Jedro

Določbo, ki izbranemu izvajalcu nalaga odstranitev objektov za oglaševanje v tam določenem roku, sodišče razume kot oviro za inšpektorjevo ukrepanje pred potekom tega roka, ne pa kot določbe, ki je lahko podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa.

Pojem sklepčnosti tožbe se nanaša na vprašanje zadostnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih, ne pa na obseg predloga, kateri upravni akt naj se odpravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva toženke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila svojo odločbo z dne 6. 2. 2009 (1. točka izreka), odločila, da je tožnica dolžna v roku 14 dni odstraniti nameščene velike reklamne panoje - enega z zemljišča parc. št. ... in dva z zemljišča parc. št. ... k.o. ... (2. točka izreka), sicer bo po izvršljivosti te odločbe odrejena odstranitev na stroške tožnice in izrečena globa (3. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka svojo odločbo z dne 6. 2. 2009 odpravila na podlagi tožničine pritožbe, v kateri je ta zatrjevala, da niso konkretizirane lokacije, na katere naj bi se nanašal izrečeni ukrep. Toženka je zato v izreku nadomestne odločbe natančno navedla lokacije in število reklamnih panojev, ki jih mora tožnica odstraniti. V nadaljevanju obrazložitve toženka ugotavlja, da tožnica nima več sklenjenega pogodbenega razmerja z Občino Trbovlje za upravljanje z objekti za oglaševanje in obveščanje, zato mora v skladu s 14. členom Odloka o oglaševanju in obveščanju na območju Občine Trbovlje (v nadaljevanju Odlok o oglaševanju) odstraniti svoje objekte za oglaševanje. K temu je bila na podlagi zadnjega odstavka 5. člena Pogodbe o izvajanju del za postavitev velikih reklamnih panojev št. ... tožnica pozvana že 30. 10. 2006. Občina Trbovlje je namreč po izteku te pogodbe izvedla postopek na podlagi zbiranja ponudb za izbiro izvajalca in v njem kot najugodnejšega ponudnika izbrala družbo A. d.o.o. Tožnica je sicer zoper to izbiro sprožila upravni spor, vendar pa je upravno sodišče na prvi stopnji njeno tožbo zavrglo iz razloga, ker sklep o izbiri izvajalca ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Čeprav je tožnica zoper zavrženje tožbe vložila pritožbo, pa to ne vpliva na izdajo te odločbe.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da tožnica v času prvostopenjske odločbe ni imela več sklenjene pogodbe za upravljanje z objekti za oglaševanje in obveščanje in bi morala na podlagi 14. člena Odloka o oglaševanju v 30 dneh po prenehanju pogodbenega razmerja te objekte odstraniti. Ker tega ni storila, je prvostopenjski organ odredil njihovo odstranitev. Postopek pred upravnim sodiščem pa ni neposredno povezan s tem upravnim postopkom.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da z Občino Trbovlje res nima več sklenjene pogodbe za upravljanje z objekti za oglaševanje in obveščanje, vendar pa 14. člen Odloka o oglaševanju ne more biti materialna podlaga za odrejeno odstranitev panojev. Ta določba se namreč nanaša na izbranega izvajalca po postopku, ki ga določa navedeni odlok, kar pa tožnica ni. Ta je začel veljati aprila 2006 in ne velja retroaktivno za pretekla razmerja. Tožnica je namreč z občino sklenila pogodbo o izvajanju del za postavitev velikih reklamnih panojev 13. 9. 1996, pravna podlaga zanjo pa so bila določila tedaj veljavnega Odloka o neprometnih znakih v Občini Trbovlje. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 10 let, v njej pa ni bilo določeno, da mora po prenehanju njene veljavnosti odstraniti reklamne panoje. Ker postopek za izbiro novega izvajalca v letu 2006 ni bil zakonit, saj ni bil izveden na podlagi javnega razpisa, je nepravilno sklicevanje toženke na izbor novega ponudnika. Tožnica je namreč zoper to izbiro vložila tožbo (opr. št. U 2367/2006), ki je bila zavržena iz razloga, ker naj izpodbijani akt ne bi imel narave upravnega akta. Vendar pa ob enakih kriterijih tudi v obravnavani zadevi ne gre za upravno stvar, ampak za pravno poslovno razmerje na podlagi omenjene pogodbe, zato toženka v zvezi z odstranitvijo panojev ne more izdajati upravnih aktov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da so tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek za izbiro izvajalca v letu 2006 za to zadevo brezpredmetne. Ta postopek namreč nima nobenega vpliva na potek pogodbe o izvajanju del za postavitev velikih reklamnih panojev, ki sta jo stranki sklenili 13. 9. 1996 in s tem na vsebino izpodbijane odločbe. Ker je bila navedena pogodba sklenjena na podlagi Odloka o neprometnih znakih v Občini Trbovlje in na podlagi javnega razpisa za izbor izvajalca, po mnenju toženke to dokazuje, da gre za upravno stvar. Nadalje poudarja, da tožnica po poteku 10-letnega roka, za katerega je bila sklenjena pogodba, torej od 13. 9. 2006 dalje, ni imela več veljavne pravne podlage, ki bi ji omogočala, da ima postavljene reklamne panoje. Ne strinja se niti s stališčem, da 14. člen Odloka o oglaševanju ne more biti materialna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Navedeni odlok velja za vse subjekte oglaševanja in obveščanja na območju Občine Trbovlje, kar pomeni, da za tožnico velja tudi določba 14. člena, po kateri mora izbrani izvajalec v roku 30 dni po preteku pogodbenega razmerja odstraniti svoje objekte za oglaševanje. V tem členu ni zapisano, da ta obveznost velja le za izbranega izvajalca po tem odloku, ampak je napisana splošna določba, da obveznost odstranitve reklamnih panojev velja za izbranega izvajalca. Tak status pa ima tožnica na podlagi pogodbe z dne 13. 9. 1996. Toženka izraža tudi stališče, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj se ne nanaša tudi na drugostopenjsko odločbo. Pravno nemogoče je, da bi bila odpravljena le prvostopenjska odločba. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z zatrjevano nesklepčnostjo tožbe sodišče najprej pojasnjuje, da se pojem sklepčnosti tožbe nanaša na vprašanje zadostnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih ne pa na obseg predloga, kateri upravni akt naj se odpravi. Ker sodišče v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v strankin položaj, kot tak upravni akt pa se po določbi 2. odstavka istega člena šteje akt, s katerim je organ odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi, je tožnica pravilno (in zadostno) predlagala odpravo prvostopenjske odločbe, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve neupravičeno postavljenih reklamnih panojev. Poleg tega je tudi v 1. odstavku 64. člen ZUS-1 predvideno, da sodišče odpravi le izpodbijani upravni akt, torej akt iz 2. člena ZUS-1. Taka ureditev ima za posledico, da postane drugostopenjska odločba, s katero je pritožba le zavrnjena, brezpredmetna. Po drugi strani v primeru zavrnilne pritožbene odločbe ni videti ovire, da sodišče poleg prvostopenjske odločbe ne bi odpravilo tudi odločbe druge stopnje, vendar pa taka odločitev v ZUS-1, ki temelji na preizkusu in morebitni odpravi meritornih upravnih aktov, kot rečeno, ni predvidena in zato tudi ne obvezna.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v okviru izvajanja inšpekcijskega nadzora. Ta v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji; v nadaljevanju ZIN) pomeni nadzor nad izvajanjem oz. spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora izdaja odločbe in sklepe v upravnem in prekrškovnem postopku (1. odstavek 18. člena ZIN). Glede na tako opredelitev inšpekcijskega nadzora pomeni odločanje v inšpekcijskem postopku odločanje v upravni zadevi.

