Jedro

Soočenje strank je le ena od tehnik izvedbe dokaza z zaslišanjem strank, ki je sodišču v sodbi ni treba pojasnjevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je sporazum o višini in načinu plačevanja odvetniških storitev z dne 28. 06. 1996 med tožencem in tožnikom kot odvetnikom pravno ničen in da je toženec dolžniku dolžan plačati znesek 522.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2001 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo v povrnitev tožencu pravdne stroške v znesku 556,09 EUR z zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, smiselno podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj kot krajevno pristojno določi Okrajno sodišče v Ljubljani. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postopalo skladno načelu hitrosti postopka po prvem odstavku 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično temu po načelu pravice do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je v tem, ker sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni utemeljilo, zakaj tožniku ne verjame in je torej odločilo v nasprotju z njegovo izpovedbo. V izpodbijani sodbi nadalje ni razlogov, zakaj ni bil izveden dokaz s soočenjem strank, kot je predlagal tožnik. Ko je sodišče prve stopnje odločalo po dokaznem bremenu, bi moralo verjeti tožniku kot izkušeni in pošteni osebi, pri čemer pritožba pojasnjuje, zakaj tožnik tožencu ni sproti izstavljal računov. Ker je bil sporazum iz priloge B1 sklenjen šele po treh letih od začetka postopka, je lahko veljal po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) največ od njegove sklenitve in do pravnomočnosti sodbe. S podpisi poznejših pooblastil za postopek pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem je bilo s strankama sklenjeno novo mandatno razmerje z dogovorom o plačilu storitev po veljavni Odvetniški tarifi. Toženec specifikaciji stroškov iz leta 2001 tudi ni ugovarjal. Stroške do sklenitve sporazuma je bil toženec tožniku kot njegovemu pooblaščencu dolžan plačevati na podlagi kogentnih določb Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZODvt), odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in ZOR. Zastaranje terjatve je pričelo teči šele z vročitvijo specifikacije stroškov tožencu leta 2001, medtem ko sta sporazum iz priloge B1 nadomestili novi pooblastili. Toženec bi tožniku moral plačati tudi opravila, opravljena v času veljavnosti sporazuma, ker je to ustno obljubil, kar s svojo izpovedbo potrdi pritožnik. Ko sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek glede ničnosti sporazuma zavrne, tega v razlogih pravno ne argumentira. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov o časovni veljavnosti sporazuma in zlasti ne o njegovi retroaktivni veljavnosti. Tožnik je upravičen do poštenega plačila za svoje delo in je užaljen nad izpodbijano odločitvijo sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Od kršitev določb postopka je po določbi 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP mogoče s pritožbo zoper sodbo uveljavljati le bistvene kršitve, to je tiste, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Če sodišče prve stopnje ni postopalo ekonomično in s pričakovano hitrostjo (prvi odstavek 11. člena ZPP in posledično temu še 22. in 23. člen Ustave RS), to na pravilnost in zakonitost sodbe ni moglo vplivati. Torej to ni bistvena kršitev postopka in jo s pritožbo ni možno upoštevno uveljavljati. Sledi, da so vse pritožbene navedbe (točka C) v tej smeri brezpredmetne in se pritožbeno sodišče zato o njih ne opredeljuje.

5. Protispisna je pritožba glede očitka absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi imela razlogov, zakaj sodišče ne verjame izpovedbi tožnika. O tem, da tožnik ni uspel dokazati in zakaj se štejejo za nedokazana pravno relevantna dejstva, zatrjevana s strani tožeče stranke, je sodišče prve stopnje obširno, prepričljivo in dovolj argumentirano utemeljilo na 5. strani izpodbijane sodbe.

