Jedro

Po 78. členu CZS lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je carinski organ po carinski deklaraciji K-3690 z dne 29. 5. 2008 postavka 01 uvrstil blago s trgovskim nazivom „PRIPRAVCI PROTIV SMRZAVANJA I ODLEDJIVANJA“ v tarifno oznako 2207 10 00 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC kodo 10, s konvencionalno carinsko stopnjo 19,20 EUR/hl oz. preferencialno stopnjo „prosto“ (točka 1. izreka). Deklarant, družba A. d.d. in prejemnik, družba B. d.o.o. sta solidarno dolžna plačati za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo K-3690 z dne 29. 5. 2008 uvozne dajatve: davek na dodano vrednost v višini 5.335,99 EUR, trošarino v višini 26.679,94 EUR in obresti v višini 150,65 EUR, skupaj 32.166,58 EUR v roku 10 dni, sicer bo uveden postopek izvršbe in bodo za vsak dan zaračunane zamudne obresti (2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka izhaja, da stroški v zvezi z vodenjem tega postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant in posredni zastopnik pri prvostopenjskem organu po carinski deklaraciji K-3690 z dne 29. 5. 2008 deklariral za sprostitev v prost promet 4.000 l preparata proti zmrzovanju in pripravljene tekočine za odtajanje v vrednosti 3.200,00 EUR. Blago je prijavil s tarifno oznako 3820 00 00 KN in TARIC kodo 00. Predložil je potrdilo o poreklu blaga. Na podlagi navedenega carina ni bila obračunana, obračunan pa je bil DDV v višini 640,00 EUR.

Pri preverjanju točnosti in pravilnosti navedene carinske deklaracije so bili ob carinskem pregledu vzeti vzorci blaga v smislu b.) točke 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) in 242. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253 z dne 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena uredba). Na podlagi strokovnega mnenja Generalnega carinskega urada z dne 8. 7. 2008, izdelanega v skladu z določbo 40. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES) je bilo ugotovljeno, da se blago s trgovskim nazivom „PRIPRAVCI PROTIV SMRZAVANJA I ODLEDJIVANJA“ z nedenaturiranim 96% etilnim alkoholom, dobljenim s fermentacijo, ki je obarvan z rdečim barvilom v obliki bistre, rdeče tekočine, pravilno uvršča v tarifno oznako 2207 10 00 KN in TARIC kodo 10, kjer je poimenovanje: „nedenaturiran etilni alkohol, z vsebnostjo alkohola 80 vol. % ali več...“ Uvrstitev je bila utemeljena z uporabo splošnih pravil 1 in 6 za razlago kombinirane nomenklature in Pojasnjevalnih opomb HS k tarifni števili 2207, točka (1). Uredba Komisije (ES) št. 334/01 alkoholne pripravke zoper zmrzovanje in pripravljene tekočine za odtajanje uvršča v tarifno številko 2207, če pa je dodan denaturant pa v tarifno oznako 2207 20 00. V danem primeru denaturant ni bil dodan, zato je bila smiselna uvrstitev v tarifno oznako 2207 10 00 in TARIC kodo 10. Na zapisnik, ki ga je tožnik prejel, je podal pripombe, ki pa jih je carinski organ zavrača. Nova uvrstitev blaga je bila opravljena, ker je bilo z analizo vzetih vzorcev ugotovljeno, da blago s trgovskim nazivom „PRIPRAVCI PROTIV SMRZAVANJA I ODLEDJIVANJA“ ni bilo pravilno uvrščeno v tarifno oznako, prav tako pa tudi uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane. Carinski organ se sklicuje na 201. člen, 213. člen, 1. odstavek 214. člena, 1. odstavek 218. člena in 220. člen CZS. Z analizo vzorca je bilo ugotovljeno, da zadevno blago ni bilo uvrščeno v pravilno KN. Zaradi spremembe tarifne oznake je carinski organ opravil tudi ponovni obračun uvoznih dajatev ter obračunal obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Pravna podlaga in obračun trošarine v skladu z določbo 2. odstavka 42. člena in 6. točke 2. odstavka 43. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 2/07 in spremembe, v nadaljevanju ZTro-UPB3) ter 40. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/07 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik), je razvidna na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker gre pri predmetnem blagu za nedenaturirani 96% etilni alkohol, kateremu je dodano rdeče barvilo, ki ni predpisano kot ustrezni denaturant, je bilo potrebno za uvoženo blago plačati trošarino. Od davčne osnove, ugotovljene na podlagi 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV) je bil obračunan 20% DDV, izračun pa je razviden na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Drugostopenjski organ je z odločbo št. DT 498-1-321/2008-2 z dne 31. 3. 2010 pritožbo zavrnil. Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa in meni, da je dejansko stanje glede lastnosti spornega blaga pravilno ugotovljeno. V zadevi je sporna tarifna uvrstitev predmetnega blaga. Po presoji drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ pravilno uvrstil zadevno blago v tarifno številko KN 2207 10 00, kar je v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1214/2007 z dne 20. 9. 2007 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi in skupni carinski tarifi (Uradni list L, št. 286 z dne 31. 10. 2007, v nadaljevanju Uredba) z uporabo splošnih pravil za razlago KN 1 in 6, besedila k oznakam KN 2207 in 2207 10 00 ter TARIC kodo 10 ter pojasnjevalnih pripomb HS k tarifni številki 2207 (1). Navaja besedilo splošnih pravil za razlago KN iz prvega dela Uredbe, oddelek I, točka a, ki določa razvrščanje po navedenih načelih. Navaja pravila za poglavje 22 KN. Čeprav tožnik navaja, da je izdelek dobljen na podlagi etilnega alkohola popolnoma neuporabnega za izdelavo alkoholnih pijač, ter, da so snovi delno toksične in se ne morejo ločiti od nastalega izdelka, pa iz rezultatov analiz Generalnega carinskega urada izhaja, da izdelek ne vsebuje nobenega od popolnih denaturantov. Dodanega barvila C.1. REACTIV RED 195 na nosilcu Natrijevem sulfatu in barve ARBAKTIV SUPRA RDEČE 3B v koncentraciji manj kot 1% se ne more šteti za denaturant, ker je prisoten v prenizki koncentraciji in ga je moč enostavno odstraniti, kot tudi vse dodatke že z filtriranjem preko aktivnega oglja ali drugih aktivnih snovi. Da je blago nesporno preparat iz 95% etilnega alkohola pridobljenega s fermentacijo dokazuje kvantitativna določitev etilnega alkohola in plinsko kromatografska analiza sledov dodanih substanc. Iz pojasnjevalnih opomb HS k tarifni številki 22.07 je razvidno, da ta tarifna številka vključuje nevtralne destilate, torej etilni alkohol. Ker je v danem primeru v alkoholnem pripravku zoper zmrzovanje in pripravljene tekočine za odtajanje denaturanti niso dodani, je smiselna uvrstitev predmetnega blaga v tarifno oznako 2207 10 00, ker pa je alkohol pridobljen s fermentacijskim postopkom, se uvršča v TARIC kodo 10. Uvoznik se plačila trošarine odpusti, če je alkohol, ki ga uvaža popolnoma denaturiran v skladu z določbo 44. člena ZTro. Pritožben organ je tudi zavrnil ostale pritožbene ugovore v zvezi s kršitvijo določbe 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) glede izreka izpodbijane odločbe, glede kršitev 154. člena ZUP glede izvedbe glavne obravnave, glede ugotavljanja novega dejstva in glede opredelitve količine in vrste blaga v izreku, kar je razvidno iz strani 7 in 8 obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožnik v tožbi navaja razloge iz določbe 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj je v izreku izpodbijane odločbe naveden zakoniti zastopnik tožnika, kar pa je v nasprotju z vsebino carinskih deklaracij, na katerih je naveden drug zastopnik tožnika. Navaja razliko med poslovnim in procesnim zastopanjem, saj gre v obravnavani zadevi za dve pravni osebi in bi carinski organ moral preveriti poslovno in procesno pooblastilo ter tožniku ni jasno kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje. Toženi stranki očita neupravičeno spuščanje v civilno razmerje med špedicijo in stranko, kar je v nasprotju s 6. členom EKČP. Carinskemu organu očita, da bi pri preverjanju carinske deklaracije moral preveriti podatke iz 66. člena ZUP ter navaja določbe CZS, kaj je carinska deklaracija in določbe ZUP glede pravil o zastopanju pravnih oseb.

