Jedro

Omejitve za sprejem novih članov v lovsko društvo, na podlagi IV. odstavka 65. čl. ZDLov-1, morajo biti vnaprej določene v Pravilih lovske družine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu.

Tožena stranka in tožeča stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izda sklep o sprejemu v članstvo v L. d. B. v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, sicer bo takšno listino nadomestila predmetna sodba (tč. 1 izreka), pod tč. 2 pa je toženi stranki naložilo v plačilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožniku v višini 496,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, presežni obrestni zahtevek pa zavrnilo.

Takšno odločitev je pritožbeno izpodbijala tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, podredno pa, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožene stranke. Navajala je, da je tožena stranka po najvišjem organu – občnem zboru članov, ki je imel utemeljen razlog, odločila, da tožnika ni sprejela v svojo članstvo in kot je bilo tekom postopka ugotovljeno, je tožnik že bil član Lovske družine B., vendar pa je bil zaradi neizpolnjevanja obveznosti in zaradi konfliktnosti v razmerju do drugih članov črtan iz članstva, kar je bilo za toženo stranko zadosten razlog, da tožnika niso želeli ponovno včlaniti v svoje vrste. S tem so izkoristili pravico, ki jim jo podeljuje krovni akt – “Pravila” društva, pri čemer tudi prvostopno sodišče v razlogih ugotavlja, da vsaka oseba ne more pristopiti k društvu brez upoštevanja tistih, ki so že člani društva in da je prav odločanje o sprejemu v članstvo v skladu z zasebno avtonomijo društev, zato bi bilo absurdno stališče, da so dolžni člani tožene stranke medse sprejeti prav vsakega posameznika, tudi če sami tega ne želijo. Interesi združevanja tožnika namreč niso skupni oziroma identični z interesi drugih članov tožene stranke in četudi tožnik izpolnjuje formalne pogoje za članstvo v toženi stranki, njegovi interesi in ravnanje niso identični z interesi drugih članov. Ker je tožena stranka prostovoljna in svobodna asociacija in se vanjo združujejo posamezniki z enakimi in skupnimi interesi, lahko o sprejemu novih članov vsekakor odloči le njen najvišji organ, saj bi bilo v nasprotnem primeru ostalim članom kršena ustavno zagotovljena pravica do svobodnega združevanja iz II. odst. 42. čl. Ustave RS. Sklicujoč se na II. odst. 7. čl. Pravil tožene stranke je pritožnica poudarila tudi, da tudi druge lovske družine iz takšnih in drugačnih razlogov medse ne sprejemajo novih članov, pri čemer je sodišču tudi predložila dokazila ter izpostavila tudi, da je tožnik izgubil pravni interes za včlanitev v Lovsko družino B., saj je sam navajal, da je že v letu 2006 vložil prošnjo za ponoven sprejem v članstvo, pa v članstvo ni bil sprejet in to iz identičnih razlogov kot na glasovanju dne 14.4.2007 in ker leta 2006 ni poiskal pravne – sodne zaščite svojih interesov, glede na to, da je bilo o njegovem nesprejemu že odločeno, tudi ni več upravičen vlagati zahtev za sodno varstvo. Ob priliki glasovanja so člani lovske družine tudi upoštevali zakonska določila Zakona o lovstvu in divjadi, ki v 4. tč. 65. čl. določa, da lahko lovska družina omeji sprejem novih članov, če lovna površina na enega člana v sredogorskem lovišču ne dosega 100 ha. Ker je imela tožena stranka v času glasovanja 53 aktivnih članov, je s 4.800 ha lovne površine ta limit presegala in čeprav tožena stranka še nima podeljene koncesije, je kljub temu dolžna spoštovati zakonska določila, saj se bo v primeru, ko ji bo koncesija podeljena, pojavila težava prevelikega števila članov in tako ne bo izpolnjevala zakonskih zahtev. Uveljavljala je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka podala odgovor na pritožbo, v katerem je poudarila pravilnost prvostopne odločitve in izpostavila, da je tožena stranka v pritožbi navajala nova dejstva za katera je prekludirana, da se je sklicevala tudi na konfliktnost tožnika, pri čemer je tožeča stranka takšno lastnost negirala in poudarila, da črtanje iz članstva ni zadosten razlog, da tožnika tožena stranka ne bi več sprejela v svoje vrste, saj niti zakon, niti ustavno zagotovljena pravica do združevanja, na katero se sklicuje tožena stranka ne omejujejo sprejema v članstvo društva zaradi takšnega razloga. Sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da bi bil ponoven sprejem tožnika v članstvo kršitev pravic ostalih članov, pa je označila kot pritožbeno novoto, saj ni jasno zakaj bi preostalim članom bila kršena pravica do združevanja, takšno stališče pa je tudi materialnopravno zmotno, glede na dol. I. odst. 5. čl. Zakona o društvih. Če tožena stranka meni, da je navedeni člen zakona v nasprotju z Ustavo, pa naj se izkaže z vložitvijo pobude za oceno ustavnosti, očitno pa je spregledala tudi Zakon o divjadi in lovstvu, ki v 65. čl. določa, da je lovska družina društvo vsaj 15 polnoletnih oseb, ki se ustanovi, deluje in preneha obstajati po predpisih o društvih. Člani Lovske družine pa so lahko lovci in posamezniki oziroma posameznice, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je njihov interes povezan z divjadjo in lovstvom, zato je zatrjevanje tožene stranke, da interesi tožeče stranke niso enaki interesom tožene stranke, povsem arbitrarno in podrejeno interesom pravde. Zatrjevanja tožene stranke, da je upravičena omejevati število članov v lovski družini pa so brezpredmetna, ker takšne omejitve tožena stranka ni z nobenim pravnim aktom sprejela v svoja splošna pravila. Tako je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljala pa je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka in navajala naj sodišče pri stroškovnem zahtevku upošteva, da je tožena stranka podala nov dokazni predlog, zaradi česar je odgovor na pritožbo povsem utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka – Lovska družina B. društvo, kar izhaja iz dol. I. odst. 65. čl. Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1 – Ur. l. RS št. 16/2004) zato je pravilno upoštevalo tudi določila Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru, Ur. l. RS št. 60/95 s spremembami in dopolnitvami), ki v I. odst. 5. čl. določa, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod enakimi pogoji. Tožena stranka je v svojih Pravilih Lovske družine B., v poglavju o članstvu, v 6. členu določila pogoje za članstvo v njenih vrstah in iz tega določila izhaja, da lahko član Lovske družine B. postane polnoleten državljan Republike Slovenije ob pogojih, določenih v zakonih, ki urejata lovstvo in nošenje orožja ter splošnih aktih lovske družine. Tako je določeno tudi, da kdor nima slovenskega državljanstva in stalnega bivališča v Republiki Sloveniji, ne more biti član LD. Tožnik je, po ugotovitvah prvostopnega sodišča te predpisane pogoje izpolnjeval, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka niti ni zatrjevala nasprotnega, dočim trditvam o omejitvah sprejema novih članov društva na podlagi IV. odst. 65. čl. ZDLov-1 in o nerednem poravnanju članskih obveznosti (ki jih je prvostopno sodišče izvajalo sicer zgolj iz izpovedi predstavnika lovske družine), sodišče ni sledilo. Pritožbeno tudi ni sporna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka še ni pridobila koncesije v smislu dol. čl. 25 ZDLov-1 za trajnostno gospodarjenje z divjadjo, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da s svojimi sklicevanji na omejitve pri sprejemu novih članov, v skladu s IV. odst. 65. čl. ZDLov-1, pritožnica ne more biti uspešna, še zlasti, ker bi po sklenitvi morebitne koncesijske pogodbe, morala ustrezno temu prilagoditi tudi svoj temeljni akt (Pravila Lovske družine B.) in vnajprej določiti morebitne omejitve glede na velikost lovne površine, kot je pravilno ocenilo tudi prvostopno sodišče, zato pritožbenim navajanjem o ravnanju tožene stranke pri zavrnitvi tožnika v izogib kasnejšim težavam, ni mogoče slediti. Materialnopravno izhodišče (I. odst. 5. čl. ZDru) je zato prvostopno sodišče povsem pravilno uporabilo, saj tožniku, ki izpolnjuje s strani Lovske družine B. določene pogoje za včlanitev v društvo, ni mogoče odrekati ustavno varovane pravice do svobodnega združevanja in mu tako odrekati pravice do članstva v tej lovski družini.

