Jedro

Pri odločanju o stroških postopka mora sodišče upoštevati vse potrebne pravdne stroške strank, ki so nastali tekom postopka (v obravnavanem primeru: tako na prvi stopnji kot na pritožbeni stopnji, upoštevajoč vrednost spornega predmeta), nato pa odmeriti po načelu uspeha strank v pravdi, temu pa sledi medsebojno pobotanje.

Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek 3.257,69 EUR nadomesti z zneskom 3.641,33 EUR; sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo le še o zamudnih obrestih in pravdnih stroških. Razsodilo je, da je toženka dolžna plačati tožnici še zakonske zamudne obresti od zneska 49.276,48 EUR od 16. 4. dalje in od zneska 208,78 EUR od 14. 6. 2014 dalje (I. točka izreka). Pravdne stroške v znesku 3.257,69 EUR je naložilo v plačilo tožencu (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga spremembo navedene odločitve tako, da ji prizna 4.822,64 EUR pravdnih stroškov. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta 53.278,80 EUR je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ob navedeni vrednosti spornega predmeta, upoštevajoč tar. št. 3100 in 3102 ZOdvT in pri tem pravilno osnovno vrednost 736 EUR, pripadata tožnici v zvezi s prvotnim postopkom nagradi za postopek 956,80 EUR (in ne 890,50 EUR) in za narok 883,20 EUR (in ne 822,00 EUR). Sodišče bi moralo priznati tudi strošek za fotokopije v znesku 15 EUR za 100 fotokopij po tar. št. 6000 ZOdvT, ki jih je tožnica predložila za sodišče in nasprotno stranko in je razvidno iz podatkov spisa. Glede odmere odvetniških stroškov v zvezi s ponovljenim postopkom pa pritožnica opozarja, da bi moralo sodišče uporabiti osnovno vrednost spora 53,278,800 EUR, ne pa 9.893,67 EUR, kot je sodišče obračunalo na račun še spornih obresti in upoštevalo pri izračunu odvetniških stroškov. Zato ji pripada v ponovljenem postopku nagrada za narok v višini 822,00 EUR povečano za DDV. Meni še, da ji gredo odvetniški stroški v celoti in ne le v višini 93 %, saj je tožbeni zahtevka za znesek 8,00 EUR zmanjšala, v ostalem pa je v celoti uspela. Zaključuje, da sodišče tožencu ne bi smelo priznati pritožbenih stroškov, čeprav je s pritožbo uspel. Za končni izid pravde to ni pomembno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica v pritožbi izpodbija zgolj izrek o stroških postopka, vsebovan v sodbi, zato pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odloča s sklepom (prvi odstavek 166. člena ZPP).

5. Določbi 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki sta materialnopravne narave, uzakonjata pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica v pravdi delno uspela s tožbenim zahtevkom, od vtoževanih 53.278,80 EUR z obrestmi, je uspela z 49.485,00 EUR z obrestmi. Pravilno je tako ugotovljen uspeh tožnice v pravdi v višini 93 %. Odločitev temelji na 2. odst. 154. člena ZPP, za odločanje na podlagi 3. odst. istega člena ni bilo pogojev, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da s sorazmerno majhnim delom (zavrnjenega) zahtevka (ki ga ni umaknila) niso nastali posebni stroški, tega pa tudi tožnica v pritožbi ne navaja.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniških stroškov, nastalih v prvotnem postopku, zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu z določbami ZOdvT, upoštevaje vrednost spornega predmeta v prvotnem sojenju (53.278,80 EUR) in s tem osnovno vrednost 736 EUR, tožnici pripada nagrada za postopek v znesku 956,50 EUR (po tar. št. 3100 ZOdvT) in ne 890,50 EUR, ter nagrada za narok v znesku 883,20 EUR (po tar. št. 3102 ZOdvT) in ne 822,00 EUR. Tožnici je treba priznati tudi priglašene stroške za fotokopije v znesku 15 EUR po tar. št. 6000 ZOdvT, saj je število narejenih fotokopij tako za sodišče kot za nasprotno stranko razvidno iz podatkov spisa. Upoštevaje neizpodbijane izvršilne stroškov v znesku 74,00 EUR; pravdne stroške (956,50 EUR + 883,20 EUR + 15 EUR in s strani prvega sodišča priznane in neizpodbijane stroške za poštne storitve v višini 20 EUR), povečane za 22 % DDV (412,43 EUR za DDV), ter 1.227,00 EUR sodnih taks, znašajo tožničini pravdni stroški iz prvotnega sojenja 3.588,13 EUR.

7. V ponovljenem postopku so bile predmet spora le še obresti od pravnomočno prisojene glavnice (49.485,26 EUR, za razliko do vtoževanih 53.278,80 EUR je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen) in pravdni stroški. Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka pravilno vzelo kot osnovo za izračun odvetniških stroškov vrednost še spornega predmeta, ki ga je ovrednotilo tako, da je izračunalo višino zamudnih obresti, ki so na dan izdaje obravnavane izpodbijane sodbe znašale 9.893,67 EUR. V skladu z OT, izhajajoč iz osnovne vrednosti 315,00 EUR, je pravilno priznalo nagrado za ponovljen narok 378,00 EUR, povečano za DDV, skupaj torej 461,16 EUR. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni priznalo še 20 EUR stroškov za poštne storitve, saj je te priznalo že v okviru prvotnega postopka; da bi tožnici nastali dodatni stroški iz tega naslova, ni z ničemer izkazano.

8. Upoštevaje priznane stroške iz prvotnega postopka, iz ponovnega sojenja in s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov iz pritožbenega postopka v znesku 280,90 EUR, ki jim tožnica ne oporeka, znašajo njeni skupni pravdni stroški 4.330,19 EUR, upoštevaje njen uspeh pa 4.027,08 EUR.

9. Tožnica v pritožbi konkretno ne izpodbija pravilnosti odmere toženčevih pravdnih stroškov, meni le, da mu sodišče ne bi smelo priznati (tudi) stroškov, ki jih je imel v zvezi s pritožbo zoper prvotno sodbo, ko se je pritožil proti njej v celoti. Takšno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Pri odločanju o stroških postopka mora sodišče upoštevati vse potrebne pravdne stroške strank, ki so nastali tekom postopka (v obravnavanem primeru: tako na prvi stopnji kot na pritožbeni stopnji, upoštevajoč vrednost spornega predmeta), nato pa odmeriti po načelu uspeha strank v pravdi, temu pa sledi medsebojno pobotanje. Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je priznalo in odmerilo toženčeve pravdne stroške, le-te odmerilo v skladu z njegovim končnim uspehom v pravdi. Skupni stroški toženca v vseh treh fazah postopka znašajo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 5.510,86 EUR, upoštevaje njegov uspeh pa 385,75 EUR.

10. Glede na navedeno je po medsebojnem pobotanju toženec dolžan plačati tožnici 3.641,33 EUR pravdnih stroškov.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in stroškovno odločitev v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 3.257,69 EUR nadomestilo z zneskom 3.641,33 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je tožnica s pritožbo uspela v majhnem delu, je pritožbeno sodišče sklenilo, da pritožbene stroške krije sama (drugi odstavek 154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).