Jedro

Glede na ugotovljena in zatrjevana dejstva, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno sodišče. Res, da praviloma delo v vojnih razmerah ne spada v okvir delovnih nalog tožnikov, vendar sta se tožnika z opravljanjem teh nalog strinjala. To delo sta opravljala v svojem delovnem času, po oceni pritožbenega sodišča na službenem potovanju, in za to delo sta prejela tudi mesečno plačo in določene dodatke. Spor o plačilu vtoževanega zneska tako predstavlja spor o plačilu dodatno dogovorjenega dodatka za delo na vojnem območju, ki pa predstavlja spor o premoženjskih pravicah v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem po 2. točki 4. člena ZDSS.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana delna sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati vsakemu tožniku

360.191,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 360.191,10 SIT, vse v 15 dneh (1. točka izreka). V 2. točki izreka je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo višino glavnice, prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti določbe 277. člena ZOR (zadeva U-I-300/04). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (3. točka izreka).

Zoper delno sodbo in sklep sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da terjatev tožnikov predstavlja obligacijsko terjatev na podlagi pogodbe o delu. Nesporno dejstvo je, da sta bila tožnika zaposlena pri toženi stranki kot snemalca in sta imela z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je nesporno, da je tožena stranka tožnikoma za opravljeno delo na vojnem območju plačala redno plačo skupaj z dnevnicami in vsemi pripadajočimi stroški, prišlo pa je do spora o izplačilu dodatka v višini 200 % dnevnic. Zgolj dejstvo, da določeno delo ne spada v sklop delavčeve redne delovne obveznosti, ne zadostuje za ugotovitev, da gre za običajno obligacijskopravno terjatev. Zakon o temeljnjih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 66-921/1989) in Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR; Ur.l. RS, št. 14/1990) namreč vsa dela, ki jih delavec opravi v zvezi s svojimi delovnimi obveznostmi, opredeljujejo kot delovno razmerje.

Sem nedvomno spada tudi opravljanje dela na vojnem območju, na katerega sta tožeči stranki pristali. Omenjeni dogovor bi bilo mogoče opredeliti le kot dodatek k že obstoječi delovnopravni pogodbi o zaposlitvi. Tudi določba 4. člena prej veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih izrecno določa, da je delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje o premoženjskih in drugih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Da ne gre za podjemno pogodbo, nenazadnje kaže tudi

107. člen ZDR. Omenjeni člen delodajalcu kot izjemo omogoča sklenitev podjemne pogodbe po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), vendar le, če ni mogoče skleniti delovnega razmerja in pod strogimi pogoji. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščin, ki nedvomno kažejo, da gre za delovnopravno terjatev, in sicer da tožnika v tožbi zahtevata plačilo dvojne dnevnice; da sta tožnika želela doseči izplačilo preko sindikata pri toženi stranki; da sta vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe pri toženi stranki, ki pa odloča le o pravicah in obveznostih delavcev iz delovnega razmerja; da je tožnik R. A. izpovedal, da je pričakoval izplačilo terjatve skupaj s plačo, tako kot vse ostale dodatke; da je tožnik J. Š. izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo dodatek izplačan skupaj s tekočo plačo; da je priča D. F. izpovedala, da naj bi se tejatev izplačala kot osebni dohodek. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo Zakon o deviznem poslovanju in določbe ZOR o teku zamudnih obresti, ko je dogovorjena valutna klavzula. Upnik ne more zahtevati znesek tolarske protivrednosti na dan zapadlosti z zamudnimi obrestmi. Po sodni praksi tečejo od zneska v tuji valuti zamudne obresti na podlagi določbe prvega odstavka 399. člena ZOR. Sodišče nadalje ni navedlo nobenih razlogov za svojo ugotovitev, da so zamudne obresti že dosegle glavnico. Sodbi ni predložilo izračuna obresti ali ponudilo kakšne druge obrazložitve za omenjeno odločitev. Ker od zneska, za katerega je dogovorjena valutna klavzula, ne morejo teči zakonske zamudne obresti, je nepravilen tudi sklep o prekinitvi postopka.

