Jedro

V zapuščinskem postopku sklenjeni dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, ima značaj sodne poravnave. Njena veljavnost ni odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj je po svoji vsebini pogodba obligacijskega prava. Obligacijsko razmerje med dediči, ki dedni dogovor sklenejo, pa nastane že s trenutkom sklenitve dednega dogovora – z izjavo volje na zapisnik in podpisom tega dogovora pred sodiščem. S trenutkom sklenitve dednega dogovora nastanejo tudi medsebojne pravice in obveznosti skleniteljev dogovora. V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, pritožnica sklenjenega dogovora ne more izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, sodno poravnavo pa je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Dedinji M. L. B. in Z. K. sami trpita svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapustnikovega premoženja, ki poleg premoženja, opredeljenega v delnem sklepu o dedovanju z dne 10. 1. 2013, še spada v zapuščino po pokojnem zapustniku, razglasilo za dedinje na podlagi zakona zapustnikovi hčerki in izvenzakonsko partnerko (pritožnico) ter v sklep o dedovanju povzelo njihov dedni dogovor, naveden v točki II. izreka. Odredilo je, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi odredijo ustrezni zemljiškoknjižni vpisi pri obravnavanih nepremičninah.

2. Pritožbo vlaga zapustnikova izvenzakonska partnerka – zakonita dedinja J. Š. Sklep izpodbija zaradi zmotno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da se v točki 3., ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 2.100,00 EUR, razveljavi in odloči, da je pritožnica dolžna plačati vsaki od zapustnikovih hčera po 1.050,00 EUR in ne po 2.100,00 EUR. Strinja se, da so sklenile dedni dogovor, kot je zapisan v izpodbijanem sklepu. Vendar tedaj niso razpolagale z izračunom obresti. Prevzete obveznosti je že izpolnila. Pred plačilom je dala izračunati zakonske zamudne obresti od dogovorjene glavnice 5.828,83 EUR za obdobje od pokojnikove smrti do plačila – 13. 6. 2013. Pokazalo se je, da vsaki od sodedinj iz tega naslova pripada le po 1.035,62 EUR. Prilaga obračun obresti in smiselno predlaga spremembo sklepa glede višine obresti.

3. Sodedinji sta na vloženo pritožbo odgovorili. Predlagata, da jo pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrže ali zavrne in pritožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka na podlagi 3. odstavka 174. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ocenjujeta, da jima je pritožnica povzročila pritožbene stroške z očitno nepoštenim ravnanjem, ker vlaga neutemeljeno in nedovoljeno pritožbo zoper sklep o dedovanju. Dednega dogovora s pritožbo zoper sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati. Gre za zlorabo pravic. Zato pritožbeno sodišče pozivata, naj skladno z 11. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožnico kaznuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep o dedovanju lahko glede na vsakokratne okoliščine primera poleg obveznih sestavin (o zapustniku, datumu njegove smrti, obsegu zapuščine, dedičih, velikosti njihovih dednih deležev, podlagi za dedovanje ter morebitnih omejitvah) dedovanja vsebuje tudi določitev o drugih pravnorelevantnih okoliščinah. Med drugim sodišče v njem navede sporazum o delitvi in načinu delitve dediščine (3. odstavek 214. člena ZD).

6. V zapuščinskem postopku sklenjeni dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, ima značaj sodne poravnave. Njena veljavnost ni odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj je po svoji vsebini pogodba obligacijskega prava. Obligacijsko razmerje med dediči, ki dedni dogovor sklenejo, pa nastane že s trenutkom sklenitve dednega dogovora – z izjavo volje na zapisnik in podpisom tega dogovora pred sodiščem (primerjaj: Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, poročilo 2/83, stran 31). S trenutkom sklenitve dednega dogovora nastanejo tudi medsebojne pravice in obveznosti skleniteljev dogovora. V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, pritožnica sklenjenega dogovora ne more izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, sodno poravnavo pa je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), za uveljavljanje svojih pritožbenih trditev ni izbrala primernega pravnega sredstva. Z navedbami, da je bila ob sklepanju poravnave v zmoti glede višine dogovorjenih zamudnih obresti, posega v samo vsebino dednega dogovora, za katerega sicer priznava, da je bil sklenjen v taki vsebini, kot je zapisan in pravilno povzet v sklepu o dedovanju. Zmota, ki jo zatrjuje, je lahko razlog za razveljavitev sodne poravnave - dednega dogovora. Vendar ga, kot že rečeno, ni mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sklep o dedovanju, pač pa v posebni tožbi. Taka so tudi uveljavljana stališča v sodni praksi (primerjaj odločbe VSL sklep I Cp 2843/2009, VSC sklep Cp 1078/2009, VSL sklep I Cp 558/2009, VSC sklep Cp 16/2006 in druga).

7. Izpodbijani sklep je zato pravilen v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD).

8. Kaznovanje udeležencev postopka zaradi zlorabe pravic je pridržano sodišču, ki na morebitne predloge strank ni vezano. Lahko pa jih obravnava kot pobudo, če ocenjuje, da so izkazani pogoji iz 11. člena ZPP. Med primere zlorabe procesnih pravic sodna praksa uvršča tudi zlorabo pravic do sodnega varstva, če so vloge strank ali pravna sredstva vložena z namenom zavlačevati in oteževati postopek. V obravnavanem postopku je zapuščinski postopek po zapustniku končan. Sklenjeni dedni dogovor predstavlja izvršilni naslov. Po pritožbenih navedbah, ki jih sodedinji ne izpodbijata, je pritožnica glavnino obveznosti, prevzetih z dednim dogovorom, že poravnala (glavnico in zanjo nesporni del zamudnih obresti). Torej njena pritožba in morebitna tožba zaradi izpodbijanja sodne poravnave ne more predstavljati zlorabe njenih procesnih pravic z namenom zavlačevati in oteževati postopek. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pobudi dedinj za kaznovanje pritožnice ni sledilo.

9. Iz enakih razlogov je zavrnilo očitke dedinj o nepoštenem ravnanju pritožnice in zahtevo sodedinj za povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo (3. odstavek 174. člena ZD). Upoštevaje splošno pravilo 1. odstavka 174. člena ZD je odločilo, da dedinji sami trpita svoje stroške, ki sta jih imeli z odgovorom na pritožbo.