Jedro

Po določbi drugega odstavka 111. člena OZ ima stranka v primeru, če je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, ki je razvezana, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, pa v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb – torej (tudi) pravila sočasne izpolnitve (101. člen OZ). Zaradi razveljavitve pogodbe se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parcelna št. 000, k.o. ..., ID znak nepremičnine ... 000 (ID nepremičnine 000), na ime in v korist toženca do celote (1/1) neveljavna in da se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist in na ime toženca do celote (1/1) in se znova vpiše lastninska pravica v korist in na ime tožnika do celote (1/1). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka v celoti.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se zaradi razdrtja 101. člen Obligacijskega zakonika (OZ1) ne uporablja, temveč se uporablja 111. člen OZ, po katerem se v primeru razdrtja prodajne pogodbe razmerje med strankami spremeni tako, da je vsaka dolžna vrniti tisto, kar je prejela. Sočasna vrnitev v konkretnem primeru ni možna. Tožena stranka je vknjižena v zemljiški knjigi na parceli, ki bi jo morala vrniti tožeči stranki, hkrati pa v izvršilnem postopku posega po celotnem preostalem premoženju tožeče stranke. Tožeča stranka bi po mnenju tožene stranke morala vrniti kupnino, tožena stranka pa bi ostala vknjižena v zemljiški knjigi. Ker ima tožeča stranka kupca za predmetno nepremičnino, nima pa več kupnine, saj takšnega ravnanja tožene stranke ni pričakovala in je denar razdelila med svoje tri otroke, je nastala situacija, ko se mora najprej izbrisati lastninska pravica na parceli last tožeče stranke, od takrat dalje bi toženi stranki tudi pripadale zakonske zamudne obresti, s tem pa bi tudi tožeči stranki omogočila vrnitev kupnine. Tožena stranka lahko tudi zavaruje svojo terjatev s hipoteko na predmetni nepremičnini, v nobenem primeru pa ne more hkrati vztrajati pri vračilu kupnine, ne da bi izbrisala lastninsko pravico na nepremičnini, last tožeče stranke, po tem, ko je bila pogodba razdrta. Zato je pravna podlaga sodišča, ki zahteva sočasno izpolnitev obeh dajatev obeh pravdnih strank napačna in tudi dejansko nemogoča. Če bi tožena stranka vzpostavila prvotno zemljiškoknjižno stanje, bi imela vso možnost svojo terjatev do tožeče stranke zavarovati. Ob sedanjem stanju pa izgublja tudi tožena stranka, saj ne more zahtevati obresti, ker svoje obveznosti ni izpolnila, enako pa tožeča stranka, ki prodaja zemljo, za katero ne more dokazovati lastništva.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 111. člena OZ ima stranka v primeru, če je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, ki je razvezana, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, pa v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb – torej (tudi) pravila sočasne izpolnitve (101. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot podlago za svojo odločitev uporabilo 111. člen OZ v zvezi s 101. členom OZ, pritožba v zvezi s tem je tako neutemeljena. Zaradi razveljavitve pogodbe se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja.

6. Izbrisni zahtevek ima značilnost oblikovalnega zahtevka, zato za njegovo prisilno uveljavitev izvršba ni potrebna, saj učinke povzroči že s pravnomočnostjo sodbe. Pridobitev (vknjižba) lastninske pravice na nepremičnini ne more biti povezana s pogojem. Zato pravnomočna sodba, s katero bi sodišče ugodilo izbrisnemu zahtevku pod pogojem, da tožnik (izbrisni upravičenec) toženi stranki vrne kupnino, ne bi bila ustrezna listina za dovolitev vknjižbe. Zemljiškoknjižno sodišče (drugače kot izvršilno sodišče) namreč v postopku odločanja o dovolitvi vpisov tega pogoja ne more ugotavljati (124. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-12).

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik svoje obveznosti po pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi (vračilo kupnine) ni izpolnil in je tudi ni pripravljen sočasno izpolniti, tudi ne more zahtevati, da se izbriše lastninska pravica toženca na sporni nepremičnini. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna. Zato je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), prav tako pa tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami