Jedro

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji.

Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-1. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti (24. člen ZVEtL-1) in še to na podlagi dokaznih pravil in domnev (18. člen ZVEtL-1). Spori posameznih udeležencev namreč ne smejo zavirati namena postopka po ZVEtL-1, ki je v tem, da se vzpostavi etažna lastnina, zaradi česar je o spornih dejstvih odločeno izrazito poenostavljeno. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakaovost te odločitve zato manjša do te mere, da lahko v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZVEtL-1 po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu, udeleženci in druge osebe svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Izpodbijani sklep tako ne bo postal materialno pravnomočen, pač pa zgolj formalno pravnomočen, saj glede pravic udeležencev ne ustvarja učinka "res iudicata" in ne izključuje ponovnega odločanja o teh pravicah v za to predvidenih postopkih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da na stavbi ID znak 1, stoječi na parceli ID znak 2, z naslovoma X 8 in Y 5, M., obstoji etažna lastnina. V točki I.1 izreka je ugotovilo, da so splošni skupni deli stavbe ID znak 1 naslednja parcela in deli stavbe z ID znaki: 2, 1-24 (raba: skupni komunikacijski prostor), 1-25 (raba: kolesarnica), 1-26 (raba: shramba - podstrešje), 1-29 (raba: skupne sanitarije), 1-30 (raba: skupne sanitarije), 1-31 (raba: skupne sanitarije), 1-32 (raba: skupne sanitarije), 1-33 (raba: klet), 1-34 (raba: klet), 1-35 (raba: klet), 1-36 (raba: klet), 1-37 (raba: klet), 1-38 (raba: klet) in 1-40 (raba: klet), vsi zgoraj navedeni deli stavbe in parcela pa so last vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-1 (raba: stanovanjska) do 1312/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-2 (raba: stanovanjska) do 309/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-3 (raba: stanovanjska) do 916/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-7 (raba: stanovanjska) do 676/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-8 (raba: stanovanjska) do 566/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-9 (raba: stanovanjska) do 239/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-10 (raba: stanovanjska) do 668/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-11 (raba: stanovanjska) do 364/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-12 (raba: stanovanjska) do 584/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-21 (raba: stanovanjska) do 1143/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-22 (raba: stanovanjska) do 2057/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-23 (raba: stanovanjska) do 268/9840 celote, vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-28 (raba: stanovanjska) do 76/9840 celote in vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-39 (raba: stanovanjska) do 662/9840 celote.

V točki I.2 izreka sklepa je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da so posamezni deli stavbe ID znak 1 naslednji: - del stavbe ID znak 1-1 (v zemljiško knjigo vpisan del stavbe 1-901), stanovanje, na katerega se prenese zemljiškoknjižno stanje dela stavbe ID znak 1-901; - del stavbe ID znak 1-2 (v zemljiško knjigo vpisan del stavbe 1-902), stanovanje, ki je last A. A., EMŠO in B. B., EMŠO, vsakega do 1/2; - del stavbe ID znak 1-3 (del v zemljiško knjigo vpisanega dela stavbe 1-903), stanovanje, na katerega se prenese zemljiškoknjižno stanje dela stavbe ID znak 1-903; - del stavbe ID znak 1-28 (del v zemljiško knjigo vpisanega dela stavbe 1-903), hodnik, na katerega se prenese zemljiškoknjižno stanje dela stavbe ID znak 1-903; - del stavbe ID znak 1-7 (v zemljiško knjigo vpisan del stavbe 1-904), stanovanje, na katerega se prenese zemljiškoknjižno stanje dela stavbe ID znak 1-904; - del stavbe ID znak 1-8, stanovanje, ki je last: C. d.o.o., Y 5, M., matična št. , do 1/1 celote; - del stavbe ID znak 1-9, shramba, ki je last D. D., EMŠO , in E. E., EMŠO , vsakega do 1/2 celote; - del stavbe ID znak 1-10, poslovni del stavbe, ki je last D. D., EMŠO , in E. E. , EMŠO , vsakega do 1/2 celote; - del stavbe ID znak 1-11, trgovski del stavbe, ki je last C. d.o.o., Y 5, M., matična št. , do 1/1 celote; - del stavbe ID znak 1-12, trgovski del stavbe, ki je last C. d.o.o., Y 5, M., matična št. , do 1/1 celote; - del stavbe ID znak 1-21, trgovski del stavbe, ki je last D. D., EMŠO , in E. E., EMŠO , vsak do 1/2 celote; - del stavbe ID znak 1-22, trgovski del stavbe, ki je last F. F., EMŠO , X 8, M., do 1/1 celote; - del stavbe ID znak 1-23, skladišče, ki je last D. D., EMŠO in E. E., EMŠO , vsakega do 1/2 celote in - del stavbe ID znak 1-39, skladišče, ki je last D. D., EMŠO , in E. E., EMŠO , vsakega do 1/2 celote.

