Jedro

Podlaga za začetek in vodenje denacionalizacijskega postopka je zahtevek. Velja načelo dispozitivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 5. 2005. S to odločbo je tožena stranka v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 262/2004-15 z dne 15.2.2005 ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Lenart z dne 24.3.2003. V 2. točki izreka je o zadevi sama odločila tako, da je zavrnila zahtevo, da prejšnjima lastnikoma F.Č. in A.Č., oba državljana Republike Slovenije, pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 7.288,56 DEM, vsakemu do 1/2, to je vsakemu 3.644,28 DEM za parcelo št. 39/1 stavbišče, pripisano pri vl. št. 18 k.o. ..., ki je ni mogoče vrniti v naravi. V 3. točki izreka je odločila, da pripada upravičencema F.Č. in A.Č. odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 5.178,54 DEM, vsakemu do 1/2, to je vsakemu 2.589,27 DEM za del parc. št. 28/2 pašnik, razreda 4, v izmeri 3128 m2, in del parc. št. 19 njiva, razreda 4, v izmeri 2100 m2, ki sta bili pripisani v času podržavljenja vložku št. 18 k.o. ... S 4. točko izreka je tožena stranka odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna v roku petih mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice upravičencema. V 5. točki izreka je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Komisije za prekrške z dne 29.12.1950. Z navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičencema F.Č. in A.Č. vrne podržavljeno premoženje - ob podržavljenju stanovanjski gospodarski objekt - stoječe na parc. št. 339/1 stavbišče, pripisano pri vl. št. 18 k.o. ... le del parc. št. 18/2 pašnik v izmeri 3118 m2 in del parcelne št. 19 njiva v izmeri 2100 m2, obe pripisani pri vl. št. 18 k.o. ..., v obliki odškodnine v višini 11.459,54 DEM, od tega vsakemu solastniški delež do 1/2. Hkrati je odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo premoženja po odločbi Okrajnega ljudskega odbora, Komisije za prekrške Maribor z dne 29.12.1950. Tožena stranka je navedla, da vlagatelj v zahtevi z dne 27. 8. 1992 ni zahteval vrnitve premoženja, podržavljenega z odločbo z dne 4. 11. 1953, ki se nanaša na parcelno št. 39/1 k.o. ... Sklicuje se na določbe 1. odstavka 64. in odločbo 72. člena ZDen. Načelo pomoči neuki stranki pomeni varovanje pravic stranke, ne pomeni pa, da organ sam brez postavljene zahteve strank odloča o pravicah. S predložitvijo odločbe o podržavljenju z dne 4. 11. 1953 vlagatelj ni mogel nadomestiti pravočasne zahteve. Navedena odločba je le dokazilo iz 62. člena ZDen.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Ugotavlja, da je tožena stranka sledila ugotovitvam in mnenju sodišča v sodbi U 262/2004-15 z dne 15.2.2006. Zavrača tožbene ugovore, tudi ugovor, ki se nanaša na uporabo 14. člena ZUP (1986). Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

V pritožbi prvotožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Ponavlja svoje ugovore, ki jih je uveljavljal že v tožbi. Poudarja dolžnost upravnega organa, da bi moral ravnati v skladu s 14. členom ZUP(1986). Ponovno se sklicuje na sodno prakso.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka v vlogi z dne 27. 8. 1992, ni izrecno pisno zahteval tudi vrnitev premoženja, podržavljenega z odločbo Okrajnega ljudskega organa Maribor okolica, Komisija za kmetijski zemljiški sklad z dne 4. 11. 1953, s katero so bile podržavljene nepremičnine parc. št. 39/1 k.o. ..., saj je na obrazcu izrecno zahteval vrnitev podržavljenega premoženja po drugih odločbah: z dne 11. 1. 1960, z dne 29. 12. 1950 in z dne 6. 1. 1961. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in presojo sodišča prve stopnje, da s samo predložitvijo odločbe z dne 4. 11. 1953 in drugih listin, ki se nanašajo na objekte na zemljišču parc. št. 39 k.o. ..., denacionalizacijski zahtevek še ni bil postavljen, saj gre le za dokazila iz 62. člena ZDen o utemeljenosti zahtevka. Podlaga za začetek postopka je zahtevek.

Pravilno je bil zavrnjen tudi tožbeni ugovor v zvezi z uporabo določbe 14. člena ZUP (1986). Dolžnost, ki jo ta določba nalaga organu, ne omogoča, da lahko namesto strank postavi zahtevek oziroma odloča tudi brez zahtevka stranke. Tudi v primeru, ko organ opozori stranke na njihove pravice in ugodnosti, morajo v denacionalizacijskih zadevah stranke same izrecno pisno ali ustno na zapisnik postavljati zahtevke, saj velja načelo dispozitivnosti. To načelo tudi ne pomeni, da bi v primeru ugotovitve, da je organ opustil svojo dolžnost in stranke ni opozoril, da ima pravico zahtevati vrnitev spornega premoženja, stranke lahko po izteku prekluzivnega materialnega roka za vložitev zahtevka, takšne zahtevke še vlagale. Po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen so se lahko zahtevki za denacionalizacijo vlagali do 7. 12. 1993. Obvezne sestavine vlog so določene v 62. členu ZDen. Po izteku roka novih ali dodatnih zahtevkov ni več mogoče vlagati, vlogo je dopustno le še dopolnjevati in popravljati v smislu 68. člena ZUP (1986).

V konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je bila obravnavana vloga, v kateri zahtevek glede nepremičnin ni bil postavljen, nepopolna ali nejasna, tako da bi moral organ ravnati v smislu 68. člena ZUP in stranko pozvati na dopolnitev. Zahtevek je bil postavljen in če je bila predložena tudi listina, ki jo zahtevek ni vseboval, organ ni dolžan ravnati po navedeni določbi. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tožnika za sporno nepremičnino izrecno pisno zahtevo za vrnitev postavila šele 4. 10. 1999 ("dopolnitev zahteve za denacionalizacijo z dne 27. 8. 1992"), to je po izteku navedenega prekluzivnega roka. Prvostopni organ je brez, da bi stranki izrecno in pravočasno zahtevali vrnitev še spornega premoženja, v postopku njihovo vrnitev obravnaval, kot da je zahtevek postavljen. To je po mnenju pritožbenega sodišča takšno nepravilno ravnanje, ki ga organ ne more nadomestiti oziroma odpraviti pomanjkljivosti v tem postopku, ki je v tem, da stranki tega zahtevka na predpisan način ni postavila.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbene ugovore, v katerih sta tožnika sklicujoč se na sodno prakso zatrjevali nepravilno uporabo določbe 14. člena ZUP (1986). Pravilno je bilo ugotovljeno, da se sodbe oziroma sklepi, na katere sta se tožnika sklicevala, ne nanašajo na identično dejansko stanje. Zato niso upoštevni.

Prvotožnik v pritožbi smiselno uveljavlja enake ugovore, kot jih je postavil že v upravnem sporu na prvi stopnji, pa je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Zato ponovljeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1. 1. 2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot pritožbeno sodišče, pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS, kot pritožbo po tem zakonu.