Jedro

Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.058,38 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tej pravdni zadevi pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ki naj bi tožeči stranki nastala z neutemeljenim unovčenjem bančne garancije. Tožeča stranka mora toženi povrniti tudi 3.202,50 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka podizvajalec V. d.d. (v nadaljevanju V.) za strojne in elektro instalacije pri gradnji stanovanjsko poslovnega objekta T. v L.. V zavarovanje svoje odgovornosti za stvarne napake je tožeča stranka s toženo sklenila Pogodbo o izdaji kontragarancije v korist V. za odpravo napak v garancijski dobi v višini 145.233,53 EUR. Garancija je bila unovčena. Sodišče je v zvezi s trditvami pravdnih strank ugotovilo, da določba drugega odstavka 2. člena Garancijske pogodbe, sklenjene med V. in toženo stranko, ni nična, saj ne vzpostavlja poroštvene obveznosti za tožečo stranko, temveč gre le za dogovor o obliki poziva na unovčenje garancije. V razmerju med pravdnima strankama po Pogodbi o izdaji kontragarancije ni bila dogovorjena uporablja Enotnih pravila za garancije na prvi poziv št. 458 (v nadaljevanju EPGP 458), zato toženi stranki kršitve teh pravil ni mogoče očitati. Po Pogodbi o izdaji kontragarancije je bila dogovorjena garancija „brez ugovora, na prvi poziv“, zato tožena stranka ni bila dolžna preverjati dejanske in pravne podlage zahtevka za unovčenje. Enako velja za garancijo, dano po naročilu V. v korist investitorja. Tožeča stranka ni izkazala, da bi V. dejansko imel na računih sredstva v višini garancije (796.708,60 EUR), da bi jih tožena stranka sploh lahko zadržala za čas trajanja postopka zavarovanja z začasno odredbo, po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe pa je V. tako ali tako imel vse račune blokirane. Sodišče je še ugotovilo, da dejstvo, da investitor zahteve za unovčenje garancije ni podal preko svoje banke, ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Namen vložitve zahtevka preko banke je bil namreč le v zagotovitvi verodostojnosti in veljavnosti podpisov na zahtevku, ta pa ni sporna.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, ko je ugotovilo, da je bil V. vodilni partner. To ne drži, S. je bil investitor, V. njegov izvajalec, tožena stranka pa eden od podizvajalcev pri gradnji Stanovanjsko poslovnega objekta T.. Neplačilo V. toženi strani ne more šteti kot poziv na izplačilo po Pogodbi o izdaji kontragarancije. Določba drugega odstavka 2. člena Garancijske pogodbe št. 1070606 pomeni, da v primeru, da toženi stranki ne plača V., mora to storiti tožeča stranka, ne glede na to, da je ta v celoti izpolnila svoje obveznosti (iz zahtevka družbe S. je po mnenju pritožnika razvidno, da se ne naša na dela, ki jih je izvajala tožeča stranka). Tak dogovor dejansko pomeni poroštvo tožeče stranke, za njegovo veljavnost je potrebna zaveza poroka v pisni obliki, česar pa ni bilo. Tožeča stranka namreč pogodbe ni podpisala, zato je ta določba nična in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Dogovor tožene stranke in V. tožeče stranke ne zavezuje. Napačno je tudi stališče sodišča, da se v obravnavani zadevi ne uporabljajo pravila EPGP 485. Sestavni del Garancijske pogodbe je namreč tudi Garancija za odpravo napak v garancijskem roku št. 1, v tej pa je dogovorjeno sklicevanje na EPGP. Če je sestavni del garancijske pogodbe ta garancija, potem zavezuje vse stranke, tudi stranke Garancijske pogodbe št. 1070606. Tudi če ta pravila ne bi veljala, pa se uporabljajo kot običaj pri poslovanju vseh bank in komitentov, ker druga pravila ne obstajajo, torej tudi med pravdnima strankama. Nepravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka ni bila dolžna obvestiti tožeče o zahtevi za unovčenje garancije, ki jo je podal S.. Ta ugotovitev je v nasprotju s priloženimi listinami in pravili EPG 485. Ne drži, da toženi stranki ni bilo treba ničesar preverjati, saj je bilo v Garanciji št. 1 določeno, da bo tožena stranka plačala garantirani znesek ob predložitvi pisnega potrdila, s katerim upravičenec potrjuje, da izvajalec V. ni izpolnil svojih obveznosti glede odprave napak in vrsto kršitve, ki je nastala s strani izvajalca. Tožena stranka bi zato ob unovčenju čez pol leta morala zahtevati potrdilo, da še obstajajo ti razlogi. Napake so bile namreč v tem času odpravljene. Sodišče je zavrnilo vse dokaze, s katerimi je tožena stranka dokazovala zlorabo garancije in s tem kršilo postopek. Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo pri presoji določbe 10. člena Pogodbe o izdajanju bančnih garancij št. 0949426 z dne 30.10.2007, ki določa kdaj bi lahko tožena stranka zahtevala varščino. Če bi jo tožena stranka zahtevala, bi s tem preprečila nastanek škode tožeči stranki. Neutemeljen je tudi zaključek, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je V. ob izdaji začasne odredbe imel zadostna sredstva. Ni jasno, kakšno zvezi ima začasna odredba z varščino, saj se začasna odredba nanjo ni nanašala. Varščino bi morala zahtevati zaradi izdaje začasne odredbe. Ker tožena stranka ni postavila trditve, da V. ni imel sredstev, tudi tožeči stranki ni bilo treba dokazovati nasprotnega. Trditev v zvezi z bistvenim zmanjšanjem premoženja V. tudi ni treba dokazovati, saj gre za splošno znano dejstvo in je bilo objavljeno v vseh časopisih. Toženi stranki je bilo to znano toliko bolj, saj je vodila račune V.. Tožeča stranka se ne strinja za zaključkom, da nepredložitev potrdila preko banke, kot to določa Garancijska pogodba št. 0978418, nima adekvatnega vpliva na nastanek škode. Pri bančni garanciji na prvi poziv brez ugovora, bi morali biti strožji pogoji obličnosti spoštovani. Ob predložitvi zahteve bi morala tožena stranka preveriti, ali so izpolnjeni vsi formalni pogoji za unovčenje. Tega tožena stranka ni storila. Sodišče se ni opredelilo do trditev, da je S. zahtevala unovčenje garancije za odpravo napak v garancijski dobi, iz potrdila pa izhaja, da zahteva dokončanje del. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da tožeča stranka skuša ves čas zamegliti dejstvo, da je šlo za garancijo brez ugovora, na prvi poziv in da zato tožena stranka ni smela preverjati, ali so za unovčenje podani pogoji iz osnovnega posla. Ni pa mogoče spregledati tudi dejstva, da je bila kontra garancija izdana na izrecno zahtevo tožeče stranke in v skladu z njenimi napotki. Tožena stranka v nadaljevanju ponavlja svoje stališče glede uporabe pravil EPGP.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali V. označimo kot vodilnega partnerja ali kot izvajalca. Bistveno je, da je tožena stranka po naročilu tožeče v korist V. izdala kontragarancijo za odpravo napak v garancijskem roku. Šlo je za kontragarancijo na prvi poziv, brez ugovora (in tudi brez kakršnihkoli drugih dodatnih pogojev, ki bi jih upravičenec moral izpolniti pred unovčenjem garancije (1)). Izdana kontragarancija je bila popolnoma abstraktna. Zato ne drži, da bi šlo za poroštvo, saj je ravno v tem razlika med bančno garancijo in poroštvom. Slednje je akcesoren pravni posel, odvisen od osnovnega pravnega posla, garancija pa je od njega neodvisna in banka mora na poziv upravičenca izplačati garantirani znesek, ne da bi posebej preverjala, ali so v osnovnem poslu dejansko izpolnjeni pogoji za unovčenje. Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je torej zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene, temveč mora izkazati najmanj, da je tožena stranka ravnala premalo skrbno in da bi morala ugotoviti (ali da je to celo vedela), da je upravičenec pri unovčenju bančno garancijo zlorabil. Kakšnih konkretnih očitkov upravičencu iz kontragarancije, to je V., tožena stranka niti ne podaja. Pač pa trdi, da je bančno garancijo, izdano V., zlorabil investitor S.. Ker sta unovčenji garancije in kontragarancije med seboj povezani, bi lahko bila pod določenimi pogoji morebitna zloraba s strani investitorja odločilna tudi v razmerju med pravdnima strankama.