V točki I.3 izreka sklepa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je posebni skupni del stavbe ID znak 1 del stavbe ID znak 1-27, skupni komunikacijski prostor, ki je last: - vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-2 do 309/875 in - vsakokratnega lastnika dela stavbe ID znak 1-8 do 566/875. V točki II izreka pa je sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa, zemljiški knjigi odredilo vpis etažne lastnine, kot izhaja iz I. točke izreka v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavljanja etažne lastnine, vpisane z ID 3 in izbris zaznambe postopka vzpostavljanja etažne lastnine, vpisane z ID 3. 2. Zoper zgoraj navedeni sklep se pritožuje tretji nasprotni udeleženec, družba C. d.o.o. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem aktivne legitimacije predlagateljice (oziroma sedaj po smrti prvotne predlagateljice G. G. nastopa njen sin F. F.), čemur je tretja nasprotna udeleženka ugovarjala, saj predlagatelj ne more izkazati pridobitve posameznega dela stavbe na naslovu na objektu X 8/Y 5, M., stoječe na parceli 2 v smislu 14. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določitvi pripadajočega zemljiška k stavbi.

Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi napačno uporabo materialnega prava. Tako za predlagateljico, priglasitelje in nasprotne udeležence je bistveno to, da s pravnimi naslovi izkazujejo pridobitev lastninske pravice na posameznih delih 1-1-3, 1-7-12, 1-21-23, 1-28 in 1-39 le v solastniških deležih tako, kot je bilo premoženje vrnjeno v postopkih denacionalizacije, noben pa ne izkazuje svoje (izključne) lastninske pravice na posameznem delu s pravnim naslovom. Nasprotno vsi izkazujejo pravni temelj pridobitve v solastniškem deležu, zato si bodo solastniki morali solastnino razdružiti v nepravdnem postopku, naloga sodišča v predmetnem postopku pa je bila kvečjemu ta, da oblikuje etažno lastnino in jo glede na obstoječe pravne naslove pravilno evidentira in vpiše v nepremičninske evidence.

3. Pritožba je bila poslana priglasiteljem in nasprotnim udeležencem, pri čemer je odgovor na pritožbo vložil le prvi priglasitelj, družba H. d.o.o., v katerem navaja, da v pritožbi navedeni pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev ne morejo z denacionalizacijskimi odločbami izkazovati pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe 1-1, sedaj last H. d.o.o. Nadalje navaja tudi nepravilnosti v izpodbijanem sklepu ter predlaga določeno popravo napak.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je v času, ko je takratna predlagateljica, I. I. v letu 2010 v obravnavani zadevi vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine, veljal Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL),1 ki je veljal od 24. 5. 2008 do 18. 7. 2017. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je začel veljati Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL-1),2 ki velja od 19. 7. 2017 dalje. Slednji se uporablja tudi za postopke, v katerih je bil predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi, na kateri je nastala etažna lastnina pred 1. januarjem 2003, vložen pred njegovo uveljavitvijo, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 57. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je glede na to, da je ugotovilo, da je dejanska etažna lastnina nastala že pred 1. 1. 2003, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, moralo v postopku uporabiti določbe ZVEtL-1. 6. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s 3. členom ZVEtL-1, pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tretji nasprotni udeleženec izrecno uveljavlja v pritožbi. Tako navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih o tem, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana, saj s pravnim naslovom, to je z odločbo o denacionalizaciji ne more izkazati pridobitve posameznega dela stavbe. S to odločbo je bil pravnim prednikom udeležencev tega postopka vrnjen solastninski delež na podržavljenih poslovnih prostorih v pritličju objekta X 8/Y 5, M., stoječem na parceli 2, sodišče prve stopnje pa se s tem temeljnim vprašanjem v smislu 14. člen ZVEtL sploh ni ukvarjalo.

