Jedro

Ker tožnica ni imela na podlagi določil ZUS-1 zahtevanega položaja (stranke ali stranskega udeleženca) v dosedanjem postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči A.A., tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano izpodbijano odločbo. Iz tožbe in njene naknadne dopolnitve je jasno razvidno, da jo je vložila tožnica v svojem svojstvu; (edino) tožnica se je tudi lastnoročno podpisala.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo izpodbija uvodoma navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena prošnja prosilke A.A.... za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani, In 1750/2004, zaradi izterjave.

2. Tožnica v tožbi in naknadni dopolnitvi tožbe na podlagi poziva sodišča laično pojasnjuje svoje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani nepravilna oziroma nezakonita.

3. Toženka je na podlagi poziva sodišča po 38. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dostavila upravni spis zadeve in odgovorila, da vztraja pri svoji odločitvi.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožbo, s katero se začne upravni spor, vloži tisti, ki varuje svoje pravice ali pravne interese. Stranke v upravnem sporu so opredeljene v 16. členu ZUS-1. To so tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je lahko v upravnem sporu tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katere zahtevo je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek (prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP).

6. Za predmetni upravni spor je pravno relevantno, da tožnica ni imela položaja stranke (niti stranskega udeleženca) v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči A.A. (ki je po tožničinih navedbah njena mati) kot prosilki v smislu določb 10. in 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, pri čemer se je ta postopek zaključil z izdajo izpodbijane odločbe. Iz izpodbijane odločbe in vročilnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, nedvoumno izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana in vročena A.A., ne pa tožnici. Tožnica niti ne trdi, da bi bila udeležena v dosedanjem postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči A.A., tudi ne na primer, da bi bila v ta konkretni postopek vključena kot njena zastopnica ali pooblaščenka (in na to tudi ne kažejo podatki spisne dokumentacije).

7. Ker tožnica torej ni imela na podlagi določil ZUS-1 zahtevanega položaja (stranke ali stranskega udeleženca) v dosedanjem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za dodelitev brezplačne pravne pomoči A.A., tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano izpodbijano odločbo. Iz tožbe in njene naknadne dopolnitve je jasno razvidno, da jo je vložila tožnica v svojem svojstvu; (edino) tožnica se je tudi lastnoročno podpisala.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu (ne da bi odločalo o meritumu) zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po ZUS-1 ne more biti stranka. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

9. Sodišče je odločilo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.