Jedro

Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih je vgrajeno v samo pogodbo, saj je na podlagi spornega pogodbenega pogoja breme valutnega tveganja v celoti preneseno na kreditojemalca. Četudi je bilo za obe pogodbeni stranki (enako) negotovo, kakšno bo gibanje tečaja, se je valutno tveganje lahko realiziralo le v korist ali škodo potrošnika, ne pa tudi banke (slednje je posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank, oziroma t. i. zaprtih deviznih pozicij). Navedeno pa skupaj z ugotovitvijo, da banka pojasnilne dolžnosti ni opravila z dolžno skrbnostjo, privede do zaključka, da v trenutku sklenitve kreditne pogodbe informacijski razkorak med pogodbenima strankama ni bil odpravljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 755,93 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede zahtevka, da sta tožnika dolžna toženki v roku 15 dni plačati 5.421,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, nato pa je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta notarski zapis pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (SV 436/2006 z dne 28. 11. 2006) ter pogodba o dolgoročnem kreditu 000 z dne 27. 10. 2006, nična, ter da je vknjižena hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti pri parcelah 290/3, 290/4 in 290/5, k. o. ..., neveljavna in se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Toženki je naložilo, da tožnikoma povrne 4.855,91 EUR pravdnih stroškov.

2.Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži plačilo pravdnih stroškov. Vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz odgovorov pritožbenega sodišča na pravno pomembne pritožbene očitke.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Med pravdnima strankama je spor o veljavnosti kreditne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27. 10. 2006 (v notarskem zapisu 28. 11. 2006), za kredit v višini 86.200 CHF, z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 300 mesecev, ter spor o veljavnosti hipotekarnega zavarovanja. Tožnika (solidarna kreditojemalca) sta s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da toženka ob sklenitvi pogodbe tožnikov ni opozorila na pasti prevzetega valutnega tveganja.

5.Uvodoma velja pojasniti, da se je domača sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v potrošniških kreditnih pogodbah v tuji valuti (CHF) pod vplivom prakse SEU1 in odločb Ustavnega sodišča RS2 razvijala, spreminjala in nadgrajevala, v zadnjem času pa oblikovala in ustalila. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Gre za odločbo, ki predstavlja začetek omenjene nadgradnje sodne prakse Vrhovnega sodišča, in ki so ji sledile številne druge odločbe, ki so nadgrajeno sodno prakso utrdile.3 Četudi (enotna in ustaljena) sodna praksa ni obvezen pravni vir, preko ustavne zahteve po enakosti pred zakonom pridobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Pomen „argumenta precedensa“ ni le v zagotavljanju enakosti pred zakonom, pač pa tudi v zagotavljanju pravne varnosti, saj jamči jasnost in predvidljivost sodnega odločanja.4 Konkretni primer ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnih poslov.

6.Pravno podlago za presojo v postopkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valuto v CHF predstavljajo določbe ZPotK5 in ZVPot6 , ter temeljna načela OZ7 , ki so veljala v času sklepanja pogodb. ZVPot je v 22. členu za primer nejasnih pogodbenih določil določal, da se razlagajo v korist potrošnika. Sankcijo ničnosti pa je predpisoval za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene se v skladu s 24. členom ZVPot štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive.8 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja ustreza abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot - za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog (predpostavke za ugotovitev nepoštenega pogodbenega pogoja so opredeljene alternativno – ni zahteve kumuliranja nedobrovernosti in znatnega ravnotežja kot to določa 3. člen Direktive9 ). Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.10

7.V postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami, sklenjenimi v tuji valuti, je v novejši sodni praksi poudarjen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute EUR. Ne zadošča, da je kreditodajalec potrošnika opozoril na valutno tveganje (tj., da se v primeru spremembe valutnega tečaja spremenijo tudi obroki kredita), če ga ob tem ni seznanil s tem, da je sprememba lahko tudi znatna

Potrošniku, ki je stranka v dolgoročnem pogodbenem razmerju, morajo biti dane informacije, da ima kreditna ponudba poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice, oziroma informacije, na podlagi katerih bo lahko ocenil (razumel) potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na njegove obveznosti. Potrošnik mora torej prejeti opozorilo o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Konkretno to pomeni, da mora banka kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.11