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka z zgoraj navedenimi pritožbenimi zatrjevanji dejansko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP in 5. člena ZNP-1, oba v zvezi s 3. členom ZVEtL-1. Kadar se namreč sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih strankinih navedb (dejanskih ali pravnih), je kršilo dolžnost opredelitve in ustrezne obrazložitve v izdani sodbi, ne pa zahteve, da mora sodba oziroma sklep omogočati preizkus.3

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer držijo pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa izrecno ni opredelilo do vprašanja upravičenosti vložitve predloga predlagateljice, oziroma do ugovora aktivne legitimacije, ki ga je smiselno že v odgovoru na predlog izpostavil tretji nasprotni udeleženec, ko je navajal, da predlagateljica nima pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe, saj iz odločb o denacionalizaciji izhaja, da so tako predlagatelj, kot tudi oba nasprotna udeleženca solastniki sporne nepremičnine, v posledici česar ni upravičenka za vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL.

9. Ker se je predmetni postopek začel že leta 2010, ko je takratna predlagateljica I. I. dne 21. 10. 2010 vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine, pri čemer je bilo na prvi stopnji prvič meritorno odločeno z izpodbijanim sklepom dne 21. 6. 2022,4 pritožbeno sodišče zadeve ni razveljavilo, pač pa je samo dopolnilo manjkajoče razloge, ki se nanašajo na materialnopravno upravičenost predlagatelja za vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine, saj bi v nasprotnem primeru kršilo pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

10. Nadalje ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo.5 Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma,6 saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno.7 Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji in v zvezi s tem zaključuje naslednje:

11. V skladu z v času vložitve predloga veljavnimi določbami ZVEtL, kot tudi v skladu z določbami od leta 2017 veljavnega ZVEtL-1 se postopek za vzpostavitev etažne lastnine lahko začne na predlog upravičenega predlagatelja. Tako je bil v skladu s 3. členom ZVEtL aktivno legitimiran za vložitev predloga pridobitelj posameznega dela stavbe, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, tudi če niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo. To upravičenje je torej predlagatelj izkazoval s pravnim naslovom (4. člen ZVEtL), oziroma če predlagatelj ni mogel izkazati pravnega nasledstva, je moral verjetno izkazati pogoje za desetletno priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe (prvi in drugi odstavek 6. člena ZVEtL). Ker so bile te določbe podlaga za ugotavljanje upravičenosti predlagatelja za vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine, kakor tudi materialnopravna podlaga za dokazovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ima sedaj veljavni ZVEtL-1 dodatno določbo v 25. členu, v kateri je izrecno določeno, kdo je sicer lahko upravičeni predlagatelj. Tako se postopek za vzpostavitev etažne lastnine lahko začne na predlog:

1. pridobitelja posameznega dela stavbe, ki zahteva vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe, ki mu pripada po pravnem naslovu, lahko pa tudi, če zahteva vpis skupnih delov stavbe ali idealnih deležev solastnine vsakokratnih etažnih lastnikov na njih,

2. osebe, ki ima vpisano lastninsko pravico na posameznem delu stavbe, ki je že vpisan v zemljiški knjigi (vpisani etažni lastnik), če zahteva vpis skupnih delov stavbe ali idealnih deležev solastnine vsakokratnih etažnih lastnikov na njih,

3. skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki zahteva vpis skupnih delov stavbe ali idealnih deležev solastnine vsakokratnih etažnih lastnikov na njih in

4. osebe, ki ima vpisano lastninsko pravico na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, ali na nerazdeljenih delih stavbe (zemljiškoknjižni lastnik), če zahteva vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja posameznega dela stavbe, v primeru nedokončane etažne lastnine pa tudi vpis skupnih delov stavbe, ki so nerazdeljeni deli stavbe.