Zmotno je tudi uporabilo določilo 95. člena ZOR. Za sklepanje pravnih poslov je pristojen le generalni direktor, poslovno pooblastilo pa se ne domneva avtomatično zaradi določene vrste zaposlitve, kot to zmotno meni sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo in sklep spremeni ter tožbo zavrže, podrejeno pa delno sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper delno sodbo in sklep se prav tako pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži v plačilo toženi stranki vse stroške postopka, skupaj s pritožbenimi. Ne strinja se z zadržanjem odločitve o nateklih zakonskih zamudnih obresti nad višino glavnice do odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti 277. člena ZOR niti se ne strinja z zadržanjem odločitve o stroških postopka do končne odločbe. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava brez prekinitve postopka tožnikoma prisoditi zakonske zamudne obresti od 30.6.1999 dalje do plačila. Tudi odločitev sodišča o zadržanju odločitve o stroških postopka do končne odločbe je napačna in predstavlja zavlačevanje postopka, saj uspeh v pravdi nikakor ni odvisen od višine prisojenih zamudnih obresti, pač pa samo od glavnice.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz tožbenih navedb in ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče zaključiti naslednje:

(1) tožnika sta bila v času od 26.3. do 26.5.1999 zaposlena pri toženi stranki;

(2) v tem času sta delala na območju spopadov v Črni gori kot snemalca po navodilu tožene stranke;

(3) dogovor, da bosta tožnika odšla na delo na vojno območje, ni bil sklenjen v pisni obliki, s strani tožnikov pa je bil v celoti realiziran;

(4) delo v vojnih razmerah ne spada v okvir njunih delovnih nalog;

(5) tožnika sta se v zvezi s plačilom vtoževanega zneska pritožila pri Komisiji za pritožbe, ustanovljeni pri toženi stranki;

(6) tožnika sta v tem času prejela tudi mesečno plačo. V tej zadevi je prvenstveno vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o sporu. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo

22.12.2004. Glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je za odločanje v tem postopku treba uporabiti določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS). ZDSS-1 je namreč začel veljati 1.1.2005 (94. člen ZDSS-1).

V skladu z določbo 4. člena ZDSS so delovna sodišča med drugim pristojna odločati o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. točka 4. člena ZDSS) in iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oz. občasnih del (4. točka 4. člena ZDSS).

Glede na ugotovljena in zatrjevana dejstva se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno sodišče. Res, da praviloma delo v vojnih razmerah ne spada v okvir delovnih nalog tožnikov, vendar sta se tožnika z opravljanjem teh nalog strinjala. To delo sta opravljala v svojem delovnem času, po oceni pritožbenega sodišča na službenem potovanju in za to delo sta prejela tudi mesečno plačo in določene dodatke. Spor o plačilu vtoževanega zneska tako predstavlja spor o plačilu dodatno dogovorjenega dodatka za delo na vojnem območju, ki pa predstavlja spor o premoženjskih pravicah v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem po 2. točki 4. člena ZDSS. Tudi v primeru, če bi se postavili na stališče, da ne gre za spor v zvezi z delovnim razmerjem, ker so se pravdne stranke dogovorile za opravljanje nalog, ki ne spadajo v okvir tožnikovih rednih delovnih nalog, gre po oceni pritožbenega sodišča za pogodbo o delu po tedaj veljavnem 107. členu ZDR. Za odločanje o sporu iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oz. občasnih del pa je pristojno prav tako delovno sodišče (4/4. člen ZDSS). Po oceni pritožbenega sodišča bi namreč sporni dogovor lahko izpolnjeval pogoje iz 107. člena takrat veljavnega ZDR. Delo, za katerega tožnika zahtevata plačilo, je trajalo namreč 38 dni (torej manj od zakonskega maksimuma 60 dni). Samo dejstvo, da med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o delu, na naravo spora ne vpliva.

Bistveno je namreč, da obstajajo elementi tega razmerja, enako kot v primeru t.i. faktičnega delovnega razmerja (primerjaj sklep Pdp 978/2005).

Pritožbi tožene in tožeče stranke je bilo treba zato ugoditi, izpodbijano delno sodbo in sklep razveljaviti ter zadevo odstopiti Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče druge vrste.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.