Jedro

Tožbeni ugovor o nespoštovanju načela enakosti v državah Evropske Unije oz. o neenakem obravnavanju, je neutemeljen, saj gre v obravnavani zadevi za pravno povsem ločen upravni carinski postopek pred slovenskimi carinskimi organi, zato dejanskega in pravnega stanja te konkretne zadeve ni mogoče dokazovati z dokazi, ki so bili izvedeni in uporabljeni v drugih državah članicah Evropske unije v drugem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožnici naložil, da mora z nesuspenzivnim učinkom pritožbe v roku 10 dni po vročitvi odločbe solidarno z družbo A. d.o.o. plačati carino, protidampinško dajatev, davek na dodano vrednost in obresti za blago, sproščeno v prost promet s carinskima deklaracijama Izpostave Maribor št. 10115 in 10160, obe z dne 26. 3. 2007, v skupni višini 46.919,06 EUR.

Iz obrazložitve izhaja: da je tožnica po navedenih carinskih deklaracijah uvozila kolesa iz tarifne oznake 8712 00 30 in Taric kode 00, po postopku hkratne sprostitve v prost promet in vnosa v domačo porabo brez davčno oproščene dobave. Za vsa kolesa je na podlagi potrdil o poreklu obrazec A („Form A“) uveljavljala preferencialno poreklo iz Kambodže v okviru splošne sheme preferencialov GSP (šifra ugodnosti v polju 36 EUL = 200) ter na osnovi tarifne preference in predpisane carinske stopnje „prosto“ za kolesa ni obračunala carine.

Oddelek za nadzor pri prvostopnem organu je na osnovi pooblastil iz 21. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1, Ur. list RS, št.103/04 – UPB s spremembami), 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (CZS, UL L 302, 19. 10. 1992 s spremembami) in 94. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (v nadaljevanju; Izvedbena uredba, UL L 253, 11. 10. 1993 s spremembami), opravil naknadno preverjanje navedenih uvoznih carinskih deklaracij, glede pravilnosti prijavljenega porekla koles ter s tem upravičenosti do uporabe tarifnih preferencialov. O opravljenem naknadnem preverjanju je bil sestavljen Zapisnik št. DT 0610-56/2009-2 z dne 28. 1. 2010. Ugotovljeno je bilo, da so potrdila o poreklu obrazec A izdana v Kambodži s strani administracije Manhattan Special Economic Zone. Kot izvoznik je v polju 1 in 12 obrazca A navedeno podjetje B. Ltd. iz Kambodže. Na prodajnih računih prodajalca koles ter na transportnih dokumentih je pri opisu blaga navedeno, da gre za kolesa blagovne znamke ASAMA. Blagovna znamka teh koles je last podjetja C.,, Ltd. iz Tajvana, ki ima dve tovarni koles na Tajvanu ter eno v Vietnamu v bližini mesta Ho Chi Minh City. Iz opombe „Asean Cumulation“ v polju 4 obrazca A izhaja, da kolesa niso bila v celoti proizvedena v Kambodži, ki je članica regionalne skupine ASEAN, ampak se je del proizvodnje izvedel v drugi državi članici regionalne skupine ASEAN, katere član je tudi Vietnam.

Kolesom se je poreklo iz Kambodže lahko priznalo le, če dodana vrednost v Kambodži presega najvišjo carinsko vrednost uporabljenih izdelkov s poreklom iz katerekoli druge države regionalne skupine ASEAN in da v Kambodži opravljena obdelava ali predelava presega obdelavo ali predelavo iz 70. člena Izvedbene uredbe (72. in 72. a člen Izvedbene uredbe).

Ker je prvostopni carinski organ upravičeno dvomil, da so izpolnjeni pogoji za priznanje preferencialnega porekla blaga (zaradi navedene opombe „Asean Cumulation“), je Generalni carinski urad (GCU) na njegov predlog in na podlagi 94. člena Izvedbene uredbe, pristojne organe v Kambodži zaprosil za naknadno preveritev verodostojnosti in upravičenosti izdaje potrdil o poreklu blaga (dopis z dne 7. 12. 2007). Urgenca za odgovor najkasneje do 16. 10. 2008, z opozorilom o posledicah v primeru, da ne bo ustreznega odgovora v predpisanem času, je bila s strani GCU poslana istemu organu z dopisom z dne 16. 6. 2008 (94. člen Izvedbene uredbe). Dne 15. 12. 2008 je GCU sicer prejel odgovor zaprošenega organa, iz katerega pa izhaja le, da so predložena dokazila o poreklu blaga verodostojna (kar pomeni, da jih je izdal v Kambodži pristojen organ) in da pa je njihovo ministrstvo za naknadna preverjanja potrdil o poreklu blaga, ki jih izdaja SEZA (Special Economic Zone Administration) pooblastilo posebno ekspertno skupino; o rezultatih zaprošenega preverjanja jih bodo obvestili, ko bo navedena ekspertna skupina zaključila postopek preverjanja porekla obravnavanega blaga.