8.Presoja sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti temelji na naslednjih ugotovitvah:

-tožnika, ki sta kreditno pogodbo sklenila zaradi gradnje stanovanjske hiše in poplačila obstoječih kreditov, sta svoje dohodke prejemala v tolarjih oziroma EUR,

-v 17. členu kreditne pogodbe je bilo zapisano, da tožnika s podpisom pogodbe potrjujeta, da sta seznanjena z valutnim tveganjem (tveganjem morebitnega zviševanja obveznosti zaradi gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF)), in da ga prevzemata,

-tožnika sta bila s strani bančne uslužbenke poučena, da obstaja dvojno (obrestno in valutno) tveganje,

-tožnika sta si ustvarila vtis o ugodnem kreditu zaradi nizke obrestne mere ter višjega zneska kredita in nižjega mesečnega obroka (v primerjavi s kreditom v EUR),

-bančna uslužbenka tožnikoma ni predstavila možnosti znatnega zvišanja vrednosti CHF, niti kako bi takšna sprememba vplivala na njuno kreditno obveznost v domači valuti (ni jima pojasnila vpliva valutnega tveganja oziroma valutnih sprememb na mesečni obrok in na celotno glavnico),

-tožnikoma valutno tveganje ni bilo predstavljeno kot neomejeno (bančna uslužbenka jima ni pojasnila, da se lahko uresniči „črni scenarij“), temveč zgolj kot manjše nihanje navzgor ali navzdol,

-bančna uslužbenka tožnikoma ni zagotavljala, da gre za varen kredit.

9.Na podlagi povzetih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, - da je toženka z opustitvijo dolžnega pojasnila, skladnega z zahtevami profesionalne skrbnosti, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, in da je takšno ravnanje privedlo do znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, - da je tako ravnanje v 24. členu ZVPot opredeljeno kot nepošteno in da je nepošten pogodbeni pogoj ničen, - da je sporni pogodbeni pogoj osrednja sestavina pogodbe in ima zato za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Zaradi ničnosti kreditne pogodbe in s tem pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog neveljavnosti za izbris hipoteke iz zemljiške knjige po 2. točki prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-112 ter izbris zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, vpisan pri hipoteki.

10.Pritožnica ima prav, da je valutno tveganje mogoče predstaviti na različne načine in da zgolj odsotnost pojasnila o možnosti uresničitve „črnega scenarija“ ne pomeni, da potrošnik ni imel možnosti sprejeti informirane odločitve. Pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Od banke se tudi ne zahteva prikaz scenarija, ki se je tekom izvrševanja uresničil. V vsakem posameznem primeru je zato treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti.13 Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne ocene, ki je po presoji pritožbenega sodišča jasna in prepričljiva, ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP14 , to tudi storilo. Drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bančna uslužbenka tožnika15 (tožnikov) ni opozorila na razsežnosti prevzetega valutnega tveganja (na možnost znatnih sprememb tečaja). O vsebini danih pojasnil se je sodišče prve stopnje prepričalo ne le na podlagi tožnikove izpovedi, temveč tudi oziroma predvsem na podlagi izpovedi bančne uslužbenke A. A., ki je sodelovala pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe. Pritožnica izpostavlja dele obeh izpovedi in jih interpretira po svoje, vendar s tem ne vzbudi dvoma v prepričljivost dokazne ocene kot celote. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz nobenega dela obeh izpovedi ne izhaja, da je bančna uslužbenka tožniku valutno tveganje predstavila na način, da bi lahko razumel dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v 25-letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti ne zadošča, da je bančna uslužbenka tožniku predstavila graf preteklega gibanja tečaja, mu izročila izračun za kredit v EUR in CHF, ga opozorila na dvojno tveganje ter mu pojasnila, da gibanja tečaja v prihodnosti ni mogoče napovedati.16 Glede na nenapovedljivost gibanja tečajev bančna uslužbenka tožnika seveda ni mogla opozoriti na to,

