Jedro

V predmetni zadevi sicer gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da je vročitev ugovora dolžnika (v konkretni zadevi drugodolžnika) v odgovor upniku na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, pri čemer mora sodišče upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozoriti, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi storilo z dopisom z dne 18. 12. 2012 - list. št. 43 spisa). Vendar pa se (ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje, ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da sedaj v tem delu glasi: „Upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor drugodolžnika.“

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor drugodolžnika zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in ga zavezalo, da upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrne stroške odgovora na ugovor v znesku 860,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka tega sklepa se pravočasno pritožuje drugodolžnik. Navaja, da je odločitev o stroških postopka napačna. Stroški odgovora na ugovor so po njegovem mnenju nepotrebni stroški postopka in jih sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) upniku ne bi smelo priznati. Upnik s svojo vlogo ni z ničemer vplival na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi drugodolžnikovega ugovora. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 129/95. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

3. Upniku je bila pritožba drugodolžnika vročena, vendar nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da iz javno objavljenih podatkov sodnega registra na spletnem portalu AJPES izhaja, da je bil nad prvodolžnico PB d.o.o. s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St …. z dne 30. 8. 2013 začet stečajni postopek. Sodišče druge stopnje je o predmetni pritožbi kljub temu odločilo, ker se morebitne posledice začetka stečajnega postopka na drugodolžnika (pritožnika) ne raztezajo. Sodišče prve stopnje pa bo to dejstvo moralo upoštevati in ravnati v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki urejajo vpliv začetka postopka insolventnosti na začete postopke izvršbe in zavarovanja.

6. V skladu s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena in prvega odstavka 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus (bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava) pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi izvršilnega postopka. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZIZ je v zadevi odločala sodnica posameznica.

7. Izpodbijana odločitev se nanaša na odločitev o stroških upnika v zvezi z odgovorom na ugovor drugodolžnika. Pravna podlaga za odločitev o navedenih stroških je peti odstavek 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Temeljni kriterij za presojo, ali je upnikova zahteva za povrnitev izvršilnih stroškov upravičena, je torej, kot pravilno navaja pritožba, njihova potrebnost za postopek izvršbe.

8. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so bili stroški upnikovega odgovora na ugovor drugodolžnika za izvršbo potrebni.

9. V predmetni zadevi sicer gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da je vročitev ugovora dolžnika (v konkretni zadevi drugodolžnika) v odgovor upniku na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, pri čemer mora sodišče upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozoriti, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi storilo z dopisom z dne 18. 12. 2012 - list. št. 43 spisa). Vendar pa se (ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje, ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

10. Vložitev upnikovega odgovora na ugovor drugodolžnika in stroški z njegovo sestavo bi torej v predmetni zadevi bili potrebni, če bi upnik v njem nasprotoval navedbam drugodolžnika, ki bi se sicer štele za resnične in ugovor za utemeljen. Iz podatkov spisa pa izhaja, da upnik v svoji vlogi, za katero zahteva povrnitev stroškov, ugovornim navedbam drugodolžnika, da ni več lastnik nepremičnin z ID znakom ..., ..., ... in ..., kategorično ni nasprotoval. Trdil je le, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bil predlog za spremembo lastninske pravice v zemljiški knjigi podan dne 15. 11. 2012, kar je po izdaji sklepa o izvršbi dne 17. 10. 2012, zato dejstvo na dovolitev izvršbe na navedene nepremičnine nima vpliva - kar pa predstavlja materialnopravni zaključek (ki je v sferi sodišča, ne pa strank), ne pa nasprotovanje zatrjevanim dejstvom. Tudi, če upnik na ugovor drugodolžnika ne bi odgovoril, in bi sodišče prve stopnje na podlagi prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ štelo navedbe drugodolžnika v ugovoru za resnične, ugovor drugodolžnika ne bi bil utemeljen. Dejstvo, da drugodolžnik ni več lastnik nepremičnin, ki so predmet izvršbe, ni upoštevni ugovorni razlog iz prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj je zastavna pravica na nepremičnini vezana na nepremičnino, ne pa na lastnika nepremičnine (170. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Odločitev sodišča prve stopnje od upnikovih navedb v odgovoru na ugovor ni bila odvisna. Iz navedenega izhaja, da vložitev te vloge v predmetni zadevi ni bila potrebna za varstvo upnikovih pravic in njegovega položaja v izvršilnem postopku, posledično pa tudi stroškov v zvezi z njeno sestavo ne gre šteti za potrebne za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, do povračila katerih bi bil upnik upravičen.

11. Ker je sodišče prve stopnje napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da so stroški upnika v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ za izvršbo potrebni, je sodišče druge stopnje na podlagi 15. člena ZIZ v zvezi z 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu (II. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor drugodolžnika.

12. O stroških pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ni odločalo, ker jih drugodolžnik ni priglasil.