Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je potreben temeljni pravni posel, ki lastnika zavezuje k prenosu lastninske pravice in mora izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Zato tudi 148. čl. ZZK-1 kot enega od formalnih pogojev za vpis določa tudi, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se s predlogom vpis zahteva, listina pa je obligacijska podlaga za prenos, spremembo ali prenehanje pravice (načelo kavzalnosti - 36. čl. ZZK-1 ter 39. in 40. čl. SPZ) in mora predlagatelj listino o pravnem poslu predlogu predložiti (4. tč. 146. čl. ZZK-1).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep zemljiškoknjižne sodnice ter hkrati dovoli izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor predlagateljev kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep, ki ga je izdala zemljiškoknjižna referentka dne 26.01.2006 in s katerim je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrnjen. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je predmet kupoprodajne pogodbe stanovanje v stanovanjski hiši vl. št. 823, k.o. K., parc. št. 919 v 1. nadstropju, kot je to navedeno v 1. čl., iz 7. čl. pa izhaja, da z zemljiškoknjižnim dovolilom prodajalec dovoljuje, da se pri obravnavani nepremični, ki predstavlja stanovanjsko hišo, vknjiži lastninska pravica na oba predlagatelja, na vsakega do ½. Opozorilo je še, da zemljiškoknjižni podatki izkazujejo, da gre za nepremičnino, v naravi, stavbo 98m² in dvorišče 29m². Pogodba je nejasna glede nepremičnine, ki je predmet pravnega posla, saj 1. člen navaja, da je predmet stanovanje v 1. nadstropju, v zemljiškoknjižnem dovolilu pa je navedeno, da je predmet celotna stavba. Na tej parceli pa je tudi dvorišče. Zoper sklep sta se predlagatelja pritožila, uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi, predlagani vpis pa naj se opravi. Priglašata pritožbene stroške. Navajata, da je bistveni del zemljiškoknjižne listine, ki je primerna za vpis pridobljene (kupljene) lastninske pravice na nepremičnini, zemljiškoknjižno dovolilo (zemljiškoknjižna klavzula). Ta je jasna, v 7. čl. je določeno, da prodajalec dovoljuje, da se pri parc. št. 919, vl. št. 823, k.o. K., v naravi stanovanjska hiša, vknjiži lastninska pravica na kupca, to je predlagatelja, vsakega do ½. Ni jasno zakaj sklep ugotavlja, da bi bilo v stanovanjski hiši treba izvesti etažno lastnino, prodajalec je glede na vsebino zemljiškoknjižne klavzule ni opravil in je tudi ni treba izdelati. Pogodba je veljavna. Zemljiškoknjižno dovolilo pa je pravilno in popolno navedeno v 7. čl. kupoprodajne pogodbe. Je tudi jasno. Napačno mnenje sodišča je, da obstaja nejasnost glede na označbo nepremičnine v 1. čl. pogodbe. Površno se izenačuje in razume stanovanjska hiša kot hiša z več stanovanji, to ne drži. Gre za stanovanjsko hišo, ki je kot celota eno stanovanje. Sodišče se brez podlage v predpisu spusti v presojo in opredeljevanje ter določanje obsega predmeta kupoprodajne pogodbe. To je z vidika pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča nezakonito in v nasprotju z načeli zemljiškoknjižnega postopka. Zemljiškoknjižno sodišče je pristojno odločati le na podlagi listin in stanja v zemljiški knjigi, torej preverjati le formalne pogoje za vpis. Edino, kar mora presoditi in kar je nekako na meji med formalnim preizkusom in materialnim pravom, je popolnost in pravilnost zemljiškoknjižnega dovolila (tako Tratnik, Vrenčur: Nepremičninsko pravo I. del, str. 53, Institut za nepremičninsko pravo Maribor, 2005). Predmet pogodbe sta stranki jasno opredelili in se z njim strinjali. Ali morebiti še kaka druga oseba vlaga oziroma razpolaga s kupoprodajno pogodbo za isto stanovanje ni pomembno, saj je zemljiškoknjižno sodišče dolžno postopati po načelu vrstnega reda.

Pritožba ni utemeljena.

V zemljiškoknjižnem postopku mora pri odločanju o vpisih zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstojijo vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo. O pogojih za vpis res odloča le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Zato tudi ne presoja veljavnosti pravnih dejstev, ki so podlaga za nastanek, spremembo ali prenehanje pravic, kot načeloma pravilno opozarja pritožba, kar pa pomeni le, da se ne sme spuščati v materialnopravno presojo pravnega naslova (npr. ali je pogodba veljavna…). Toda za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je potreben temeljni pravni posel, ki lastnika zavezuje k prenosu lastninske pravice in mora izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Zato tudi 148. čl. ZZK-1 kot enega od formalnih pogojev za vpis določa tudi (1. odst.), da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se s predlogom vpis zahteva, listina pa je obligacijska podlaga za prenos, spremembo ali prenehanje pravice (načelo kavzalnosti - 36. čl. ZZK-1 ter 39. in 40. čl. Stvarnopravnega zakonika) in mora predlagatelj listino o pravnem poslu predlogu predložiti (4. tč. 146. čl. ZZK-1). Ker pa iz kupoprodajne pogodbe, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je predmet prodaje stanovanje v 1. nadstropju, zahteva pa se, na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, vknjižba lastninske pravice na celotni hiši, z zemljiščem, predlog glede na določbo 1. tč. 1. odst. 148. čl. ZZK-1 ni bil utemeljen, saj utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se vpis zahteva, ne izhaja, predmet pogodbe ni isti kot predmet zemljiškoknjižnega dovolila. Že iz teh razlogov je izpodbijani sklep pravilen in pritožba neutemeljena ter jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo in potrdilo izpodbijani sklep ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. tč. 3. odst. 161. čl. ZKK-1).