenega pomena, da je bil obdolženec za isto ravnanje dvakrat obravnavan in dvakrat kaznovan, kot to ugotavlja ESČP. Zato se zagovornik utemeljeno sklicuje na odločbe ESČP, predvsem na zadevo M. proti Hrvaški, kjer je ESČP s sodbo dne 25. 6. 2009 odločilo, da je bilo v navedeni zadevi kršeno določilo 4. člena Protokola št. 7 k ESČP, saj je tudi obravnavana zadeva takšna. Zato ima zagovornik prav, ko navaja, da je bila obdolžena dvakrat obravnavana in kaznovana za isto ravnanje, s čimer je podana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP, kot to utemeljeno uveljavlja tudi zagovornik.

6. Glede na pritožbo zastopnika obdolžene pravne osebe, ki kršitve kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP ne uveljavlja, ampak se samo sklicuje na pritožbene navedbe zagovornika obdolžene, pa je povedati, da za pritožbeni preizkus to ne zadošča, saj mora vsaka pritožba pritožbene navedbe konkretizirati in se ne more sklicevati na neko drugo pritožbo. Pritožbeno sodišče pa je po načelu privilegija pridruženja v primeru, ko odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali so se neuspešno pritožili iz drugih pritožbenih razlogov, napadeno sodbo spremenilo tudi za obdolženo pravno osebo, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Tudi obdolžena pravna oseba je bila namreč dvakrat procesuirana, tako za prekršek, za katerega je globo poravnala, kot to izhaja iz odločbe DURS z dne 26. 2. 2013. Ker gre za popolnoma enak primer kot pri obdolženi Smiljani Božičnik, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na zgoraj navedene razloge glede prepovedi sojenja o isti stvari.

7. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obdolžene S. B., glede obdolžene pravne osebe pa odločilo v skladu s členom 387 ZKP, je ravnalo po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolžene, v korist tudi obdolženi pravni osebi.

8. Ker gre v obravnavani zadevi za negativno procesno predpostavko oziroma procesno oviro, ki preprečuje, da bi bilo o zadevi meritorno odločeno, se nadaljnji pritožbeni preizkus pritožb zagovornika obdolžene in zastopnika obdolžene pravne osebe, pokaže za brezpredmetnega. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ne more obravnavati tistega dela pritožbe zastopnika, s katero se sklicuje na pritožbene navedbe zagovornika obdolžene, saj so predmet obravnave lahko le navedbe v posamezni pritožbi.

9. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica zavrnilne sodbe.