Nedovoljeno pritožbeno širitev trditvene podlage (čl. 337 ZPP), pa predstavljajo pritožničine trditve o konfliktnosti tožnika v času prejšnjega članstva v lovski družini, saj takšnih trditev tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, kar velja tudi za trditve o različnosti interesov in ravnanja tožeče stranke z drugimi člani društva ter zatrjevanja o njihovi kršitvi ustavno varovane pravice do svobodnega združevanja (II. odst. 42. čl. Ustave RS), zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih izvajanj tožene stranke ne bo opredeljevalo.

Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da ima Lovska družina B. kot društvo sicer pravico, da odloča o sprejemu v članstvo v skladu z zasebno avtonomijo društva in da tako lahko določi tudi pogoje za sprejem v članstvo, zato pritožbenim naziranjem o absurdnosti stališča, da so dolžni člani tožene stranke sprejeti medse prav vsakega posameznika, čeprav tega ne želijo, ni mogoče slediti. Vendar pa ni mogoče spregledati, da pa vendarle člani društva medse morajo, upoštevaje prostovoljnost kot bistveno lastnost društva (čl. 1/I v zvezi s čl. 5/I ZDru), po postopku oziroma organih predvidenih v pravilih, sprejeti vsakogar, ki izpolnjuje pogoje za včlanitev v lovsko družino in želi postati njen član. Pri čemer, ne glede na dol. čl. 337 ZPP, tožena stranka ne more biti uspešna s sklicevanji na način odločanja v drugih lovskih družinah.

Pritožbene trditve o izgubi tožnikovega pravnega interesa za včlanitev v Lovsko družino B. so neutemeljene, saj je tožena stranka očitno spregledala, da je tožnik sodno varstvo svoje pravice uveljavljal s tožbo vloženo dne 5.7.2006, ko je tožena stranka z dopisom z dne 5.5.2006 zavrnila njegovo vlogo za sprejem v Lovsko družino z dne 9.3.2006 in tako pravnega varstva ni uveljavljal šele po vnovični zavrnitvi za sprejem v članstvu v letu 2007. Pritožnica ni konkretizirala pritožbenega očitka absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ne more opredeliti. Ker tako pritožbeni razlogi, ki so uveljavljani s pritožbo niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi našlo kršitev, na katere je pri pritožbenem preizkusu prvostopne odločbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je bilo potrebno, na podlagi dol. 353. čl. ZPP, zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu.

Pritožnica ni obrazložila pritožbe zoper stroškovno odločitev, zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus (II. odst. 350. čl. ZPP), ki pa kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pri odmeri pravdnih stroškov po sodišču prve stopnje, ni pokazal. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v I. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka, ki z uveljavljenim pravnim sredstvom ni bila uspešna, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 154 ZPP). Tožeča stranka pa s podanim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve za odločitev pritožbenega sodišča, zato njeni zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov ni bilo mogoče ugoditi (čl. 155 ZPP).