Garancija, ki jo je tožena stranka izdala V. v korist investitorja, je bila prav tako neodvisna. Zato toženi stranki ni bilo treba (in niti ni smela) preverjati, ali napake v garancijski dobi dejansko niso bile odpravljene, kar velja tako za čas takoj po prejemu poziva kot za čas dejanskega unovčenja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeči stranki ni uspelo izkazati, da je šlo za zlorabo in da je tožena stranka za to vedela ali bi vsaj morala vedeti. Ni sporno, da je v zvezi z unovčenjem garancije v korist investitorja tekel sodni postopek zavarovanja, v katerem je bila najprej izdana začasna odredba, nato pa je bila ta začasna odredba razveljavljena, ker V. ni uspelo izkazati, da bi šlo pri ravnanju investitorja za zlorabo bančne garancije. V taki situaciji tožeča stranka zgolj z vztrajanjem pri trditvah, da bi se tožena stranka morala prepričati, ali so napake odpravljene, ne more izkazati, da je tožena stranka garancijo unovčila vedoč, da jo je investitor zlorabil. Kolikor pa se očitki nanašajo na unovčenje le kontragarancije, pa so ob dejstvu, da je ob primerjavi garancije in kontragarancije ter pogodbe o garanciji mogoče ugotoviti, da je bila kontragarancija izdana za sorazmerno nižji znesek kot garancija in da je bilo tudi za primer, da bi investitor garancijo unovčil le delno, dogovorjeno, da bo tudi kontragarancija unovčena le v sorazmernem delu, očitki V. premalo konkretni, da bi lahko sklepali na njegovo zlorabo (kot rečeno, pa je bila kontragarancija izdana na prvi poziv, brez ugovora in tožena stranka ni smela preverjati, ali stvarne napake v zvezi s strojnimi instalacijami dejansko obstajajo). Pritožbeno sodišče le še dodaja, da tudi v primeru, da bi bilo pritožbene očitke mogoče razumeti v smeri, da je zloraba že v tem, da sta se V. in tožena stranka vnaprej dogovorila, da se bo unovčenje garancije v korist upravičenca in nato neplačilo s strani V. štelo kot poziv k unovčenju, ne glede na to, ali se bodo napake nanašale na strojne in elektro instalacije, ali ne, tožeča stranka vseeno ne more uspeti. V potrdilu investitorja, ki je bilo podlaga unovčenju, je namreč govora tudi o omaricah strojnih instalacij, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala že na prvi pogled vedeti, da se napake ne nanašajo na strojne instalacije.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da Enotna pravila EPGP 485 v razmerju med pravdnima strankama niso bila dogovorjena in jih zato ni mogoče uporabiti za presojo obveznosti tožene stranke v zvezi z izdano kontragarancijo. Ta pravila so bila dogovorjena edino v razmerju med toženo stranko in investitorjem S. in sicer v (enostranski) izjavi tožene stranke investitorju, da mu bo ob izpolnitvi določenih pogojev izplačala garantirani znesek. Ta garancija (v prilogi A 12) pa ni bila dogovorjena kot sestavni del pogodbe o kontragaranciji. Iz slednje namreč izhaja, da so sestavni deli samo garancija, izdana na podlagi te pogodbe (to je garancija, ki jo je tožena stranka izdala v korist V. kot upravičenca, dejansko je bila to garancijska pogodba v prilogi A9), pogodba in aneksi o osnovnem poslu med tožečo stranko in V. ter zapisnik o končnem obračunu. Področje bančne garancije je pri nas urejeno v Obligacijskem zakoniku, v konkretnem primeru pa tudi s Splošnimi pogoji tožene stranke in torej ne drži, da bi bilo treba pravila EPGP uporabiti že zato, ker bančna garancija ni urejena nikjer drugje. Trditve o tem, da naj bi se pravila EPGP 485 uporabljala kot običaj, pa so bile preveč pomanjkljive. Na splošno namreč to ne velja, za poslovanje med pravdnima strankama pa tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopka (ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja), ker ni izvedlo dokazov, s katerimi naj bi tožeča stranka dokazovala zlorabo garancije. Dokazi so bili namreč predlagani v potrditev trditev, da so bile napake odpravljene, kar pa pri odškodnini zaradi neutemeljenega unovčenja garancije ni odločilno dejstvo.

