Jedro

Zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje, je treba zahtevati v dveh letih od pričetka bivanja v Republiki Sloveniji. Navedeni rok je prekluziven, s potekom roka neuveljavljena pravica ugasne.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote A., št. ... z dne 25. 1. 2005. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje zavrgel vlogo tožnika za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, ker je le-to vložil po poteku zakonskega roka, v katerem se lahko tuje vozniško dovoljenje zamenja za slovensko dovoljenje. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 153. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/2004, v nadaljevanju: ZVCP) in zavzela stališče, da je rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja prekluziven, zamuda roka pa pripelje do izgube pravice, določene v materialnem zakonu. Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno neprekinjeno začasno prebivališče od dne 30. 10. 2002 dalje do 24. 11. 2004, ko je pridobil stalno prebivališče, in da od tega časa dalje ni zapustil Republike Slovenije za čas najmanj enega leta. Vlogo za zamenjavo svojega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko je vložil dne 24. 11. 2004, kar je po poteku dvoletnega roka od začetka prebivanja v Republiki Sloveniji. S tem pa je po presoji tožene stranke neuveljavljena pravica ugasnila. Tožena stranka je zavrnila ugovor tožnika, da je njegov primer specifičen, ker je po njegovem mnenju iz upravičenih razlogov zamudil rok za zamenjavo v tujini pridobljenega vozniškega dovoljenja, ker zaradi napačnih informacij s strani Upravne enote ni oddal vloge.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil šele dne 24. 11. 2004, ko je želel zamenjati tuje vozniško dovoljenje za slovensko, seznanjen, da bi to lahko storil že prej, in sicer v času od 30. 11. 2002 do 30. 11. 2004, ko je imel prijavljeno začasno bivališče v A.. Zmotno je menil, da lahko vloži zahtevek za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko z dnem, ko si je pridobil stalno bivališče in dokument države Republike Slovenije - izkaznico za tujce. Če bi bil obveščen o časovni omejenosti tega postopka, bi to storil že prej. Ponovno poudarja, da o času zamenjave ni pridobil nikakršne informacije s strani Upravne enote A., niti, ko si je urejal začasno bivališče, niti v času trajanja začasnega bivanja. V zadevi mu je znano le to, da bi tuje vozniško dovoljenje lahko zamenjal za slovensko v roku dveh let od prijave, kar pa ponovno prične veljati, če zapusti državo Republiko Slovenijo za dobo enega leta. Kakšne so druge pravice in dolžnosti mu ni poznano. Navaja, da je hrvaško vozniško dovoljenje veljavno do 9. 2. 2019. Ima tudi mednarodno vozniško dovoljenje, veljavno do 28. 7. 2005, s katerim se je vozil po Republiki Sloveniji v času začasnega bivanja. Zato je menil, da postopa v skladu z zakoni, če vloži zahtevek za menjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovenskega takrat, ko je postala Republika Slovenija država njegovega stalnega prebivanja. Prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker ni zaposlen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 153. člena ZVCP tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, in državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja, ali če začasno prebiva v Republiki Sloveniji, lahko, če izpolnjujeta druge s tem zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil, v dveh letih od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji zahtevata zamenjavo veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovensko vozniško dovoljenje. V obravnavani zadevi ni sporno, da je imel tožnik neprekinjeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji od dne 30. 10. 2002 do 24. 11. 2004, ko je pridobil stalno prebivališče. Sporno tudi ni, da je vlogo za zamenjavo njegovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vložil dne 24. 11. 2004. Glede na ugotovitev, da je tožnik vložil vlogo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja po poteku roka, določenega v 153. členu ZVCP, je pravilna odločitev tožene stranke, da je s potekom roka neuveljavljena pravica ugasnila. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da je navedeni dvoletni rok prekluzivni, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati.

Dejstvo, da tožnik ni bil seznanjen, da lahko svoje tuje vozniško dovoljenje zamenja v dveh letih od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji, na odločitev ne vpliva (Ignorantia iuris nocet). Zmotno tudi meni, da bi ga morali upravni organi o časovni omejenosti postopka seznaniti, saj za takšno ravnanje organov ni podlage.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS št. 105/06). Tožnik v tožbi ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, zato bi bilo s plačilom sodnih taks ogroženo njegovo preživljanje.