kaj bo

, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje pa bi ga morala opozoriti na to,

kaj je lahko

. Bančna uslužbenka je izrecno zanikala, da bi tožnika opozorila na to, „da je obrok sedaj nižji, lahko pa se kaj zgodi“. Šteti je, da je tožnik, ki mu je A. A. pojasnila, da bo obrok malo nihal (da je lahko za par sto tolarjev večji), razumel, da prevzema tveganje v tem obsegu. Tožnikova izpoved, da bi razmislil o kreditu, če bi mu bilo pojasnjeno, da lahko obrok zaniha za 50, 100 ali za 20 EUR, omogoča sklepanje, da bi sprejel tveganje, če bi mislil, da lahko obrok zaniha za par sto tolarjev (ne par sto EUR, ki ob sklenitvi sporne pogodbe še ni bila domača valuta). Iz izpovedi A. A. torej ne izhaja, da bi tožnika opozorila, da kot potrošnik prevzema valutno tveganje brez omejitev, da gre glede na ročnost kredita za realno (ne zgolj hipotetično) tveganje, da lahko znižanje vrednosti domače valute vpliva na celotno obveznost (glavnico in obresti), ki se lahko znatno poveča in da glede na negotovost tečajnih razmerij ni mogoče oceniti skupnega (končnega) stroška kredita.

12.Ne drži, da so določila kreditne pogodbe o možnosti predčasnega poplačila ali refinanciranja kredita omejevala breme valutnega tveganja na strani tožnikov. Tudi sporočilnost pogodbeno dogovorjene možnosti refinanciranja kredita (iz 17. člena konkretne kreditne pogodbe) ni takšna kot trdi pritožnik (da lahko obveznosti v CHF presežejo obveznosti primerljivega kredita v EUR, kar implicitno pomeni, da je tečajno tveganje neomejeno). Zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost refinanciranja kredita. Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Banka pomanjkljivih relevantnih informacij ne more nadomestiti (sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe.17 Tudi kasnejše ravnanje banke - povabilo k refinanciranju kredita (o katerem je izpovedala priča A. A.), torej ne more odpraviti neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov kot potrošnikov.

13.Drži pritožbena navedba, da je po merilih SEU zahteva po preglednosti lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, kar pa velja le ob pogojih (ki v obravnavanem primeru niso podani), če: - ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in - je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.18

14.V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati),19

in da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Zavedanje banke o tveganosti pogodbenega pogoja in opozorilo kreditojemalca na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Da bi morale biti toženki znane lastnosti t. i. valute varnega zavetja, v izpodbijani sodbi ni nosilni pravni argument, zato posledično ni pravno odločilno pritožbeno stališče, da gre za strokovno vprašanje, ki bi ga bilo treba dokazovati z izvedencem. S tem, ko se ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi z učinki valute varnega zavetja, sodišče prve stopnje ni poseglo v njeno pravico do izjave. Ker je standard pojasnilne dolžnosti objektiven (subjektiven odnos banke do informacij, ki jih ni posredovala potrošniku, ni pomemben), je brezpredmetna pritožbena navedba, da toženka ni vedela oziroma mogla vedeti, da bo v času izvrševanja pogodbe prišlo do bistvenega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF. Četudi sta tožnika razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal), to ne zadošča za sklep, da sta razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženo banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, na katero tožnikov ni opozorila.

