Jedro

S tem ko zagovornik ponuja svojo dokazno oceno in zaključke, ki so drugačni od tistih v izpodbijani pravnomočni sodbi, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Litiji je bil obsojeni F.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 100.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 25.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj se v celoti nanaša na očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega uveljavljanje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni dopustno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na njen preizkus le v obsegu, kolikor izpolnjuje zakonske kriterije (1. odstavek 424. člena ZKP), to je, da uveljavlja kršitve zakona in da so te konkretizirane in da so tudi ustrezno obrazložene.

Zagovornik uvodoma navaja, da uveljavlja razloge iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa jih v nadaljevanju določneje ne opredeli v povezavi s konkretnimi kršitvami materialnega zakona (člen 372 ZKP) ter kršitvami določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP). Zato teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

Zagovornik v obrazložitvi zahteve tudi trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar utemeljitev, ki sledi, obsega zgolj ugovore dejanske, ne pa pravne narave, na katere se sicer sklicuje. Zagovornik ponuja svojo dokazno oceno in zaključke in s tem očitno želi dejanski stan obravnavanega primera prikazati drugače, kot izhaja iz pravnomočne sodbe. V tem okviru izpostavlja: "napačen" zaključek sodišča, da je med obsojencem in oškodovancem obstajalo sporno razmerje glede posojila 20.500 DEM; da listinski dokazi (blagajniški izdatek, naročilnica, ki jih obsojenec ni podpisal), ugotovitve sodišče o obstoju dolga ne podpirajo; da sama izjava oškodovanca za obsodbo ne zadošča, toliko bolj, ker je vprašljiva tudi njena verodostojnost, saj ni podprta z nobenim objektivnim dokazom; da bi bilo mogoče s predlaganim dokazom - izvedencem grafološke stroke ter s poizvedbami pri telefonskih operaterjih, ali je bil obsojenčev klic res opravljen, preveriti verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Tako pa po oceni vložnika zahteve ni osnove za zaključek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje.

S takšnimi navedbami zagovornik po vsebini izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni dopustna (2. odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi glede dokaznih predlogov, do katerih se je sodišče obrazloženo opredelilo in ocenilo, da odreditev izvedenca grafologa ni potrebna, ker obstoj dolga v konkretnem primeru, ko gre za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145. členu KZ, ni pravno pomembna okoliščina, saj zadošča ugotovitev, da je obstajal spor med obsojencem in oškodovancem glede posojila denarja. Po mnenju višjega sodišča tudi opustitev dodatnih poizvedb pri telefonskih operaterjih ne vnaša dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka in ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.