Glede na takšen odgovor je GCU pristojne organe v Kambodži z novim dopisom z dne 18. 3. 2009 (torej čez 3 mesece) ponovno pozvala, da naj jih o opravljenem preverjanju obvestijo v najkrajšem možnem času (saj se je zakonit rok za naknadno preverjanje dokazil iztekel že dne 16. 10. 2008), sicer bo za zadevno blago zavrnjena preferencialna obravnava skladno z določiti petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe. Na ta dopis GCU do dne 22. 4. 2009, oz. niti kasneje, ni prejela odgovora.

Utemeljen dvom o pretežnem poreklu blaga iz Kambodže oz. o verjetnosti, da je blago iz Vietnama, torej izhaja iz dejstva, da je potrdilo o poreklu blaga (obrazec A) za obe pošiljki izdano naknadno z uporabo regionalne kumulacije ASEAN (kar pomeni, da so pristojni organi v Kambodži razpolagali s potrdilom o poreklu, ki ga je izdala prva država), iz navedb na računih in tovornih listih o tem, da je bilo blago pretovorjeno ali skladiščeno v Hošiminhu (Vietnam), pri čemer ni nobenih dokazov, da je bilo skladiščenje ali pretovarjanje izvedeno pod nadzorom pristojnih carinskih organov, pa tudi iz že navedenih podatkov o proizvajalcu koles.

Tožnikove pripombe na Zapisnik z dne 9. 2. 2010 so neutemeljene. Z obvestilom z dne 15. 12. 2008 je pristojni organ iz Kambodže potrdil le, da so predložena dokazila o poreklu blaga verodostojna (izdana s strani pooblaščenega organa v Kambodži), ne pa tudi, da izpolnjuje pogoje za preferencialno poreklo iz Kambodže. Dopisa češkega carinskega organa češki družbi D. pa v tem carinskem postopku ni mogoče upoštevati. Ker pristojni organ iz Kambodže v predpisanem desetmesečnem roku (niti kasneje) ni podal rezultatov preverjanja porekla blaga, se v skladu z določili petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe preferencialna obravnava ne prizna.

Upoštevaje navedeno, prvostopni organ, na podlagi določbe petega odstavka 94. člena ter drugega odstavka 72.a člena Izvedbene uredba, preferencialne obravnave blaga ni priznal in je kot državo porekla blaga določil Vietnam. Ob upoštevanju določb 25. in 26. člena CZS je zato naredil nov obračun dajatev, pri čemer je obračunal carino po stopnji 14 % in dokončno proti-dampinško dajatev po stopnji 34,5%.

Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na obrazložitev prvostopne odločbe in na določbe Izvedbene uredbe. Navaja, da je imel prvostopni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zadostno podlago za odločitev v določbah drugega odstavka 26. člena CZS in petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe. Iz razlogov, ki jih je navedel že prvostopni organ, obstaja utemeljen dvom v pravilno prikazano poreklo blaga (Kambodža). Odmera uvoznih dajatev je v konkretnem primeru utemeljena na prvem odstavku 220. člena v povezavi s 1.b. odstavkom 204. člena CZS. Izpodbijana odločba ni v nasprotju z načelom enakosti, saj se nanaša samo na tiste konkretne izdelke, katerih poreklo je bilo ob upravičenem dvomu poslano v naknadno preverjanje, odgovora pa carinski organ ni prejel. Za uporabo rezultatov preverjanja drugih potrdil, ki so bila izdana povezani družbi D. iz Prage (Republika Češka), ki naj bi bila po pritožbenem ugovoru izdana za istovrstne izdelke istega porekla, pa ni niti dejanske niti pravne podlage. Ker je izpodbijana odločba zakonita, je pritožbeni organ na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami) pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. O stroških postopka je bilo odločeno v skladu z določbami 213. člena ZUP ter 79. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 – Ur. list RS, št. 117/2006 s spremembami). Ker se je v danem primeru postopek s pravnim sredstvom za zavezanko za davek končal neugodno, nosi zavezanka sama svoje stroške in je bilo treba njeno zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnica v tožbi navaja, da je matična družba D. kolesa uvozila za svoje družbe iz vseh treh držav (Avstrijo, Češko, Slovenijo), zgolj Carinska uprava RS pa je za ta kolesa določila poreklo iz Vietnama in jo temu posledično bremenila za plačilo carinskih dajatev. Dopis Carinskega urada Praga z dne 11. 1. 2010 predstavlja dokaz, da so predmetna kolesa proizvedena v Kambodži. S tem dopisom je namreč Carinski urad Praga družbi D. Praga sporočil, da so kamboški organi Carinskim organom v Pragi posredovali dokumentacijo, iz katere je razvidno, da so cestna kolesa obravnavanega proizvajalca proizvedena v Kambodži, zato je ustavil postopek za plačilo antidampinških dajatev in carine. Ker gre za kolesa istega proizvajalca, je izpodbijana odločba v nasprotju z evropskim načelom enakosti, ki je vsebovano v vseh aktih Evropske skupnosti, med drugim tudi v 80. členu Pogodbe o Ustavi za Evropo. Carinski zakon Evropske skupnosti (ZCS-1, Uredba sveta št. 2913/92 z dne 12. 11. 1992) in Uredba komisije št. 2454/93 v Republiki Sloveniji niso bili uporabljeni enako kot v drugih članicah EU – na Češkem in v Avstriji, v posledici česar je bila tožnica diskriminirana in oškodovana. Ker je pritožbeni upravni organ neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo, posledično pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja, tožnik zahteva tudi povračilo stroškov upravnega postopka. Predlaga, da sodišče izvede predlagane in druge potrebne dokaze ter odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka v roku 15 dni, pod izvršbo (priglašeni stroški znašajo 2.240,76 EUR po tam navedeni specifikaciji poleg pa še taksa po odmeri sodišča).

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene ugovore iz razlogov, ki so navedeni v obeh izpodbijanih upravnih odločbah, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je carinski organ, na osnovi pooblastil iz 21. in ostalih členov ZCS-1 ter ob upoštevanju navedenih predpisov Skupnosti, utemeljeno presodil, da poreklo obravnavanega blaga (koles) iz Kambodže ni dokazano in da so po neuspešnem naknadnem preverjanju v smislu določb 94. in ostalih členov Izvedbene uredbe, nastopile zakonite okoliščine za izdajo izpodbijane odločbe oz. za naknadni obračun carinskih dajatev.

V Izvedbeni uredbi je v 94. členu med drugim določeno: da se potrdila o poreklu obrazec A in izjave na računu pozneje preverjajo naključno ali kadar carinski organ v Skupnosti upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla teh izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega oddelka (prvi odstavek).

Če je zahtevek za poznejše preverjanje izdelan v skladu s prvim odstavkom, se to preverjanje opravi in izidi sporočijo carinskim organom v Skupnosti najpozneje v šestih mesecih. Izidi morajo biti takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno potrdilo o poreklu blaga velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi in ali se ti izdelki lahko razumejo kot izdelki s poreklom iz države upravičenke ali iz skupnosti (tretji odstavek).

Če ob upravičenem dvomu ni odgovora v šestih mesecih (kakor navaja tretji odstavek) ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev pristnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, pošljejo organi, ki so zahtevali preverjanje, drugo obvestilo pristojnim organom. Če po tem drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo izidov preverjanja v štirih mesecih ali če ti izvidi ne zagotavljajo pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, lahko ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov (peti odstavek).

Če postopek poznejšega preverjanja ali katerakoli druga razpoložljiva informacija kaže na to, da so določbe tega oddelka kršene, mora država upravičenka izvoznica, na lastno pobudo ali na zahtevo skupnosti, opraviti potrebne poizvedbe ali zagotoviti izvedbo takšnih poizvedb zaradi nujnosti ugotovitve in preprečitve takšnih kršitev. V ta namen lahko Skupnost sodeluje v poizvedbah (šesti odstavek).