V izreku izpodbijane odločbe ni pravilno navedena vrsta in količina blaga, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ni omogočila tožeči stranki pritegnitev drugega izvedenca, saj je popolnoma ignorirala vse pripombe tožeče stranke. Meni, da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen ter da ni jasna vloga tožnika.

Carinskemu organu očita, da ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno. Carinski organ tudi ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno. Carinski laboratorij je zmotno uporabil pravni predpis KN, iz česar sledi napačna uvrstitev blaga v carinsko tarifo. Narejen pa je tudi napačen obračun dajatev. Carinski organ je razveljavil zavezujočo tarifno informacijo (ZTI) z dne 1. 12. 2008, češ, da uvoženo blago ni bilo skladno z izdano ZTI, kar pa ni res. Meni, da carinski organ napačno razlaga Uredbo ES št. 227/2006 z dne 9. 2. 2006 o uvrstitvi določenega blaga v KN. Očita neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom istega zakona (t.i. Schumannova formula), ter da je evropska carinska upravna praksa zavzela enotno stališče, da ni mogoče spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Tožnik navaja, da je carinski organ selektivno ugotavljal dejstva, saj ni sprejel nobenega dokaznega predloga tožeče stranke ter je s tem kršil pravico do poštene obravnave in zahtevo po argumentirani odločbi. Predlaga, da se opravi ogled vzorcev, zasliši predstavnika carinskega laboratorija in izvedenca ustrezne stroke. Carinski organ bi v skladu z določbo 154. členom ZUP v zadevi moral razpisati ustno obravnavo. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi iz katere izhaja pravica do kontradiktornega postopka. Tožnik tudi meni, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka in napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tudi odloči o stroških postopka, ki jih navaja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi carinskih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedenih carinskih deklaracij po 78. členu CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter če se izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Carinski organ je ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove informacije, s katerimi razpolaga. Iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija GCU ter iz predložene dokumentacije k carinskim deklaracijam nedvomno izhaja, da gre v obravnavanem primeru za blago, ki se uvršča v tarifno oznako št. 2207 10 00 KN in da ne gre za blago uvrščeno v tarifno številko, ki jo je deklariral tožnik. Prvostopenjski organ je uvrstitev blaga v tarifno oznako 2207 10 00 KN in TARIC kodo 10 utemeljil v skladu s splošnimi pravili za razlago KN ter svojo uvrstitev tudi obširno in argumentirano obrazložil. Poimenovanje navedene tarifne oznake je: „nedenaturirani etilni alkohol ...“ Tudi po presoji sodišča iz listinske dokumentacije upravnega spisa izhaja, da v danem primeru v predmetnem blagu denaturanti niso bili dodani. Tako je prvostopenjski organ pravilno uvrstil blaga v tarifno oznako 2207 10 00. Tudi po presoji sodišča je bil v danem primeru alkohol pridobljen s fermentacijo, kar izhaja iz analiz sledov dodanih substanc. Iz analize tudi izhaja, da se dodano barvilo C.1. REACTIV RED 195 ne more šteti kot denaturant, saj je v predmetnem sredstvu proti zmrzovanju vsebovan v prenizki koncentraciji. Barvilo in vse dodatke pa je tudi možno dokaj enostavno odstraniti s filtriranjem preko oglja. Po mnenju sodišča je tako bila iz razlogov, kot jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ v predmetni zadevi, uvrstitev blaga v tarifno oznako 2207 10 00 KN in TARIC kodo 10, pravilna.

Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v zadevi zadostno ugotovljeno, tožbeni ugovori, da v postopku ni bila uporabljena ustrezna metoda pa niso z ničemer izkazani. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je bilo potrebno na podlagi 220. člena CZS obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba) ter gre v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prosti promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevnih carinskih deklaracij. Dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (3. odstavek 201. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani plačilu tega dolga (213. člen CZ). Uvozne dajatve so po mnenju sodišča izračunane na pravilni pravni podlagi, tožnik pa sami višini niti ne oporeka, v zadevi pa tudi ni sporno, da gre za istovrstno blago, saj iz upravnih spisov izhaja, da tožnik niti prejemnik blaga temu v postopku nista oporekala. Sklicevanje tožnika, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka in da je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno, na drugačno odločitev ne vpliva, saj se z drugačno uvrstitvijo blaga v tarifno oznako trgovski naziv blaga ne spreminja, ker mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga, kar pravilno navaja tudi tožena stranka.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je neupravičeno pritegnjen v postopek. Tožnik se je sam vpisal v polje 14 carinskih deklaracij, v katerih se je z oznako 3 deklariral kot posredni zastopnik v smislu 2. alineje 2. odstavka 5. člena CZS, torej kot carinski deklarant. Deklaracijo pa vložil po osebi, ki je navedena v polju 54 in ki jo je tudi lastnoročno podpisala in odtisnila žig. Zato po mnenju sodišča carinski organ ni imel razlogov za preverjanje pooblastila, ker ni imel razlogov za dvom v osebo, ki je vložila deklaracijo. Tudi ne gre za nezakonito spreminjanje prvotne odločitve o carinskem dolgu in neustavno razlago 78. člena CZS, kot meni tožnik. Da pa je bil v obravnavanem primeru obračunani znesek nižji, kot je določeno v CZS, pa izhaja iz ugotovitev carinskega laboratorija o sestavi blaga, saj blago s takšno sestavo sodi v drugo tarifno oznako od deklarirane.

Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z strokovnim mnenjem in zapisnikom in je imel možnost podati ugovore, vendar pa drugačnih dokazil, kot izhajajo iz strokovnega mnenja tožnik ni predložil, pa tudi iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ostalo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno, navedeno pa izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila priložena k carinski deklaraciji. Očitki glede nepopolnega izreka niso utemeljeni, izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine po 213. členu in 214. členu ZUP. Sodišče se ne strinja s tožnikom, tako kot je pravilno odgovorila že tožena stranka, da bi moral izrek, ki je dajatveni, vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, saj ugotovitev dejanskega stanja izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljeni so tudi očitki glede opustitve dolžnosti glavne obravnave, saj strokovno mnenje carinskega laboratorija ni izvedeniško mnenje v smislu ZUP. Carinski laboratorij je organizacijska enota GCU, ki posameznim carinskim uradom zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v konkretnih zadevah. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, pa glede na 1. odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v zadevah X Ips 1398/2001, X Ips 1613/2006).

Glede tožbenih ugovorov v zvezi s pravnim položajem, obveznostim špediterja v carinskem postopku ter pooblaščencem po zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špedicijske pogodbe (npr. I Up 150/2003 z dne 30. 5. 2006).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne razlogov ničnosti, na kateri je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.