15.Dokumenti Banke Slovenije v letih 2005 in 2006 so imeli širši domet kot prikazuje pritožnica, saj iz njih izhaja, da je tveganost za kreditojemalce “zelo velika” in morajo zato banke skrbno izpolniti svojo pojasnilno dolžnost.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri opredelitvi standarda pojasnilne dolžnosti ni izhajalo iz perspektive potrošnika ob sklenitvi pogodbe (kar je razumeti kot očitek o retroaktivni napolnitvi standarda). Zahteva, da ponudnik kredita, informacije, ki jih pozna (oziroma bi jih kot strokovnjak moral poznati) in pomembno (lahko tudi usodno) vplivajo na sprejem odločitve kreditojemalca, predstavi, je v skladu z ves čas uveljavljenimi načeli vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) in ni retroaktivna. Zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti so bila v času sklepanja sporne pogodbe tudi že dovolj jasno in določno predpisana v 22., 23. in 24. členu ZVPot. Sodišče prve stopnje je napolnilno pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Tudi Ustavno sodišče ni prepoznalo retroaktivnosti v uporabi meril SEU, ki se nanašajo na čas po sklenitvah kreditnih pogodb. Poudarilo je, da je SEU stališče glede pouka o možnosti velike depreciacije nacionalne valute sprejelo neposredno v sklopu razlage Direktive. Navedeno predstavlja tudi odgovor na pritožbeni očitek o napolnjevanju standarda za nazaj z mehkopravnimi standardi, kot je Priporočilo ESRB iz leta 2011.

17.Slovenski potrošnik ni potrošnik s tako specifičnimi lastnostmi ali znanji (o mehanizmu konverzije valut in učinkih valutnih sprememb), da ga ne bi bilo mogoče šteti za povprečnega potrošnika (normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega posameznika iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti), za katerega se po evropskem pravu domneva, da se ne zaveda obsega valutnega tveganja.

18.Pritožbeno opozorilo na razlike v pogodbenih pogojih, ki so bile predmet presoje v sodbi SEU C-609/19 (šlo naj bi za kompleksen finančni instrument, katerega učinki in posledice so potrošniku težje razumljivi), ne more privesti do drugačnega izida. Četudi se je domača sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v kreditnih pogodbah v tuji valuti (CHF) spreminjala/nadgrajevala pod vplivom prakse SEU (tudi sodbe C-609/19), temelji na samostojni argumentaciji. Skladno s to argumentacijo pritožbeno sodišče za odločilno v tej zadevi šteje, da je bil obseg obveznosti iz konkretne kreditne pogodbe, vezane na valuto CHF, v kateri tožnika nista prejemala dohodkov, zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaja ob sklenitvi pogodbe nepredvidljiv.

19.Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da je ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja oprta na prvo in četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot. V okviru očitkov, da neopravljena pojasnilna dolžnost še ne pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja, da neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne predstavlja ravnanja v nasprotju z dobro vero in da morata biti oba pogoja - slaba vera banke in znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, podana kumulativno, se pritožnica sklicuje na stališča sodne prakse (npr. II Ips 201/2017, II Ips 32/2019), ki so bila v novejši sodni praksi presežena.

20.Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev merilo dobre vere objektivno. To pa pomeni, da v pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožena banka v razmerju do tožnikov ni ravnala zavajajoče, ni pravno odločilna. Sedanja stališča Vrhovnega sodišča je mogoče razumeti na način, da že kršitev pojasnilne dolžnosti ob sklenitvi kreditne pogodbe v CHF sama po sebi (ker gre za tako neskrbno ravnanje banke, ki pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja) vodi k ničnosti pogodbe. Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pa je vgrajeno v samo pogodbo, saj je na podlagi spornega pogodbenega pogoja breme valutnega tveganja v celoti preneseno na kreditojemalca. Četudi je bilo za obe pogodbeni stranki (enako) negotovo, kakšno bo gibanje tečaja, se je valutno tveganje lahko realiziralo le v korist ali škodo potrošnika, ne pa tudi banke (slednje je posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank, oziroma t. i. zaprtih deviznih pozicij). Navedeno pa skupaj z ugotovitvijo, da banka pojasnilne dolžnosti ni opravila z dolžno skrbnostjo, privede do zaključka, da v trenutku sklenitve kreditne pogodbe informacijski razkorak med pogodbenima strankama ni bil odpravljen.

21.Pritožnica, ki opozarja na pozitivne učinke nižje obrestne mere, ki so blažili negativne učinke gibanja tečaja, s podatkom, da je anuiteta na dan 27. 10. 2006 znašala 448,83 CHF, v času odgovora na tožbo pa 354,67 CHF, ne vnese dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je med izvrševanjem kreditne pogodbe zaradi spremembe deviznega tečaja (povečanja vrednosti CHF v razmerju do EUR) kreditna obveznost tožnikov povečala. Podatek o višini anuitete tudi ne pove ničesar o gibanju (zmanjševanju) glavnice.