V zvezi z očitkom, da tožena stranka neutemeljeno od V. ni zahtevala varščine, se pritožbeno sodišče pridružuje razlogov sodišča prve stopnje, da so bile trditve tožeče stranke preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče obravnavati. Tožeča stranka bi morala najprej trditi in nato še izkazati, da je V. v trenutku, ko je investitor zahteval unovčenje garancije, na računih imel zadostna sredstva, da bi sploh lahko obstajala vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki ni zahtevala varščine (varščine sicer niti ni bila dolžna zahtevati), in zatrjevano škodo.

Tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da morajo biti pogoji obličnosti pri unovčenju spoštovani, vendar tudi s tem očitkom ne more uspeti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila zahteva, da mora biti potrdilo overjeno s stani banke investitorja, določena zaradi potrditve verodostojnosti potrdila, verodostojnost potrdila pa v predmetni zadevi ni sporna. Tudi sicer pa pritožba spregleda, da je investitor v zahtevi za unovčenje (priloga A7) toženo stranko pozval, da se zaradi potrditve veljavnosti in verodostojnosti podpisov prek sistema SWIFT obrnejo na njihovo banko H. in da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 9.7.2013 izrecno navedla, da je podpise tudi dejansko preverila, kar je ostalo neprerekano.

Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh odločilnih vprašanj, za katere je bilo podanih dovolj konkretnih trditev. Tožeča stranka je tako na primer zgolj pavšalno zatrdila, da se napake v potrdilu nanašajo na nedokončanje del, ne da bi te svoje trditve konkretizirala in primerjala s posameznimi napakami iz potrdila. Sodišču prve stopnje se do takih trditev zato ni bilo treba opredeljevati.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.058,38 EUR (za postopek s pritožbo, za materialne stroške, vse povečano za DD V na odvetniške storitve).

op. št. 1: Na primer dogovor, da je za unovčenje potrebna izjava ali potrdilo, kot je bilo to dogovorjeno pri garanciji, ki jo je banka izdala V. v korist investitorja.