Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika, da bi moral biti nalog dopolnjen s sodno odločbo pravosodnih organov ZR Nemčije, to je sodbo Okrajnega sodišča Calw z dne 27. 9. 2018. Celotna sodna odločba namreč po določilih ZSKZDČEU-1 ni obligatorni del naloga, le-ta pa je pomanjkljiv le, če je nepopoln v bistvenih delih (prvi odstavek 18. člena ZSKZDČEU-1).

Res je, da je v nalogu izostal prepis zakonske določbe 177. člena tega zakona, vendar po presoji višjega sodišča že sam opis kaznivih dejanj, povzet v nalogu, omogoča presojo skladnosti med predpisom odreditvene države s predpisom države izvršiteljice. Že na podlagi opisa kaznivega dejanja v nalogu, je torej mogoča presoja, da je kaznivo dejanje posilstva po 177. členu Kazenskega zakonika ZR Nemčije, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu, saj je inkriminirano v 170. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), torej obstoj dvojne kaznivosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba zagovornika zahtevane osebe G.S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom dovolilo predajo zahtevane osebe G.S. Zvezni Republiki Nemčiji (v nadaljevanju ZR Nemčija), zaradi izvršitve preostanka zaporne kazni v trajanju 556 dni od celotne enotne kazni 3 leta in 3 mesece, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča Calw št. 1 Ls 32 Js 13666/18 s 27. 9. 2018, pravnomočno 10. 5. 2019, za kaznivi dejanji posilstva in povzročitve telesnih poškodb po 177., 223., 230. in 52. členu Kazenskega zakonika ZR Nemčije. Odločilo je še, da zahtevane osebe odreditvena članica ZR Nemčija po predaji ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazni, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo (č. točka petega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije; v nadaljevanju ZSKZDČEU-1).

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter prošnjo za izročitev G.S. državi prosilki ZR Nemčiji zavrne, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejstvo, da je zahtevana oseba G.S. izključno slovenski državljan, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ga po pritožbenih navedbah na tujino ne veže ničesar, na pravilnost izpodbijane odločitve nima nobenega relevantnega vpliva. V skladu z vsebino in namenom določb ZSKZDČEU-1, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije, je namreč dopustna predaja oziroma izročitev slovenskega državljana drugi državi članici Evropske unije. Drugačni pritožbeni pomisleki zagovornika niso utemeljeni.

5. Ni dvoma, da zahtevana oseba ni podala soglasja za izročitev, saj je prav iz tega razloga sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev v skladu z določbami 23. člena ZSKZDČEU-1, ki ureja pravila postopka odločitve o predaji brez soglasja. Na podlagi tako izvedenega postopka je v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za predajo zahtevane osebe odreditveni državi iz prvega odstavka 9. člena ZSKZDČEU-1, saj sta izpolnjena oba kumulativno zahtevana zakonska pogoja. Nalog za predajo je namreč odrejen zaradi izvršitve kazni zapora najmanj 4 mesecev, enotna zaporna kazen, izrečena zahtevani osebi s sodbo sodišča odreditvene države, pa je bila izrečena za kaznivi dejanji, ki sta kaznivi tudi po domačem kazenskem zakonu (dvojna kaznivost).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika, da bi moral biti nalog dopolnjen s sodno odločbo pravosodnih organov ZR Nemčije, to je sodbo Okrajnega sodišča Calw z dne 27. 9. 2018. Celotna sodna odločba namreč po določilih ZSKZDČEU-1 ni obligatorni del naloga, le-ta pa je pomanjkljiv le, če je nepopoln v bistvenih delih (prvi odstavek 18. člena ZSKZDČEU-1). V skladu s citirano zakonsko določbo izdani nalog na predpisanem obrazcu, vsebuje vse potrebne podatke o identiteti zahtevane osebe, odločbi, na kateri temelji nalog, podatke o izrečeni kazni in višini še neprestane kazni, navedbo, da je bila oseba navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, nadalje opis obeh kaznivih dejanj ter tudi prepis veljavnih zakonskih določb Kazenskega zakonika ZR Nemčije. Sicer pa je izdajo sodbe, navedene v nalogu za predajo, na zaslišanju dne 8. 7. 2020 potrdila tudi sama privedena oziroma zahtevana oseba, zato bi bila dodatna zahteva organu države odreditve še za posredovanje sodbe, povsem odveč.

7. Kot že poudarjeno, vsebuje izdani nalog opis obeh kaznivih dejanj po sodbi Okrajnega sodišča Calw z dne 27. 9. 2018, kot tudi zakonsko oznako oziroma prepis veljavnih zakonskih določb 223., 230. in 52. člena Kazenskega zakonika ZR Nemčije. Res je, da je v nalogu izostal prepis zakonske določbe 177. člena tega zakona, vendar po presoji višjega sodišča že sam opis kaznivih dejanj, povzet v nalogu, omogoča presojo skladnosti med predpisom odreditvene države s predpisom države izvršiteljice. Že na podlagi opisa kaznivega dejanja v nalogu, je torej mogoča presoja, da je kaznivo dejanje posilstva po 177. členu Kazenskega zakonika ZR Nemčije, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu, saj je inkriminirano v 170. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), torej obstoj dvojne kaznivosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbene navedbe o obstoju verjetnosti, da je G.S. zaporno kazen že prestal, oziroma, da je bil po bolnišničnem zdravljenju predčasno izpuščen, pa so le gola ugibanja, brez podlage v podatkih spisa, zato ne morejo biti utemeljene.

9. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).