Jedro

Razlogov sklepa, da terjatev ni verjetno izkazana, ker je že potekel desetletni rok, pred katerim dedič zaščitene kmetije ne sme prodajati in da ni dokazano, da dedič resnično razprodaja zaščiteno kmetijo, ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, kdaj je začel teči desetletni rok iz 19. člena ZDKG in kdaj je potekel, predlaganih konkretnih dokazov o prodaji zemljišč pa sodišče ni niti izvedlo niti ocenilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog štirih dedinj zapustnice A. Š. za izdajo začasne odredbe, s katero na bi se do pravnomočnosti odločitve o zahtevi teh dedinj za izplačilo nujnega dednega deleža, dediču F. Š., ki je podedoval zaščiteno kmetijo, prepovedala vsaka prodaja, odtujitev ali obremenitev nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1796, vl. št. 1301 in vl. št. 188, vs k.o. T... in ta prepoved vpisala v zemljiško knjigo. Proti temu sklepu se pritožujejo v uvodu sklepa navedene štiri dedinje in uveljavljajo pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da je prvostopno sodišče nepravilno in v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da ni verjetno izkazana terjatev, ker naj bi že potekel desetletni rok, v katerem dedič zaščitene kmetije ne sme prodajati. Predlagatelji so zahtevo za izplačilo nujnega deleža vložili 4.5.1998, torej še pred potekom desetletnega roka, saj je sklep o dedovanju postal pravnomočen v aprilu 1989. Iz oglasov v Oglasniku so izvedeli, da dedič prodaja nepremičnine in sicer gradbena zemljišča, svoj predlog pa so dopolnili z dodatnimi navedbami dne 9.10.1998, še vedno v desetletnem roku, ko prodaja zaščitene kmetije ni dovoljena. Predlagatelji niso mogli predložiti pogodb o prodaji parcel, saj pri prodaji niso stranka, zato so predlagali ogled na kraju samem, saj bi se sodišče lahko prepričalo, da so navedbe o opravljeni parcelaciji parcel zaradi prodaje, resnične. Predlagatelji so ugotovili, da so na parcelah, ki so last nasprtne stranke, postavljene gradbene barake, odrinjena zemlja, izkopani temelji in pripeljana opeka, kar očitno kaže na to, da nasprotna stranka zemljišča odprodaja, sporočili so tudi naslov enega od kupcev izmed zazidljivih parcel. Vsa navedena dejstva, ki jih prvostopno sodišče ni ugotavljalo, dokazujejo, da je nasprotna stranka že pred potekom desetletnega roka pričela s prodajanjem zaščitene kmetije zaradi česar je utemeljena tako zahteva predlagateljev po izplačilu nujnega dednega deleža, verjetno pa je izkazan tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. V zapuščinski zadevi po pokojni A. Š. je prvostopno sodišče izdalo sklep o dedovanju, opr. št. II D 1102/88 z dne 17.11.1988, ki je postal pravnomočen dne 29.3.1989, po katerem je postal na podlagi zakonitega dedovanja dedič zaščitene kmetije zapustničin sin F. Š.. Po 19. členu Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev oziroma po 19. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Ur. l. RS, št. 70/95), ki se mora po odločbi Ustavnega sodišča, Ur. l. RS št. 54/99 uporabljati tudi v obravnavani zadevi je dediču, ki je podedoval zaščiteno kmetijo, prepovedana odtujitev podedovane zaščitene kmetije ali njenega znatnega dela pred potekom desetih let potem, ko je zaščiteno kmetijo prevzel. V nasprotnem primeru mora zakonite dediče izplačati tako, da niso prikrajšani glede dednih deležev, ki bi jih dobili po splošnih predpisih o dedovanju. Štiri dedinje, zapustničnic vnukinje, so dne 4.5.1998 zahtevale izplačilo nujnega dednega deleža, sklicujoč se na dedičevo prodajo delov zaščitene kmetije pred potekom desetletne dobe, dne 3.7.1998 in dne 22.7.1999 pa so predlagale izdaj začasne odredbe zaradi zavarovanja svoje terjatve, ki jo je prvostopn sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, katere predpostavke so potrebne za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V zvezi s prvo predpostavko, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, prvostopno sodišče ugotavlja, da terjatev dedinj - pritožnic ni izkazana, saj je že potekel desetletni rok, pred katerim dedič zaščitene kmetije, te ne sme prodajati. Pritožnice zatrjujejo, da so zahtevo za izplačilo nujnega deleža vložile dne 4.5.1998, to je že pred potekom desetletnega roka, predlog pa so dopolnile dne 9.10.1998 in to s konkretnimi navedbami in dokazi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče je samo navedlo, da je že potekel desetletni rok, pred katerim dedič zaščitene kmetije ne sme prodajati. Prvostopno sodišče ni pojasnilo, kdaj je začel desetletni rok iz 19. člena ZDKG teči, in kdaj je potekel. Zmotno je sodišče navedlo vsebino prepovedi, da namreč dedič zaščitene kmetije ne sme prodajati. V 19. členu ZDKG zaščitene kmetije ali njenega znatnega dela ni prepovedano prodajati, temveč prodati oziroma odtujiti (razen v posebej navedenih izjemnih primerih), prepoved pa velja deset let po tistem, ko je dedič zaščiteno kmetijo prevzel. V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, kdaj je postal sklep o dedovanju pravnomočen, kdaj je dedič zaščiteno kmetijo prevzel in ali je v desetih letih od prevzema dele zaščitene kmetije prodal, kot zatrjujejo dedinje v pritožbi. Pavšalna ugotovitev o poteku desetletnega roka je torej neobrazložena in njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Sklep je torej v tem delu obremenjen z bistveno krštivijo določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP/99 v zvezi s 6. členom ZDKG in 163. členom ZD. Drugi, tako imenovani subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da dedinje te predpostavke niso izkazale, in sicer da niso dokazale, da dedič F. Š. resnično razprodaja zaščiteno kmetijo. Navedeni razlog je v nasprotju z vsebino listin, ki so v spisu in gre znova za pomanjkljivost, zaradi katere sklepa ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZP). Prav ima pritožba pritožnic, da sodišče ugotavlja nedokazanost odločilnih dejstev, pri tem pa predlaganih dokazov o prodaji ni izvedlo oziroma ocenilo. Pred izdajo izpodbijanega sklepa so pritožnice zatrjevale parcelacijo nekaterih zemljišč zaščitene kmetije in predložile dokaz (A6) in zatrjevale prodajo nekaterih parcel z navedbo enega od kupcev z imenom in naslovom (list. št. 45) ter s predlogom za ogled na kraju samem, s čimer naj bi se ugotovilo, da so kupci na odprodanih zemljiščih že začeli graditi. Ob neizvedbi konkretnih relevantnih dokazov, ki so jih predlagale dedinje, je torej ugotovitev prvostopnega sodišča o nedokazani prodaji zemljišč najmanj preuranjenja in s tem zmotna, hkrati pa tudi v nasprotju z vsebino predlogov in drugih listin, priloženih s strani pritožnic. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 6. členom ZDKG in 163. členom ZD). V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče odpravi opisane kršitve, ugotovi pravnorelevantna dejstva in v skladu z 270. členom ZIZ ponovno odloči.