Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin. Izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti ter da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in samega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se izraža v razponih odškodnin za podobne primere nepremoženjskih škod.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 5,095.267 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5,000.000 SIT od 19.10.1999, od zneska 91.567 SIT od 1.11.1995, od zneska 3.700 SIT pa od 8.10.1999. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožnici povrniti 477.604 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1999. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 1,000.000 SIT ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti (le) 373.192 SIT stroškov postopka. Sicer je pritožbo tožene stranke in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnici je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 20.381 SIT stroškov pritožbenega postopka. V razlogih je pojasnilo, da je tožnica upravičena do zadoščena za telesne bolečine v znesku 2,000.000 SIT ter v enakem znesku do zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Zoper to sodbo vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v razlogih povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da dosojeni znesek zadoščenja (2,000.000 SIT) ne ustreza standardu pravične odškodnine. Enako meni glede zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nato pa v nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in obsegu zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Poudarja, da je bila ob nesreči stara 43 let ter da se njeno zdravstveno stanje ne bo izboljšalo, marveč kvečjemu poslabšalo.

Opozarja na primera, ki sta objavljena v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV Založba, Ljubljana 2001 pod št. 266 in 286 ter poudarja, da je skupen znesek dosojenega zadoščenja neprimerljiv s podobnimi primeri.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin. Izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti ter da zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in samega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se izraža v razponih odškodnin za podobne primere nepremoženjskih škod.

Stopnja in trajanje tožničinih telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljanjem, kar vse je izčrpno ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar za njim povzema tožnica v reviziji), glede na sodno prakso v podobnih primerih tožnice ne upravičujejo do zadoščenja, ki bi presegalo 2,000.000 SIT. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primera, ki ju ponuja revizija, sta sicer podobna, vendar je bila pri prvem (266.) revizija tožeče stranke zavrnjena (kar pomeni, da je bil revizijsko preizkušen le zavrnilni del sodbe), v drugem primeru (286.) pa je šlo (le) za podobno (a ne enako) poškodbo (fraktura prvega ledvenega vretenca). Za to zadevo je zato relevantnejši primer 296., v katerem je tožnica prav tako utrpela vtisnjen zlom 12. prsnega vretenca (ob tem pa še udarnino križnega predela in udarnino levega gležnja), in ki je bil revizijsko preizkušen v zavrnilnem delu. V omenjenem primeru (296.) pa je bilo oškodovanki dosejeno skupaj (vključno z odškodnino za strah) zadoščenje v znesku 2,900.000 SIT, kar je predstavljalo 32 plač (oziroma brez odškodnine za strah 28,6 plač), medtem ko je v tej zadevi tožnici dosojeno zadoščenje v znesku 4,000.000 SIT, oziroma 36,4 plače. Revizijski očitek, da je dosojen znesek odškodnine v primerjavi s podobnimi (revizijsko preizkušenimi) primeri prenizek, se tako pokaže kot neutemeljen (gl. tudi primera 285. in 288.).

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno (200. člen zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.