Jedro

Pravilo prvega odstavka 410. člena ZPP je zaradi življenjske občutljivosti vsebinsko prožno (odprto). Sodišču omogoča, da se z vso oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu)položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Starejšega sina R. (roj. 7.4.1991) je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, mlajšega A. (roj. 25.2.1998) pa očetu. Tožencu je sodišče naložilo plačevanje preživnine za starejšega sina v višini 33.000 SIT (sedaj 137,71 EUR). Poleg tega ga je zavezalo k plačilu preživnine za čas od 1.11.2004 do 31.1.2005 za vsakega otroka po 32.000 SIT mesečno (sedaj 133,53 EUR). Sodišče je obenem tožnico zavezalo k plačevanju preživnine za sina A. v višini 13.500 SIT (sedaj 56,33 EUR) mesečno. Nazadnje je sodišče odločilo še o stikih otrok in obeh staršev.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, s katero je ta napadala odločitev o dodelitvi mladoletnega otroka tožencu ter odločitev o preživnini. Potrdilo je sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejansko stanje, kakršnega je predvsem s pomočjo izvedenke klinične psihologije ugotovilo sodišče prve stopnje ter odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so tako ugotovljena dejstva spodbijala. Zavrnilo je materino posploševanje, da naj bi bil A. v bodoče deležen enakega nasilja kot ona. Glede odločitve o ločitvi obeh bratov je sprejelo argumentacijo sodišča prve stopnje kot prepričljivo. Zavrnilo je pritožničin procesni očitek, da naj bi bila prikrajšana v pravici do kontradiktornega sojenja. Pojasnilo je, da je bila njena kritika izvedenskega mnenja obravnavana tako v dopolnjenem pisnem mnenju kot na glavni obravnavi ter poudarilo, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni podlaga za izvedbo dokaza z drugim izvedencem. Zavrnilo je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče dejansko stanje osvetliti z razgovorom predsednika senata z obema otrokoma ali vsaj s starejšim izmed njiju. Starejši je namreč svoje mnenje izrazil pred centrom za socialno delo in izvedenko, mlajši pa glede na svojo starost ni bil sposoben razumeti pomena postopka in posledic svoje odločitve. Kot napačno pa je označilo stališče pritožbe, da je 410.člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP) namenjen osvetljevanju dejanskega stanja. Preizkusilo je tudi odločitev o višini preživnine in jo potrdilo kot uravnoteženo.

Proti sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da sicer sprejema odločitev o razvezi ter o dodelitvi R., ne more pa se strinjati z odločitvijo, da se A. predodeli očetu. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Navaja, da se zato, ker je drugostopenjsko sodišče povzelo odločitev sodišča prve stopnje, "ni mogoče strinjati s tem, da so podani razlogi odločitve takšni, iz katerih bi lahko udeleženci razumeli in sledili miselni poti odločitve same." "V zvezi z izjavo mladoletnega A. niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje ni podalo posebnih razlogov odločitve, na kakšen način pa je slediti in predvsem razumeti okoliščino, da mlajši A. ni bil sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, da bi lahko svoje mnenje izrazil na enak način, pa ni nikjer ustrezno pojasnjeno. Tudi v kolikor navedeno določilo ni namenjeno razgovoru z otrokom pa je že v smislu spredaj navedenega člena, da se otrokovo mnenje upošteva oziroma se ga o tem povpraša." Predlagana je bila tudi druga sodna izvedenka. V zvezi z izvedenko, ki je bila postavljena v tej zadevi, pooblaščenec revidentke pojasnjuje, da v nobenem postopku, v katerem je sodeloval, ni podala mnenja, da je za otroka koristnejša in primernejša dodelitev otroka materi. Dejstvo je, da je mnenje centra za socialno delo (CSD) v predmetni zadevi drugačno. Drugačno je torej mnenje strokovne ustanove, ki veliko bolje pozna razmere, kot jih je ugotovila izvedenka. Ta naj bi tudi prekoračila svoje pooblastilo, ko je navedla, da toženec ni sposoben uresničiti verbalnih groženj, ki se nanašajo na kazenski postopek. Zaključki izvedenke so nesprejemljivi, sodišči nižjih stopenj pa sta očitno šteli, da ni treba upoštevati mnenja CSD.

Nazadnje revizija navaja, da ni mogoče mimo vsega dogajanja med staršema. Zgolj predstavljati si je, da zaradi njegovih groženj in nasilnih izpadov ni mogoče pričakovati kakšnega pretiranega sodelovanja in razumevanja, da otrok mater potrebuje, kakor tudi da način vzgajanja s kakšno vzgojno klofuto, kot se povsem neprimerno izraža sodišče prve stopnje, ne more pomeniti zgledne vzgoje. Neprimerne izraze naj bi uporabljala tudi izvedenka. Kot primer navede, da se starša borita na življenje in smrt za otroka. To pa so izrazi, ki ne sodijo v žargon izvedeniškega izrazoslovja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru predvsem orisuje materin pritisk na otroka ter navaja, da ni izvršila izpodbijane pravnomočne sodbe ter mladoletnega otroka izročila očetu. Pojasnjuje, da je toženec zaradi tega predlagal izvršbo in vložil kazensko ovadbo.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku ni več mogoče spodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga se revizijsko sodišče ne bo ukvarjalo s tistimi revizijskimi opisi, ki skušajo omajati dokazno oceno nižjih sodišč ali prepričevati z dejstvi, ki dejansko podlago nižjih sodb presegajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo. Takšne vrste so revizijske predpostavke o tem, da predstavlja toženec za otroka nasilniško grožnjo, saj nasprotujejo drugačnim ugotovitvam nižjih sodišč. Enako pa velja za revizijsko sklicevanje na stališče CSD, ki je bilo glede dodelitve mlajšega sina drugačno od stališča izvedenke. Gre za nasprotje, ki ga je dokazni postopek z dokazno oceno presegel in tako za dejansko vprašanje, ki ga v revizijskem postopku iz že navedenega razloga ni mogoče znova načenjati.

