Jedro

Za sporno obdobje je tožnik vložil prijavo v zavarovanje kot član gospodinjstva (in ne kot kmet), poleg tega pa za to obdobje tudi niso bili plačani prispevki, tako da ni podlage, da bi se upoštevalo kot pokojninska doba za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... dne 10. 8. 2009 in št. ... z dne 25. 9. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, mu obdobje od 22. 4. 1991 do 31. 12. 1992 prizna v pokojninsko dobo kot obdobje zavarovanja na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ter mu na tej podlagi prizna pravico do starostne pokojnine. Navaja, da so podatki o njegovem zavarovanju v mikrofilmskem zapisu pri toženi stranki. Ne strinja se, da se kot osnova za odmero pokojnine upošteva znesek 426,00 EUR, saj je bila v letu 2009 najnižja pokojninska osnova za polno pokojninsko dobo 536,00 EUR. Od 1. 1. 1997 je bil do upokojitve prostovoljno zavarovan in je plačeval prispevek v višini 57,89 EUR, ker je bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje. V letu 2009 mu je tožena stranka kot pogoj za priznanje pravice upoštevala dobo, ko je bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje v trajanju 12 let. Ugodeno tudi ni bilo zahtevku za priznanje varstvenega dodatka. Plačilo prispevkov dokazuje z dejstvom, da ni mogoče pridobiti nobenega potrdila, če prispevki niso plačani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je 3. 5. 2009 dopolnil starost 58 let in je s tem dopolnil starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot ga določa 1. odst. 36. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ni pa do vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 8. 4. 2009 in tudi ne do izdaje prvostopenjske odločbe 10. 8. 2009 dopolnil drugega pogoja, to je 40 let pokojninske dobe. Do 8. 6. 2009 je namreč po podatkih matične evidence tožene stranke dopolnil le 38 let, 7 mesecev in 28 dni pokojninske dobe.

V tožnikovem primeru je sporno obdobje vštetja v pokojninsko dobo čas od 22. 4. 1991 do 31. 12. 1992, za katerega tožnik trdi, da je bil vključen v obvezno zavarovanje kot kmet in sicer do 31. 3. 1992 na podlagi 10. oz. 11. čl. tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) od 1. 4. 1992 dalje pa na podlagi 13. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Pravna ureditev plačevanja prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter o vštevanju obdobja obveznega zavarovanja kmetov in članov njihovih gospodarstev se od navedenega spornega obdobja ni bistveno spreminjala. Nosilec kmetijske dejavnosti na kmetiji je bil zavezanec za plačilo prispevkov za vse zavarovance iz 10. in 11. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983. Takšna je bila ureditev po 248. čl. Statuta Skupnosti oz. Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 40/83, 10/86, 43/89, 3/90 in 55/93), 227. čl. ZPIZ/92 ter po 215. in 222. čl. sedaj veljavnega ZPIZ-1. Ves čas je bilo za osebe, ki so dolžne same obračunavati in plačevati prispevke tudi določeno, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki (107. čl. ZPIZ/83, 3. odst. 202. čl. ZPIZ/92 in po sedanji ureditvi 1. odst. 191. čl. ZPIZ-1).

Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75,85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90), ki se je uporabljal od 1. 1. 1983 je v 79. čl. določil, da se pokojninska doba in osebni dohodek ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Enako je določal 93. čl. ZPIZ/83, 218. čl. ZPIZ/92 in sedaj 203. čl. ZPIZ-1. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 68/88) so organi za družbene prihodke toženi stranki oz. njenim pravnim prednicam sporočali podatke o osebnem dohodku ter zavarovalnih osnovah v primerih, ko je organ za družbene prihodke ugotavljal in pobiral prispevke za zavarovance, ki so bili sami zavezanci za plačevanje prispevka.

Iz listin v upravnem spisu se vidi, da je tožnik 23. 4. 1991 vložil prijavo v zavarovanje. Iz slabo berljive fotokopije obrazca je moč razbrati, da se tožnik ni zavaroval kot kmet pač pa kot član gospodinjstva. Davčna uprava po sporočilu toženi stranki in sodišču prve stopnje ne razpolaga s podatki, da ima tožnik za sporno obdobje plačane prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker iz podatkov matične evidence ne izhaja, da je tožnik prispevke plačal, je tožena stranka pravilno upoštevala ureditev v naštetih predpisih, ki so od leta 1991 dalje urejali obvezno zavarovanje in po katerih se je zavarovancem, ki so bili dolžni sami plačevati prispevke obdobje zavarovanja štelo v pokojninsko dobo le pod pogojem, da so bili prispevki dejansko plačani.

Ostale navedbe v pritožbi v zvezi z odmero pokojnine in plačilom varstvenega dodatka niso pomembne, ker je bila sporna že odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.