Jedro

Davčni organ mora svojo oceno o utemeljenosti pritožbe utemeljiti z ustreznimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 23.1.2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 1.3.1999, s katero je prvostopni organ zavrnil predlog za odložitev prisilne izterjave davčnega dolga v skupnem znesku 8.926.376,00 SIT, ki ga je tožeča stranka vložila v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 13.6.1997. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 2. odstavka 45. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97, dalje ZDavP) in oceno organa prve stopnje, da pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ne bo mogoče ugoditi. Po presoji tožene stranke je odločitev organa prve stopnje utemeljena. Davčni organ namreč lahko odloži prisilno izterjavo do odločitve o pritožbi le, če oceni, do bo pritožbi mogoče ugoditi. Ker je kot izhaja iz obrazložitve, prvostopni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, ocena pa temelji na proučitvi pritožbenih razlogov, tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da prvostopni organ svoje ocene ni obrazložil. Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ocena prvostopnega organa da pritožbi ne bo mogoče ugoditi je neobrazložena. Res je, da lahko prvostopni organ v skladu z načeli prostega preudarka oceni, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, vendar pa je ta ocena lahko napačna. Glede na samo pritožbo in dokazne predloge tožeče stranke je možno, da je pritožba celo utemeljena. Predlogu za odlog bi zato bilo potrebno ugoditi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 45. člena ZDavP je davčni organ za diskrecijsko odločanje o odložitvi začetega postopka prisilne izterjave pooblaščen le, če oceni, da bi bilo pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi mogoče ugoditi. Ocena organa, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, je torej podlaga za uporabo diskrecije. Zato mora organ svojo oceno utemeljenosti pritožbe utemeljiti z ustreznimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Stališče tožene stranke, kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je prvostopni organ v svoji odločbi navedel razloge za ocenjeno možnost ugoditve pritožbi s svojega stališča, je po presoji sodišča neutemeljeno. V obrazložitvi prvostopne odločbe je organ prve stopnje po proučitvi pritožbenih razlogov podal zgolj oceno, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, pri čemer pa odločba razlogov, ki so sprejeto oceno narekovali, sploh ne navaja in je zato v tem delu v celoti neobrazložena in zato nezakonita. Ker navedene nezakonitosti v pritožbenem postopku tožena stranka ni odpravila, je nezakonita tudi njena odločba.

Ker po navedenem v postopku pred izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00) ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.