Jedro

Zastaralni rok teče šele takrat, ko je zanesljivo postavljena končna diagnoza in ne od dneva, ko se diagnoza domneva in še ugotavlja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oba pritožnika sama trpita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo znesek 1.033.760,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 22.6.1994 dalje. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek za 690.934,00 SIT z obrestmi.

Proti takšni sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka vztraja pri zastaranju, češ, da je tožnik izvedel za pretres možganov na pregledu 16.12.1993, saj je bilo takrat ugotovljeno, da je utrpel najmanj pretres možganov, kasnejši pregled 1.2.1994 pa je pretres možganov le potrdil in je izključil obtolčenine možganov. Zastaralni rok je začel teči 16.12.1993 oziroma 1.1.1994. Tožeča stranka zahteva ugoditev zahtevku za dnevno odškodnino in zatrjuje, da se tudi pregled 1.2.1994 nanaša na aktivno zdravljenje. Glede na to, da se je tožnik še leta 1994 aktivno zdravil, torej ni moglo priti do zastaranja zahtevka. Obe stranki predlagata ugoditev pritožbi.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da zahtevek za invalidnost ni zastaran. Pravilno je ugotovilo, da je za pretres možganov tožnik izvedel šele 1.2.1994, tožbo pa je vložil 10.1.1997. Pravilna je ugotovitev, da je bil na pregledu 16.12.1993 tudi nevrolog v dvomu, kakšna je končna diagnoza glede pretresa možganov in obtolčenin. Leta 1993 so bile pri tožniku ugotovljene težave, ki bi lahko bile v zvezi s pretresom možganov. Izvedenec je jasno zapisal na l. št. 141, da je bil tožnik z možnostjo pretresa možganov seznanjen 16.12.1993, pretres možganov pa je bil potrjen šele 1.2.1994. Zastaralni rok je torej začel teči 1.1.1995, tožba pa je bila vložena 10.1.1997. Čl. 380/I ZPP je bil pravilno uporabljen.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je zahtevek za dnevno odškodnino zastaral. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik zaključil zdravljenje 16.11.1993, 3-letni zastaralni rok pa je začel teči 1.1.1994, tožba pa je bila vložena 9.1.1997, torej že po izteku roka.

Sodišče je pravilno uporabilo čl. 14 tč. VII. Splošnih pogojev NE-93, saj se dnevna odškodnina plača samo zaradi nesposobnosti opravljati delo. Tožnikova nesposobnost za opravljanje dela je prenehala 16.11.1993, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Po tem datumu se tožnik ni več zdravil, saj kontrolni pregledi ne pomenijo zdravljenja. Na dan pregleda je bil tožnik le odsoten z dela, ni pa bil delovno nesposoben. Pregledi torej ne spadajo v aktivno zdravljenje.

Glede na zavrnitev obeh pritožb pritožnika sama trpita vsak svoje pritožbene stroške.