Sicer so materialnopravni pogoji za vpis lastnika na posameznem delu stavbe po ZVEtL-1 ostali enaki kot v ZVEtL in je tako v prvem odstavku 19. člena ZVEtL-1 določeno, da je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe) ali oseba, ki v primeru pomanjkljivega pravnega nasledstva verjetno izkaže pogoje za desetletno priposestvovanje posameznega dela stavbe (prvi in drugi odstavek 20. člena ZVEtL-1).

12. Glede na to, da je po začetku predmetnega postopka vzpostavitve etažne lastnine na stavbi ID znak 1, stoječi na parceli ID znak 2 začel veljati ZVEtL-1, je bilo treba tudi v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije predlagatelja, oziroma njegove pravne prednice poleg določb ZVEtL upoštevati tudi veljavne določbe ZVEtL-1, ki se nanašajo na upravičenega predlagatelja.

13. V obravnavani zadevi predlagateljica ni utemeljevala dejanskega lastništva na poslovnem prostoru v skupni izmeri 219 m2 na podlagi odločbe o denacionalizaciji Ministrstva za kulturo RS št. 464-102/92 in št. 646/154/93 z dne 10. 1. 1993 (oziroma pravilno z dne 2. 12. 1992), na kar se je skliceval drugi udeleženec v odgovoru na predlog z dne 11. 11. 2010. Takratna predlagateljica je zatrjevala, da je solastnina strank pri vložni številki 4 k.o. M. v naravi razdeljena, tako da predlagateljica izključno uporablja in razpolaga z uličnim poslovnim prostorom v Y 5, M., v skupni izmeri 219 m2, ki ima dostop tudi iz X 8, M., katerega vseskozi oddaja različnim najemnikom, trenutno pa je poslovni prostor zaseden z najemnikom gospodarsko družbo J. d.o.o. Prav tako je zatrjevala, da je izključna uporaba posameznih delov stavbe med solastniki nesporna in določena, kar izhaja iz Pogodbe o medsebojnih razmerjih s prilogami iz leta 2004. Tudi takratni prvi nasprotni udeleženec K. K. (sedaj D. D. in E. E.) je v odgovoru na predlog navedel, da je predlagateljica izključna lastnica spornega uličnega poslovnega prostora.

14. Pritožba ne graja odločitve sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to ugotovilo, da je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-1,8 saj je etažna lastnina nastala v okviru postopka nacionalizacije, ko so bile iz nacionalizacije izvzete štiri enote, in sicer deli 901, 902, 903 in 904, dejansko pa je bila etažna lastnina vzpostavljena že s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 29. 3. 1929. Ker sta bila L. L. in N. N. pravna prednika I. I. (o čemer med strankami ni bilo spora), ki je v letu 2010 vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine, F. F. pa je nesporno njen pravni naslednik, je takratna predlagateljica s predložitvijo te kupne pogodbe (dokaz A8) izkazala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru v pritličju sporne stavbe v izmeri 219,08 m2. Tretja nasprotna udeleženka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prerekala dejstva, da so bile iz nacionalizacije izvzete štiri enote, deli 901, 902, 903 in 904 in je torej do delitve solastnine z izločitvijo posameznih enot v sporni stavbi že prišlo in se je s tem, ko iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so bili od stavbe št. 1840.ES na parc. št. 5 odpisani ti posamezni deli ter vpisani kot samostojna etažna lastnina v vl. št. 6, 7, 8 in 9, vse k.o. M. (vse dokazi C1), stavba dejansko razdelila. Kot je torej pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila stavba pred 1. 1. 2003 dejansko razdeljena na posamezne dele.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica predložila predmetno kupno pogodbo iz leta 1929, na podlagi katere sta O. O. in O. O. ml. kot prodajalca prodala P. P., L. L. in N. N. ter R. R. kot kupcem sporno nepremičnino oziroma stavbo, tedaj vpisano v vložku št. 10 M., obstoječo iz stavbne parcele 11 s stanovanjsko hišo Y 5 in X 8 (člen 1), pri čemer so si kupci tedaj v členu 12 svoje solastninske dele razdelili tako, da je med drugim N. N. in L. L. pripadal en lokal z v njem se nahajajočim inventarjem v pritličju hiše Y 5 s pisarniškimi prostori na dvorišče. Da je bila tedaj opravljena delitev solastnine tako, da so v izključno last pripadli posamezni deli stavbe (poslovni prostori in stanovanja) zgoraj navedenim kupcem izhaja še iz člena 14 kupne pogodbe z dne 29. 3. 1929, ki je določal, da z ostalimi prostori v kupljeni nepremičnini, kolikor po tej kupni pogodbi niso preodkazani enemu ali drugemu izmed treh kupcev, razpolagajo kupci skupno, jih preurejajo, popravljajo in določajo zanje najemnino po poprejšnjem medsebojnem dogovoru (dokaz A8).