Iz besedila revizije je mogoče izluščiti tri očitke nižjima sodiščema.

Prvi se nanaša na uporabo prvega odstavka 410. člena ZPP, ki predvideva, da mora sodišče otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Določljivost primarnih dispozicij procesnih pravil je zaradi obličnostne narave sodnega postopka večinoma razmeroma striktna. So pa tudi primeri, ko je zaradi narave pravnega položaja intenzivnost določljivosti procesnega pravila manjša, bolj raztegljiva. Obravnavan primer pa je zaradi svoje narave in življenjske občutljivosti še posebej vsebinsko odprt. Sodišču omogoča, da se z vso svojo oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo. Sodišče seveda pri tem ne sme ravnati samovoljno, vendar za kaj takšnega v obravnavanem primeru tudi ni šlo. Sodišče je jasno poudarilo starost mlajšega otroka (sedem let) in ocenilo, da ga ob takšni okoliščini ne bo vabilo niti na neformalni razgovor, ker pač (še; pristavek rev. sodišča) ni sposoben razumeti pomena postopka in posledic odločitve. Poudarilo je tudi, da bi bilo v nasprotju s koristmi otroka, če bi se ga ne zaščitilo pred občutkom, da s svojimi izjavami neposredno vpliva na to, komu ga bo sodišče dodelilo. Za starejšega sina je ocenilo drugače ter se v okviru prej navedenega pravila zadovoljilo z njegovo izjavo, ki jo je dal pred CSD in izvedenki. Pri tem je treba poudariti, da tudi mlajši sin iz postopka ni bil povsem izvzet, saj ga je v okviru izdelave izvedenskega mnenja obravnavala izvedenka. Sodišči prve in druge stopnje tako nikakor nista ravnali samovoljno, marveč sta se v skladu z navedeno določbo ustrezno prilagodili okoliščinam konkretnega življenjskega primera. Ob vseh navedenih in vsaki stranki postopka razvidnih okoliščinah je zato očitek o nerazumljivi miselni poti nižjih sodišč (s čimer revizija očitno meri na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) neutemeljen.

Naslednji očitek leti na postopek nižjih sodišč z izvedenko. O tem, zakaj je očitek neutemeljen, pa je v bistvenem tožnici odgovorilo že pritožbeno sodišče. ZPP stranki ne daje pravice do drugega izvedenskega mnenja, vendar pa sodišču nalaga, da strankino kritiko podanega mnenja strokovno in neposredno obravnava. To pa je bilo, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, v obravnavani zadevi tudi storjeno. S tem, ko revidentka sedaj zaključke izvedenke označi za nesprejemljive, nasprotuje vsebini izvedenega dokaza in tako nedovoljeno posega v dejansko stanje. Pravno nerazumljiv pa je očitek, da bi naj izvedenka prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je podala mnenje, da toženec ni sposoben uresničiti verbalnih groženj, ki se nanašajo na kazenski postopek. Izvedenka nima v postopku nikakršnih pooblastil, marveč ji je dana strokovna naloga. Kaj ima revizija v mislih, je tako lahko le predmet ugibanja, vsekakor pa ne kaže na obstoj nobene procesne kršitve. Dvoma v procesno pravilnost izvedenega dokaza z izvedencem pa ne morejo zasejati niti revizijske navedbe, ki pravzaprav predstavljajo osebno diskvalifikacijo izvedenke v obravnavani zadevi.

Očitek, ki ga revidentka podaja v zadnjem odstavku revizije, pa je poleg dela, ki predstavlja nedovoljeno relativizacijo dejanske podlage sodb nižjih sodišč (o tem glej prvi odstavek ožjega dela obrazložitve), po svoji vsebini slogovni očitek sodišču prve stopnje in izvedenki. Ker pa revizijsko sodišče ni jezikovno razsodišče, marveč sodi o pravu, odgovora na ta očitek ne bo podalo. Silogistični nastavek, ki ga skuša revizija podtakniti nižjima sodiščema, češ, da je temelj odločitve ustreznost vzgajanja s klofutami, je nekorekten. Vzgojni klofuti nihče ni pripisoval pozitivnega predznaka, še manj pa z njim utemeljeval primernost, da se mlajši otrok dodeli očetu. Vzgojna klofuta je bila omenjena le kot najskrajnejši prag, do katerega bi lahko segla očetova (s strani tožnice zatrjevana) nasilnost v razmerju do otroka. Morda sicer neprimerna, a daleč od nasilja: le to je bila srž razlogov, ki jih sedaj kritizira revizija.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker toženec v odgovoru na revizijo podaja dejanske navedbe, ki za odločanje v tem revizijskem postopku ne morejo biti relevantne (so pa po svoji naravi celo neupoštevne), je revizijsko sodišče odločilo, da stroške za tak (tj. za pravdo nepotreben) odgovor nosi sam.