Jedro

Zdravniška spričevala je sodišče lahko vzelo za podlago svoji odločitvi, saj gre za javne listine, ki dokazujejo resničnost z njimi ugotovljenih dejstev (1. in 2. odstavek 230. člena ZPP). Če se pri sprejeti odločitvi ne bi upoštevalo tega, kar je v listini potrjeno (dokazna listina), bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 29.3.1994, o prenehanju delovnega razmerja tožnici. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da odpravi vse posledice nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s tem, da tožnici prizna obstoj delovnega razmerja do 4.12.1994 in ji za čas od 15.3.1994 do 4.12.1994 izplača nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, oziroma porodniškega dopusta. Sodišče je ugotovilo, da tožnica z dela ni neupravičeno izostala, zato ni podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo prvostopnega sodišča potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Proti tej pravnomočni sodbi je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. V njej ponavlja pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na priznanje bolniškega staleža, ki je bil tožnici odobren naknadno. Po mnenju revidenta se pri presoji vprašanja upravičenosti tožničine odsotnosti z dela ne bi smela upoštevati izpovedba v postopku zaslišanega zdravnika. Le-ta je namreč v svojem zaslišanju izpovedal, da je bila tožnica nesposobna za delo natakarice. Tega dela pa tožeča stranka sploh ni opravljala, saj je sklenila delovno razmerje pri toženi stranki kot kuharica. Tožena stranka smiselno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg izpodbijanja kot je uveljavljen v revizijskih razlogih. Ker tožena stranka v reviziji ni navedla revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo v smislu določbe 386. člena ZPP. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Tudi materialno pravo je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa materialnega prava je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijske navedbe o neupravičeni odsotnosti tožnice z dela, njenih delovnih zadolžitvah, naknadni odobritvi bolniškega staleža, niso upoštevne.

Podlaga za preizkus pravilno upravljenega materialnega prava je določilo iz 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), po katerem delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela.

Omenjena ureditev predstavlja način takoimenovanega "samovoljnega prenehanja delovnega razmerja", ko delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin (ker je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ker se nahaja v tujini, ker se je odselil iz kraja dosedanjega bivanja in podobno) zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu. Ta inštitut ima namen, da izrazi in potrdi voljo delavca za prenehanje delovnega razmerja mimo pogojev in postopka, določenega v 1. in 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZPTDR).

V obravnavanem primeru pa takšne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da tožnica ne želi več nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, niso obstajale. Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje je bila tožničina odsotnost z dela od 15.3.1994 do izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 29.3.1994 upravičena. Zaradi visoke nosečnosti je ginekolog 14 dni pred začetkom porodniškega dopusta, ki ga je tožnica nastopila 25.3.1994, ugotovil, da za svoje delo ni sposobna. To dejstvo izhaja iz izdanih potrdil dr. E. in naknadno izdanega potrdila dr. M. Potrdila o začasni zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela sta sodišči pravilno upoštevali kot dokazila za ugotovitev spornega dejstva, da so za tožničin izostanek z dela obstajali zdravstveni zadržki. Zdravniška spričevala (priloge A4 do A8) je sodišče lahko vzelo za podlago svoji odločitvi, saj gre za javne listine, ki dokazujejo resničnost z njimi ugotovljenih dejstev (1. in 2. odstavek 230. člena ZPP). Če se pri sprejeti odločitvi ne bi upoštevalo tega, kar je v listini potrjeno (dokazna listina), bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno pri ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati o opravičeni odsotnosti tožnice, izhajati iz strokovnih mnenj tožničine lečeče zdravnice in njenega ginekologa. Da so bile njihove ugotovitve neresnične, pa toženi stranki ni uspelo dokazati (3. odstavek 230. člena ZPP).

Pomembna je zato ugotovitev, da tožeča stranka z dela ni izostala neupravičeno. Revizijski očitki, ki so usmerjeni v izpodbijanje te ugotovitve, predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).