16. Razen tega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz odločbe o denacionalizaciji št. 464-102/92, 464-154/92 z dne 2. 12. 1992 (dokaz C1) v zvezi z dopolnilno odločbo št. 464-102/92, 464-154/92 z dne 12. 1. 1993 (dokaz C2) izhaja, da je sporni poslovni prostor, bil tedaj vrnjen R. R. in S. S. vsakemu do 1/6, in N. N. do 1/6, I. I. in L. L. pa vsakemu do 1/12. Pravni naslednik R. R. in S. S. je bil K. K., ki je svoj delež prenesel na D. D. in E. E., sedaj prvega in drugega nasprotnega udeleženca. Z navedeno denacionalizacijsko odločbo iz leta 1992 torej poslovni prostori v pritličju, Y 5 in X 8 niso bili vrnjeni P. P., od katerega je tretja nasprotna udeleženka pridobila del sporne nepremičnine. Pri tem pa se je takratni prvi nasprotni udeleženec K. K. v odgovoru na predlog strinjal s predlogom predlagateljice I. I. za vzpostavitev etažne lastnine na nepremičnini, strinjal pa se je tudi, da je izključna uporaba posameznih delov te nepremičnine nesporna, da je predlagateljica izključna lastnica uličnega poslovnega prostora v skupni izmeri 219 m2 z glavnim vhodom Y 5, M. in stranskim vhodom X 8, M. Tako se je K. K. tudi izrecno strinjal, da sporni poslovni prostor pripada oziroma je v izključni lasti I. I. S tem pa je podana tudi situacija iz 4. točke prvega odstavka 25. člena ZVEtl-1, ki določa, da se postopek za vzpostavitev etažne lastnine začne tudi na predlog osebe, ki ima vpisano lastninsko pravico na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, ali na nerazdeljenih delih stavbe, če zahteva vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja posameznega dela stavbe, v primeru nedokončane etažne lastnine pa tudi vpis skupnih delov stavbe, ki so nerazdeljeni deli stavbe.

17. Pritožbena zatrjevanja o tem, da predlagatelj (prej I. I.) ni aktivno legitimiran za vložitev predloga, oziroma da nima materialnopravnega upravičenja za njegovo vložitev, so tako neutemeljena.

18. Pritožba pa tudi sicer ne graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je z verjetnostjo v točki 28 obrazložitve ugotovilo, da je lastninska pravica K. K. (sedaj D. D. in E. E.) na delu stavbe ID znak 1-23 bolj verjetna kot lastninska pravica tretje nasprotne udeleženke, družbe C. d.o.o. Z navedeno dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti (24. člen ZVEtL-1)9 in še to na podlagi dokaznih pravil in domnev (18. člen ZVEtL-1).10 Spori posameznih udeležencev namreč ne smejo zavirati namena postopka po ZVEtL-1, ki je v tem, da se vzpostavi etažna lastnina, zaradi česar je o spornih dejstvih odločeno izrazito poenostavljeno. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost te odločitve zato manjša do te mere, da lahko v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZVEtL-1 po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu, udeleženci in druge osebe svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Izpodbijani sklep tako ne bo postal materialno pravnomočen, pač pa zgolj formalno pravnomočen, saj glede pravic udeležencev ne ustvarja učinka „res iudicata“ in ne izključuje ponovnega odločanja o teh pravicah v za to predvidenih postopkih.11

