Jedro

Zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o utemeljenosti izločitvenega zahtevka. Po 212. členu ZD namreč sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo: če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, oz. če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tak spor se torej lahko rešuje zgolj v pravdnem postopku.

Na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki. To pa končno pomeni, da lahko na pravdo napoteni dedič v tožbi uveljavlja tudi dejstva, ki jih ni navedel v izločitvenem zahtevku, ki ga je uveljavljal v zapuščinskem postopku. Zato v fazi, ko zapuščinsko sodišče zaradi spora med dediči o obsegu zapuščine, enega od njih napoti na pravdo, tudi ni mogoče govoriti o nesklepčnosti takšnega (izločitvenega) zahtevka. O morebitni nesklepčnosti bo mogoče govoriti šele, ko bo napotena dedinja vložila tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Dedinja A. M. sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) prekinilo zapuščinski postopek, (2.) ugotovilo, da je dedinja A. A. vložila tožbo zoper ostale dediče zaradi pridobitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 0000 880/4, last zapustnika do ½, z darilno pogodbo z dne 5. 8. 1998, do 1/6, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod II P 883/2021; (3) napotilo dedinjo A. A. na pravdo zoper ostale dediče zaradi ugotovitve, da je nepremičnina parc. št. 0000 880/4, last zapustnika do ½, zaradi vlaganj vanjo do 1/3 deleža njena. Nato je določeno, da je (4.) tožbo dolžna vložiti v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa in (5.) da se bo, če je v roku ne bo vložila, štelo da ni pridobila v 4. točki opisane solastninske pravice.

2. V pravočasni pritožbi dedič B. B. (v nadaljevanju: pritožnik) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija 1. in 3. točko izpodbijanega sklepa in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da dedinja A. A. zaradi vlaganj v nepremičnino ne more uveljavljati stvarnopravnega, ampak le obligacijskopravni zahtevek. Stvarnopravnega bi lahko uveljavljala le, v primeru dogovora med njo in zapustnikom o gradnji na tujem svetu, ki pa ni bil sklenjen. Ker sodišče ni uporabilo 48. člena SPZ, je zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje pritožba opozarja, da v skladu s sodno prakso niso potrebna tista vlaganja, ki so namenjena vzdrževanju in prilagoditvi potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše. Ker dedinja A. A. ne zatrjuje vlaganj v celotno zapuščino temveč le v določen del, ne gre za dejanski stan iz 32. člena ZD, ki daje zapustnikovemu potomcu pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku v povečanje ali ohranitev zapustnikovega premoženja. Glede na to je bil pred sodišče prve stopnje zmotno uporabljen tudi 32. člen ZD. 210. in 212. člen ZD narekuje sodišču prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo, če so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Sporna vlaganja ne vplivajo na pravice dedičev in lahko predstavljajo le terjatev do zapušline ali dedičev, zaradi česar ne bi bilo treba prekiniti zapuščinskega postopka. Sodišče bi moralo izločitveni zahtevek zavrniti, ne pa izdati napotitvenega sklepa.

3. Dedinja A. A. v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijanemu sklepu, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške. Opozarja, da zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku ne more presojati utemeljenosti izločitvenega zahtevka, ampak je ta prepuščena pravdnemu sodišču. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zapuščinski postopek prekinilo zaradi dveh razlogov: izločitvenega zahtevka, ki ga je dedinja A. A. uveljavljala na podlagi darilne pogodbe, in izločitvenega zahtevka, ki ga je utemeljevala na podlagi vlaganj. Že samo izločitveni zahtevek, ki ga je A. A. uveljavila s tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in se vodi pod II P 883/2021 (2. točka izpodbijanega sklepa), bi zadoščal za prekinitev postopka. Pritožnik 2. točki sklepa ni nasprotoval, prav tako ni navajal pritožbenih trditev v zvezi s prekinitvijo iz tega razloga, zato je pritožba v tem delu neutemeljena že iz tega razloga. Četudi bi pritožnik uspel s pritožbo zoper 3. točko sklepa, bi zaradi zahtevka, opisanega v 2. točki izpodbijanega sklepa, še vedno obstajali razlogi za prekinitev postopka.

6. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z odločitvijo iz 3. točke sklepa. Zahtevek, kot ga je v zapuščinskem postopku uveljavila A. A. (in ki so mu ostali dediči nasprotovali), vsekakor kaže, da gre med dediči za spor o obsegu zapuščine. Pri tem je treba pritrditi odgovoru na pritožbo, da zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o utemeljenosti izločitvenega zahtevka. Po 212. členu ZD namreč sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo: če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, oz. če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tak spor se torej lahko rešuje zgolj v pravdnem postopku. Na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki (VSL sklep I Cp 211/2017). To pa končno pomeni, da lahko na pravdo napoteni dedič v tožbi uveljavlja tudi dejstva, ki jih ni navedel v izločitvenem zahtevku, ki ga je uveljavljal v zapuščinskem postopku. Zato v fazi, ko zapuščinsko sodišče zaradi spora med dediči o obsegu zapuščine, enega od njih napoti na pravdo, tudi ni mogoče govoriti o nesklepčnosti takšnega (izločitvenega) zahtevka. O morebitni nesklepčnosti bo mogoče govoriti šele, ko bo napotena dedinja vložila tožbo. Prav tako bo šele v pravdi odločeno o obstoju pogojev za pridobitev lastninske pravice, ki jo zatrjuje tožnica.

7. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

8. Dedinja A. A. sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).