V konkretnem primeru občinski inšpektor kot podlago za svoje ukrepanje v obrazložitvi navaja 21. člen Odloka o oglaševanju (Uradni vestnik Zasavja, št. 6/06). Ta v 1. odstavku določa, da pristojni uslužbenec občinske uprave Občine Trbovlje izda odločbo o takojšnji odstranitvi objekta za oglaševanje in obveščanje, če ugotovi, da je ta postavljen v nasprotju z določili tega odloka. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, sodišče meni, da je bil ukrep utemeljeno izrečen.

Kot je razvidno iz določb uporabljenega Odloka o oglaševanju, je toženka z njim podrobneje uredila pogoje za izvajanje dejavnosti oglaševanja in obveščanja na svojem območju. Med drugim je določila, kdo lahko postavlja objekte za oglaševanje in obveščanje in na katerih lokacijah (6. člen), način izbire izvajalca in njegove obveznosti (7. do 15. člen) ter opravljanje nadzora nad spoštovanjem določb odloka (20. do 22. člen). Po tem odloku lahko objekte za oglaševanje in obveščanje postavlja le izbrani izvajalec (6. člen).

V zadevi ni sporno, da tožnica v času prvič izrečenega inšpekcijskega ukrepa 6. 2. 2009 (niti v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane nadomestne odločbe) ni bila izbrani izvajalec. Veljavnost pogodbe o izvajanju del za postavitev velikih reklamnih panojev z dne 13. 9. 1996, je zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, prenehala že v letu 2006, nove pravice za izvajanje oglaševanja in obveščanja na objektih in napravah za oglaševanje in obveščanje na območju Občine Trbovlje pa ni pridobila.

V skladu z navedenim tožnica ni upravičena oseba za postavitev reklamnih panojev oz. nadaljnjo uporabo lokacij, namenjenih postavitvi objektov za oglaševanje, zato se šteje, da so njeni objekti postavljeni v nasprotju s 6. členom Odloka o oglaševanju. Ker gre za vprašanje (ne)izpolnjevanja pogojev za izvajanje oglaševanja na objektih za oglaševanje v Občini Trbovlje, ni mogoče pritrditi niti njenemu stališču, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje pravno-poslovnega razmerja na podlagi pogodbe o izvajanju del za postavitev velikih reklamnih panojev iz leta 1996. V takem primeru pa je bil občinski inšpektor na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 21. člena odloka dolžan izdati odločbo o njihovi odstranitvi. V njej se sicer nepravilno sklicuje na 14. člena Odloka o oglaševanju. To določbo, ki izbranemu izvajalcu nalaga odstranitev objektov za oglaševanje v tam določenem roku, sodišče namreč razume kot oviro za inšpektorjevo ukrepanje pred potekom tega roka, ne pa kot določbe, ki je lahko podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa. Vendar pa taka uporaba materialnega prava glede na predhodno navedene razloge ne more vplivati na ugotovitev o zakonitem ukrepanju.

Ugovori, ki se nanašajo na postopek izbire novega izvajalca oz. najugodnejšega ponudnika za postavitev neprometnih znakov na podlagi izvedenega razpisa v letu 2006, za ta postopek niso relevantne. Občinski inšpektor bi bil na podlagi določb Odloka o oglaševanju upravičen izdati izpodbijani inšpekciji ukrep tudi v primeru, če novega razpisa sploh ne bi bilo. Ob tem sodišče na podlagi podatkov v U vpisniku še ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 74/2009 z dne 18. 11. 2009 potrdilo zavrženje tožničine tožbe zoper sklep toženke z dne 15. 9. 2006 o izbiri najugodnejšega ponudnika za postavitev neprometnih znakov (plakatnih panojev), s katerim je ta izbrala družbo A. d.o.o. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedel upravni organ, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Toženka zato ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.