Iz citiranih določb 94. člena Izvedbene uredbe torej določno izhajajo naloge in pristojnosti carinskih organov v državah Skupnosti v primeru utemeljenega suma glede porekla blaga. V takem primeru morajo carinski organi države članice Skupnosti opraviti ustrezno pisno poizvedbo pri carinskih organih države izvoznice in če ta država tudi po ponovljeni poizvedbi, v skupnem roku deset mesecev (šest mesecev + štiri mesece) ne odgovori ustrezno oziroma ne predloži dokazil o pravilnosti navedb o poreklu blaga, potem organ države v Skupnosti, ki je takšno poizvedbo zahteval, zavrne upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov. Kot je izrecno določeno v 3. odstavku, morajo biti izidi preverjanja (ki jih sporoči država izvoznica) takšni, da je iz njih mogoče zanesljivo ugotoviti poreklo blaga za vse uvožene izdelke oz. da je iz njih mogoče zanesljivo ugotoviti njihovo (pretežno) poreklo iz države upravičenke (do preferencialne obravnave).

V obravnavani zadevi je bil iz že navedenih razlogov (v zgornjem povzetku izpodbijane odločbe) tudi po presoji sodišča podan utemeljen sum o poreklu spornega blaga iz Kambodže, zato so bili podani pogoji za naknadno preverjanje blaga po citiranih določbah 94. člena Izvedbene uredbe. Ker pristojni organi iz Kambodže niti v rokih po 94. členu Izvedbene uredbe, niti kasneje, do izdaje prvostopne odločbe, niso podali zadovoljivega odgovora v smislu določbe 3. odstavka istega člena (ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da se predmetno blago lahko razume kot blago s poreklom iz Kambodže), so tudi po presoji sodišča nastopile upravičene okoliščine za uporabo določbe petega odstavka 94. člena, po kateri carinski organ države Skupnosti (torej v obravnavanem primeru slovenski) zavrne upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

Tožbeni ugovor o nespoštovanju načela enakosti v državah Evropske Unije oz. o neenakem obravnavanju, je neutemeljen, saj gre v obravnavani zadevi za pravno povsem ločen upravni carinski postopek, zato dejanskega in pravnega stanja te konkretne zadeve ni mogoče dokazovati z dokazi, ki so bili izvedeni in uporabljeni na Češkem v drugem postopku. Trditev, da je šlo v obeh državah za povsem enaka kolesa z istim poreklom, ni niti dokazana, niti relevantna in carinski organ v tej smeri ni bil dolžan izvajati kakega posebnega ugotovitvenega postopka. Tudi če je šlo za dobavo koles znotraj enega pravnega posla (nakupa) matične firme, to ne dokazuje istega porekla oz. (še manj) porekla iz Kambodže. Slovenski carinski organi so dolžni izvajati predpisan postopek carinske kontrole blaga in v njem za konkreten primer in na podlagi konkretnih dokazov ugotoviti relevantno dejansko in pravno stanje konkretne zadeve. Okoliščina, da bi naj nabava blaga potekala preko matične firme D. iz Avstrije, na navedene ugotovitve ne vpliva.

Tudi s tem povezan tožbeni ugovor, da bi bilo treba kot dokaz upoštevati odgovor, ki so ga v zvezi z uvoženimi kolesi (ki bi naj bila v vsem enaka) prejeli češki carinski organi od carinskih organov iz Kambodže, je neutemeljen iz več razlogov. Prvič iz že navedenega, ker se je v obravnavanem primeru izvajal poseben konkreten in samostojen carinski postopek pred slovenskimi carinskimi organi, v katerem so relevantni le v tem postopku predloženi dokazi, zato tudi morebiti res izkazano kamboško poreklo v Češko uvoženega blaga samo po sebi ne dokazuje istega porekla v Slovenijo uvoženega blaga. Drugič, ker že iz okoliščine, da so češki carinski organi od carinskih organov iz Kambodže v postopku preverjanja dobili ustrezen odgovor, slovenski pa ne, izhaja, da dejansko stanje zadeve v obeh carinskih postopkih ni enako. Tretjič, ker se tožnik pri sklicevanju na naveden odgovor opira le na posreden dokaz, to je na dopis Carinske uprave Praga družbi D. v Pragi, v katerem je navedeno, da je iz prejetega stališča kamboških organov razvidno, da ima tam obravnavano blago poreklo v Kambodži. Kaj točno piše v stališču kamboških organov ni izkazano.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov (prvostopnega in drugostopnega) v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 106/06).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.