19. Po obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklepa ugotovilo obstoj etažne lastnine na stavbi ID znak 1 in nato v točki I.1) ugotovilo splošne dele stavbe, v točki I.2) ugotovilo posamezne dele stavbe in za vsak posamezni del njegovega lastnika ter v točki I.3) ugotovilo posebne skupne dele stavbe ter nadalje v točki II izreka zemljiški knjigi odredilo vpis etažne lastnine, kot izhaja iz točke I izreka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in skladna z določbo 30. člena ZVEtL-1.12Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik in priglasitelj nista priglasila (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP, oba v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

1 Ur. l. RS, št. 45/09 z dne 15. 6. 2009 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 34/17 z dne 4. 7. 2017. 3 Tako J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, Komentar k 339. členu, stran 309. 4 Okrajno sodišče v M. je sicer s sklepom N 180/2010 z dne 24. 8. 2011 predlog predlagateljice prvotno zavrglo prav iz razloga, ker predlagateljica z listinami, ki jih je predložila predlogu, naj ne bi izkazala, da je pridobitelj uličnega poslovnega prostora v izmeri 219 m2 z dostopom v pritličju iz naslova Y 5, M. Višje sodišče v M. je po vloženi pritožbi s sklepom I Cp 1731/2011 z dne 1. 2. 2012 navedeni sklep razveljavilo, kar je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje na kratko povzelo v točki 5 obrazložitve. 5 Tako sklep VSRS Cp 6/2023 z dne 1. 2. 2023. 6 Tako sklep VSL I Cp 1398/2020 z dne 10. 11. 2020. 7 ZVEtL-1 v drugem odstavku 29. člena tudi določa manj formalni zapis o naroku, saj lahko sodišče namesto zapisnika o naroku napravi le uradni zaznamek. 8 Po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1 se šteje, da etažna lastnina v zemljiški knjigi ni vpisana na stavbi kot celoti, če je stavba že vpisana v zemljiški knjigi, vendar v zemljiški knjigi niso vpisani vsi posamezni ali skupni deli stavbe ali niso vpisani idealni deleži solastnine na skupnih delih stavbe (nedokončana etažna lastnina). 9 24. člen ZVEtL-1 določa, da kadar bi moralo sodišče po določbah zakona, ki ureja nepravdni postopek, o predhodnem vprašanju zaradi spornih dejstev prekiniti postopek in posameznega udeleženca napotiti na pravdo, sodišče postopka ne prekine, temveč odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona, če se ti ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno. 10 18. člen ZVEtL-1 določa, da odloča sodišče na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa ta zakon, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa. 11 Tako Predlog ZVEtL-1, Poročevalec DZ RS z dne 25. 4. 2017, št. dok. EVA: 2015-2030-0002 00720-5/2017/15. 12 30. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine: 1. ugotovi, da na stavbi obstoji etažna lastnina, 2. ugotovi pripadajoče zemljišče in druge skupne dele stavbe, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, 3. ugotovi obstoj ali neobstoj morebitnih izvedenih pravic na skupnih delih stavbe in njihove imetnike, 4. ugotovi posamezne dele stavbe in idealne deleže solastnine, ki pripadajo njihovim vsakokratnim lastnikom na skupnih delih stavbe in 5. za vsak posamezni del stavbe ugotovi lastnika ter morebitne izvedene pravice in njihove imetnike, razen v primeru vpisanega posameznega dela iz 32. člena tega zakona, ko sodišče v odločbi povzame v zemljiško knjigo vpisanega lastnika in v zemljiško knjigo vpisane izvedene pravice in njihove imetnike.