Jedro

Tožena stranka bi morala tožnikovo ponovno pritožbo zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila, glede na njeno vsebino, obravnavati kot zahtevo za spremembo potrdila – izpis podatkov iz davčnega registra in o njej meritorno odločiti v skladu z določbo četrtega odstavka 180a. člena ZUP, in sicer bodisi izdati spremenjeno potrdil, ali pa izdati odločbo, s katero bi zavrnila zahtevo za spremembo potrdila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za finance DT 499-21-77/2017-3 z dne 17. 7. 2017 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnikovo pritožbo zoper potrdilo Finančne uprave Republike Slovenije 0211-9875/2017-2 z dne 13. 3. 2017, zavrgla kot nedovoljeno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za posredovanje podatkov iz davčnega registra na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jih po prvem odstavku 49. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) vodi davčni organ. Njegovi prošnji je bilo ugodeno in 13. 3. 2017 je prejel izpis podatkov, ki so razvidni iz baze Davčni register, ki jo vodi Finančna uprava Republike Slovenije. Po vložitvi pritožbe v zvezi z delno zavrnitvijo zahteve za izdajo potrdila, je 13. 4. 2017 prejel še potrdilo, s katerim je bil seznanjen s podatki iz 2. točke prvega odstavka 49. člena ZFU. Tožnik se je zoper potrdilo ponovno pritožil zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da potrdila ni mogoče šteti za odločbo v smislu meritorne odločitve, zato bi tako pritožbo moral že organ prve stopnje zavreči, ker ni bila dovoljena. Ker pa tega organ prve stopnje ni storil, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP zavrgla tožena stranka. Dovoljenost pritožbe je namreč eden izmed formalnih pogojev za pritožbeni postopek in če le-ta manjka, zadeve ni mogoče meritorno reševati in odločati o utemeljenosti pritožbe, temveč je pritožbo potrebno zavreči. 2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je organ druge stopnje odločal o nečem, česar tožnik sploh ni izpodbijal. Tožnik ni vložil pritožbe zoper potrdilo, ampak je vložil pritožbo zoper nedelovanje organa prve stopnje, ki v potrdilu ni navedel vseh podatkov, ki bi jih po tožnikovem prepričanju moral navesti. Tožnik ve, da se zoper potrdilo ne more pritožiti, lahko pa se pritoži zoper nedelovanje uprave, ki potrdila sploh ne bi izdala oziroma to ne bi bilo popolno. Ko organ odloča o strankinem zahtevku za izdajo potrdila, odloča o strankini pravici do izdaje potrdila, kar pomeni, da obstaja dolžnost organa izdati (pravilno) potrdilo. Če je organ druge stopnje menil, da tožniku potrdila z nekaterimi podatki ni treba posredovati, ker organu prve stopnje teh podatkov ni treba voditi, bi moral kvečjemu izdati zavrnilno odločbo, ne pa sklep o zavrženju pritožbe. Da se je tožena stranka tega zavedala, izhaja iz obrazložitve sklepa, ki je večinoma vsebinska in ne procesna. V nadaljevanju se tožnik v tožbi ukvarja z vprašanjem, analiziranjem in argumentiranjem, katere podatke bi moral organ prve stopnje voditi v davčnem registru na podlagi 2. točke prvega in drugega odstavka 49. člena ZFU. Tožnik v nadaljevanju tožbe meni, da je namen vpisa podatka o zavezanosti za davek ta, da tako davčni organi kot tudi zavezanci z vpogledom v davčni register vedo, s katerimi davki so lahko (potencialno) obremenjeni v Sloveniji. Načela ZFU in ZDavP-2 pritrjujejo temu, da je pomembno, da so osebe vnaprej seznanjene s tem, da so zavezanci za posamezne davke, in sicer tudi tako, da vpogledajo v davčni register oziroma so jim ti podatki dostopni že na njihovih e-davkih. Ob množici zakonov je bistvenega pomena to, da osebe vedo, kateri davčni zakoni jih zadevajo, saj lahko le na ta način sami, če nimajo ustreznega specialnega strokovnega znanja oziroma ga ne najamejo, ugotovijo, kakšne davčne posledice lahko sledijo njihovim (poslovnim) odločitvam. Izpisek iz davčnega registra, ki je uradna evidenca, je javna listina, ki mora vsebovati vse podatke, ki jih določa 2. točka prvega odstavka ZFU. Gre za popolne podatke o zavezanosti za posamezno vrsto davka. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter dodaja, da je tožnikovo „ponovno pritožbo“ utemeljeno obravnavala kot pritožbo zoper izdano potrdilo, za katerega je tožnik prepričan, da je nepopolno. Nadalje tožena stranka meni, da je bil tožnik v potrdilu z dne 13. 4. 2017 v celoti seznanjen z zahtevanimi podatki, saj veljavna zakonodaja organu prve stopnje ne daje pravne podlage za izpis vseh morebitnih potencialnih davčnih obveznosti. Davčni register vsebuje realne, konkretne podatke in nikakor potencialnih, možnih, zato je tožnikov zahtevek v celoti materialnopravno neutemeljen.

4. V prvi pripravljalni vlogi tožnik navaja, da so argumenti tožene stranke neutemeljeni, ter dodaja, da je pravilna razlaga 180a. člena ZUP samo ta, da mora biti potrdilo tudi vsebinsko tako, da vsebuje vse podatke, ki se vodijo oziroma bi se morali voditi v registru. Če obstaja glede tega nesoglasje med organom in stranko, bi moral organ prve stopnje vsebinsko odločiti o pritožbi (jo torej zavrniti).

5. V drugi pripravljalni vlogi tožnik dodaja, da tožena stranka ni bila pristojna odločati o pritožbi, ampak bi morala tožnikovo pritožbo odstopiti v pristojno reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ker gre za delno zavrnitev tožnikove pravice do seznanitve z osebnimi podatki, ki jo zagotavlja 30. člena Zakona o varstvu podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1).

6. Tožba je utemeljena.

7. V konkretnem primeru je sporno ali je tožena stranka tožnikovo vlogo naslovljeno „ponovna pritožba zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila“ pravilno zavrgla kot nedovoljeno (235. člen, 240. člen in prvi odstavek 246. člen ZUP).

8. Po določbi četrtega odstavka 180a. člena ZUP lahko stranka, če na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana na podlagi 179. člena ali 180. člena tega zakona, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.

9. Glede na citirano določbo tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja izpodbijanemu sklepu, s katerim je tožena stranka njegovo vlogo z dne 18. 4. 2017, naslovljeno „ponovna pritožba zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila“, zavrgla. Po presoji sodišča bi tožena stranka morala tožnikovo ponovno pritožbo zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila, glede na njeno vsebino, obravnavati kot zahtevo za spremembo potrdila – izpis podatkov iz davčnega registra in o njej meritorno odločiti v skladu s citirano določbo četrtega odstavka 180a. člena ZUP, in sicer bodisi izdati spremenjeno potrdilo, ali pa izdati odločbo, s katero bi zavrnila zahtevo za spremembo potrdila. Enako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 139/2011 z dne 13. 12. 2011. 10. Ker po povedanem tožena stranka zakona ni uporabila pravilno, je sodišče tožbi ugodilo in sklep tožene stranke odpravilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožnikovo ponovno pritožbo zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila z dne 18. 4. 2017, vsebinsko obravnavati in o njej odločiti v skladu z določbo četrtega odstavka 180a. člena ZUP.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).