Jedro

Neutemeljeno je tožničino mnenje, da bi moral upravni organ čakati do odločitve o njeni pritožbi zoper izdano vodno soglasje. Iz členov 150 do 153.a ZV-1 namreč izhaja, da vodno soglasje pomeni sprejemljivost posega v prostor z vidika vodnega režima in stanja voda, ne pa sprejemljivosti načina odvajanja meteornih voda glede na tožničine pravno varovane pravice. To presojo opravi upravni organ v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja in v tem okviru preizkusi tudi, ali se ugovori glede načina odvajanja meteornih voda nanašajo na varstvo tožničinih pravno varovanih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za gospodarsko bivalni objekt na zemljiščih s parc. št. 364 in 351/1 k. o. ... po tam navedenem projektu in pod pogoji iz tam navedenih soglasij, med katerimi je tudi vodno soglasje št. 35507-2306/2011-2 z dne 20. 12. 2011. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila ta odločba izdana v obnovljenem postopku, v katerem je bil tožnici priznan status stranske udeleženke kot lastnici parc. št. 336/3 k. o. ... in pridobljeno vodno soglasje, saj gre za odvodnjavanje odpadnih voda na ogroženem območju. Upravni organ je ugotovil, da je v projektni dokumentaciji med drugim prikazan kontroliran odvod meteornih voda v obstoječ meteorni odvodnik na parceli investitorja in ne na tožničino ali kakšno drugo zemljišče. Tožničino pripombo glede izvedenega iztoka iz čistilne naprave, ki po njenih navedbah posega na njeno parcelo in na parc. št. 810/1 k. o. ..., s čimer naj bi bilo ogroženo vodovodno omrežje, ki napaja hišo ... s pitno vodo, pa je zavrnil s pojasnilom, da je v projektih prikazan iztok, ki je bil predmet presoje organa, pristojnega za izdajo vodnega soglasja, in da morebitna drugačna izvedba iztoka, kot je predvidena, ni pristojnost tega organa, temveč inšpekcijskih služb. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnica se z izdanim gradbenim dovoljenjem ne strinja in v tožbi navaja, da je v obnovljenem postopku želela zaščititi svoje pravice in pravne interese v smislu preprečitve negativnih vplivov in škod na njenem premoženju (zemljišču, stanovanjski hiši in pripadajočem gospodarskem objektu). Toženki očita, da je gradbeno dovoljenje izdala kljub temu, da vodno soglasje še ni pravnomočno, saj je zoper njega vložila pritožbo. Meni, da ji je zaradi ustavno varovane pravice do zdravega življenjskega okolja in glede na četrti odstavek 1. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) treba priznati pravico, da se zaradi varstva svojih interesov in pravic udeleži obravnavanega upravnega postopka kot stranka z vsemi pravicami, ki strankam pripadajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem bo toženka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) o vodnem soglasju za gradnjo obravnavanega objekta. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka in prizadeti stranki na tožbo niso odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica s sklicevanjem na pravico do zdravega življenskega okolja ne more utemeljiti kršitve pravice sodelovanja v postopku zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, saj je bila izpodbijana odločba izdana v postopku, v katerem je sodelovala kot stranska udeleženka. Iz obrazložitve odločb organov prve in druge stopnje je razvidno tudi, da sta oba upravna organa tožničine navedbe obravnavala in se do njih tudi opredelila. Dejstvo, da sta zavrnila njene ugovore kot neutemeljene, pa ne pomeni, da je bila prikrajšana za pravico do varstva svojih pravnih interesov in pravic.

Neutemeljeno je tudi tožničino mnenje, da bi moral upravni organ čakati do odločitve o tožničini pritožbi zoper izdano vodno soglasje. Iz členov 150 do 153.a ZV-1 namreč izhaja, da vodno soglasje pomeni sprejemljivost posega v prostor z vidika vodnega režima in stanja voda, ne pa sprejemljivosti načina odvajanja meteornih voda glede na tožničine pravno varovane pravice. To presojo opravi upravni organ v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja in v tem okviru preizkusi tudi, ali se ugovori glede načina odvajanja meteornih voda nanašajo na varstvo tožničinih pravno varovanih pravic. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ ta preizkus opravil in ugotovil, da s projektno dokumentacijo predvideni način odvodnjavanja meteornih voda ne posega ne v tožničino ne v katerokoli drugo nepremičnino.

Pravilno je pojasnil tudi, da vprašanje, ali je odvod izveden v skladu s projektom, ni vprašanje, o katerem bi odločal upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, temveč vprašanje inšpekcijskih postopkov. Z gradbenim dovoljenjem se namreč dovoli gradnja objekta, kot je prikazan v dokumentaciji, ki mora biti priložena zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.