22.Drži pritožbeno stališče, da je sankcija ničnosti (celotne pogodbe) najstrožja pogodbena sankcija, ne pa tudi stališče, da okoliščine primera utemeljujejo zgolj delno ničnost. V potrošniških sporih sodna praksa Vrhovnega sodišča v povezavi z evroskladno razlago prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v takšnem primeru skladno s prvim odstavkom 88. člena OZ delna ničnost izključena. Šteti je, da le ničnost celotne pogodbe omogoča vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo nepoštenega pogoja. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti za nadaljnji obstoj kreditne pogodbe brez spornega pogodbenega pogoja, oziroma za takšen poseg v pogodbeno voljo strank, da bi bil devizni kredit (kredit z valutno klavzulo) enostavno zamenjan za evrskega. Pritožnica prezre, da bi morala biti ob tem za nazaj spremenjena še druga pogodbena določila (tudi tista, ki se nanašajo na hipoteko), in da konkretiziranega predloga v tej smeri (z izjemo navedb, da bi tožnika vračala prejeto glavnico v EUR v 300 obrokih, ohranila pa bi se obrestna mera LIBOR z dogovorjenim obrestnim pribitkom) niti ni podala. Ugovor, da je tožnikoma v interesu, da vrneta le glavnico prejetega zneska v EUR, kar pa je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev, bo lahko toženka uveljavljala pri obravnavanju morebitnih kondikcijskih zahtevkov.

23.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba prav tako ni obremenjena z očitanimi ali uradoma upoštevnimi procesnimi kršitvami (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

24.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožencema pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune pritožbene stroške, ki obsegajo 1.237,50 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s prvim odstavkom 7. člena OT, povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 755,93 EUR. Toženka mora dolžni znesek tožnikoma plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15- dnevnega paricijskega roka (prvi odstavek 299. člena in 378. člen OZ).

-------------------------------

1 Glej sodbe C-609/19 (51. točka obrazložitve), C-776/19 do C-782/19 (69. točka obrazložitve): “Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.” 2 Glej odločbe USRS Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20. 3 Glej odločbe VSRS II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023. 4 Glej dr. A. Galič, Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, revija Revus 1/2003. 5 Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami. 6 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami. 7 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 8 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. 9 Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. 10 Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 ter odločbe VSRS II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023. 11 Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (42. točka obrazložitve). 12 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami. 13 Opozorila na možnost zelo velike depreciacije EUR, na črni scenarij ali na neomejeno valutno tveganje se v domači sodni praksi uporabljajo kot sinonimi. 14 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 15 Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik vse prejete informacije s svetovalnih sestankov delil s tožnico, ki je bila prisotna šele ob podpisu kreditne pogodbe. 16 O vsebini pojasnil, ki so v sodni praksi opredeljena kot nezadostna, glej npr. odločbe USRS Up-14/21 (34. točka obrazložitve), Up-317/21 (13. točka obrazložitve), Up-54/19 (18. do 20. točka obrazložitve) in odločbo VSRS II Ips 37/2023 (43. točka obrazložitve). 17 Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (49. točka obrazložitve). 18 Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (41. točka obrazložitve). 19 Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi. 20 Glej odločbe VSRS II Ips 8/2022 (72. točka obrazložitve), II Ips 37/2023 (50. točka obrazložitve) in II Ips 62/2023 (27. točka obrazložitve). 21 Glej odločbo USRS Up-329/19-31 (19. točka obrazložitve). 22 Glej sodbo VSRS II Ips 24/2025. 23 Glej odločbo USRS Up-329/19-31 (14. točka obrazložitve). 24 Glej odločbo VSL II Cp 2036/2024 (16. točka obrazložitve). 25 Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. 26 Glej odločbo VSL II Cp 763/2025 (20. točka obrazložitve). 27 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6, 88, 88/1 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/2, 243/2-1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.