6. V zvezi s strankami je dokaz v pravdnem postopku zaslišanje strank (257. člen ZPP), medtem ko je soočenje strank le ena od tehnik izvedbe tega dokaza (239. člen v zvezi z 263. členom ZPP). Same tehnike izvedbe določenega dokaza sodišče strankam ni dolžno pojasnjevati v razlogih sodbe. Poleg tega je iz določbe 239. člena ZPP možno ugotoviti cilj soočenja med zaslišanimi med postopkom, ki je, da zaslišani svojo izpovedbo v določenem delu poda v prisotnosti drugega zaslišanega. Zahteva po soočenju strank pa je dejansko izpolnjena že s tem, kar je bilo tudi v tej pravdi, da se stranke zaslišuje v prisotnosti drugih strank, katere lahko zaslišani stranki neposredno zastavljajo vprašanja in jim predočajo svoje izpovedbe in tudi izpovedbe drugih.

7. Sodišče je pri oceni izvedenih dokazov prosto in jih ocenjuje po svojem prepričanju (8. člen ZPP), pri čemer teža določenega dokaza ne more biti ovrednotena že pred njegovo izvedbo. Zakaj sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika ni moglo slediti in le na podlagi nje šteti za dokazana v tožbi zatrjevana dejstva, je v razlogih izpodbijane sodbe, kot je bilo pojasnjeno že v 5. točki te obrazložitve, dovolj prepričljivo pojasnjeno. Da bi sodišče moralo slediti izpovedbi tožnika, je to tožnikovo prepričanje, ki pa ne omaja trdnosti in pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje v tem delu.

8. Pritožbenemu sodišču ni potrebno ničesar dodajati v odgovor pritožbi glede obsega uporabe in veljavnosti sporazuma med pravdnima strankama z dne 28. 06. 1996 (priloga B1), ker vse to v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasni že sodišče prve stopnje. Nedvoumno navedeni sporazum predstavlja dogovor plačila storitev tožniku s strani toženca za zastopanje glede izplačila akontacije vojaške pokojnine v celotni fazi postopka na vseh stopnjah, torej od pričetka postopka pri sodišču in do zaključka postopka, v primeru uspeha vse do izplačila prisojene terjatve. Ko pritožba očita odločitvi sodišča prve stopnje kršitev kogentnih določb ZODvt , TO, ZOR, glede plačila stroškov zastopanja pred sklenitvijo sporazuma in po pravnomočnosti sodne odločbe, je ta njen očitek pavšalen, ker teh kogentnih določb ne navede opredeljeno, tako, da pritožbeno sodišče resničnosti teh pritožbenih navedb ne more preizkusiti. Ker sta torej stranki s sporazumom iz priloge B1 celovito dogovorili način in obseg plačila za zastopanje, bi morali v pooblastilih za postopek pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem izrecno poseči v predhodni sporazum, da bi lahko šteli, da pooblastili pomenita nov dogovor o plačilu storitev.

9. Ker se glede zastaranja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni opredeljevalo, pri čemer je pravilno pojasnilo, zakaj to ni potrebno, so pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem brezpredmetne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.

10. Na 5. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim tudi (pravilno) utemeljilo, da ni in zakaj ni tožnik dokazal obstoja ustne obljube toženca, da bo plačal tudi storitve, opravljene v času veljavnosti sporazuma iz priloge B1. V odgovor temu delu pritožbe prav tako ni potrebno ničesar dodajati razlogom sodišča prve stopnje.

11. Protipravna je pritožbena trditev o izostanku pravne argumentacije glede ničnosti sporazuma, ker je ta temeljito podana v drugem odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe.

12. Časovna veljavnost sporazuma iz priloge B1 (vključno z njegovo v pritožbi navajano retroaktivno veljavnostjo) je opredeljena s tem, ko je pojasnjeno in zavzeto stališče prve stopnje, da sporazum obsega dogovor plačila vseh storitev od pričetka postopka do njegovega zaključka na vseh stopnjah.

13. Tožnik je za zastopanje toženca upravičen do plačila po njunem dogovoru v sporazumu iz priloge B2 in če s takim dogovorom ni zadovoljen, to pač na odločitev o tožbenem zahtevku ne more vplivati.

14. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).