Jedro

Zatrjevani razlog za zamudo, to je huda bolezen uradnice iz pisarne tožnikovega pooblaščenca in službena pot pooblaščenca samega, oboje na zadnji dan pritožbenega roka, ne predstavljata opravičljivega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Izvedba predlaganih dokazov v smeri zatrjevanega obstoja okoliščin za zamudo je nepotrebna, saj na drugačno odločitev v tej zadevi ne bi mogla vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1188/98-7 z dne 13.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep in odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote N.m. z dne 10.3.1998, s katerima je bil zavrnjen predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude pritožbenega roka ter zavržena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote N.m., Oddelka za upravne zadeve, z dne 2.2.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je pooblaščenec tožnika kot razlog za zamudo 15 dnevnega pritožbenega roka navedel, da je njegova uradnica, zadnji dan pritožbenega roka, to je 26.2.1998 hudo zbolela, ter da zato ni mogla spisati koncipirane pritožbe, ki jo je na stenogramu pustil zastopnik pooblaščenca, preden je tega dne odšel na službeno pot. Pritožba je bila zato oddana na pošto z enodnevno zamudo. Razloga za zamudo tožnik ni verjetno izkazal, saj za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, pač pa je le navajal, da lahko priča J.Č. svojo opravičeno odsotnost potrdi in dokumentira. Če v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso verjetno izkazane okoliščine, zaradi katerih je stranka zamudila kakšno dejanje, je to lahko v škodo stranke, saj upravni organ pri verjetnem izkazu okoliščin ni vezan na pravila upravnega postopka o izvajanju dokazov. Tožena stranka je po nepotrebnem pojasnjevala pomen opcije za nemški Reich, saj je istočasno navajala, da se v vsebino prvostopne odločbe o ugotovitvi državljanstva A.J. ne spušča. Kljub temu pa njenega pojasnila ni šteti za pozitivno odločitev o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

V svoji pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter navaja, da niti prvostopni niti drugostopni upravni organ nista izvedla zakonitega postopka v smeri predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj nista zaslišala uradnice pooblaščenca, niti pozvala pooblaščenca, da naj predloži ustrezna zdravniška potrdila. Če po mnenju prvostopnega organa razlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil verjetno izkazan, bi se bil dolžan v tako izvedenem postopku prepričati, ali je obstajal upravičen razlog za zamudo. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da pojasnila prvostopnega in drugostopnega upravnega organa, glede pomena opcije za nemški Reich, ni štelo za pozitivno odločitev o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je pritožbo prvostopni organ meritorno obravnaval, je to v nasprotju z izrekom sklepa o zavrženju pritožbe, hkrati pa je meritorna odločitev brez ustrezne dokazne ocene.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se dovoli na njen predlog vrnitev v prejšnje stanje (1. odstavek 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ št. 47/86 - nadalje: ZUP). Opravičen vzrok so lahko takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.

Zatrjevani razlog za zamudo, to je huda bolezen uradnice iz pisarne tožnikovega pooblaščenca in službena pot pooblaščenca samega, oboje na zadnji dan pritožbenega roka, ne predstavljata opravičljivega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tožnik ni zatrjeval opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, je odločitev prvostopnega sodišča v tej zadevi pravilna. Glede na navedeno bi bila tudi izvedba predlaganih dokazov v smeri zatrjevanega obstoja okoliščin za zamudo nepotrebna, saj na drugačno odločitev v tej zadevi ne bi mogla vplivati.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore tožnika o tem, da je pojasnilo tožene stranke, glede pomena opcije, šteti za meritorno odločanje. Pojasnilo je bilo res nepotrebno, ni pa ga mogoče šteti za pozitivno odločitev o pritožbi, kar je jasno razvidno iz izreka in obrazložitve odločbe drugostopnega upravnega organa. Pritožba tudi zmotno navaja, da vsebuje takšne navedbe tudi odločba upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen ter pritožba zavržena, saj to ne drži. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.