ter pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za B. B. (za katerega sedaj v tej pravdi trdi, da naj bi imel vse podatke). Glede na navedeno je pritožbeno sklicevanje na odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1156/2016, Vrhovnega sodišča II Ips 299/2009 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2309/2017 neutemeljeno, saj ne gre za primerljive zadeve. Toženkina odgovornost zato ni podana in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka pravilna.

Dodaja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na zaslišanega stranskega intervenietna in pričo - zaposlenega odvetnika, kje vse so se opravljale poizvedbe, vendar to ne sanira kršitev 768. člena OZ, saj če odvetnik ne opravi poizvedb pri pravem subjektu, organu, ne more biti razrešen svoje odgovornosti s prepozno vloženo tožbo. Stranski intervenient kot tožnikov pooblaščenec v postopku P 317/2012 nikoli ni trdil niti dokazal, da je pisal delodajalcu, tožnik pa je v obravnavanem postopku in postopku P 317/2012 povedal, kakšna navodila je dal odvetniku in ni razloga, da bi lagal. Odvetnik ni preveril, kdaj se izteče zastaralni rok. Odvetnik je v tem postopku grobo kršil kodeks odvetniške etike, saj je trdil, da je tožnikov zahtevek bistveno pretiran in da tožnik pretirava s prikazovanjem posledic ter je minimaliziral poškodbo, čeprav je sam postavil enak odškodninski zahtevek v pravdnem postopku. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1156/2016, odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 299/2009 in II Cp 2309/2017 (pravilno: odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2309/2017). Sodišče prve stopnje tožniku ni dalo možnosti, da dokaže, da bi bila njegova tožba lahko uspešna, ker nobenih s tožnikove strani predlaganih dokazov (očividci nezgode in strokovno mnenje iz zadeve P 96/2014) ni izvedlo. Iz strokovnega mnenja izhaja, da ob zamašitvi cevi za beton lahko pride do pritiska, zato je treba stroj, če pride do zamašitve oziroma pritiska v cevi, izklopiti, cev pa mora biti v vsakem primeru v stebru in kot del transportnega sistema stabilna. Predvideni ukrep (izklop stroja) je bil očitno izpuščen, opuščeni so bili ukrepi za varno delo (nevarna mesta morajo biti pred padci v globino zavarovana). V postopku P 317/2012 je bila tožena zavarovalnica, pri kateri je imel lastnik betona hruške, zavarovano svojo odgovornost, zato je obstajala realna možnost, da bi tožnik prejel prisojeno odškodnino. Po navedbah sodišča naj bi zavarovalnica odgovorila stranskemu intervenientu z dopisom 25. 1. 2012, zastaranje pa naj bi nastopilo pred tem (19. 1. 2012), zato je odvetnik ravnal v nasprotju z 11. členom ZOdv, ker je vložil tožbo po zastaranju. Ni pravnega argumenta, zakaj odvetnik ni vložil tožbe zoper lastnika betona hruške, ampak je čakal na odgovor zavarovalnice. Od dopisa zavarovalnice do vložitve tožbe so tudi potekli 3 meseci, za kar ni opravičila. Iz sodbe P 317/2012 izhaja, da je zastaranje nastopilo 20. 2. 2009, ko je tožnik izvedel za storilca, zato ni res, da je bil dopis zavarovalnice posredovan po zastaranju terjatve. Iz sodbe P 317/2012 tudi izhaja, da je bilo tožba vložena 17. 4. 2012, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Odvetnik je torej imel pred 17. 4. 2012 vse informacije o tem, kdo je odgovoren za nezgodo, zato ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot je vložil tožbo po izteku roka.

- v času izbrisa tožnikovega delodajalca (A. d. o. o.) je bil edini družbenik od 10. 11. 2010 (tudi datum vpisa začetka postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije) K. d. o. o. iz ... in ne B. B. (ta je izstopil iz družbe 17. 8. 2010); K. d. o. o. je bila izbrisana 28. 2. 2012, ker ni imela premoženja (ni predložila letnih poročil za leta 2010, 2011 in 2012), njen družbenik pa je bila družba L. d. o. o.; tožnik ni zatrjeval, niti dokazal da je imel B. B. položaj aktivnega družbenika in bi odgovarjal za neplačane obveznosti (ki so v konkretnem primeru še negotovo dejstvo), ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika; tožnik tudi ni dokazal, da ima B. B. premoženje in podjetje, s katerim dela pretežno v Nemčiji;

Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo predpostavke kršitve poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja oziroma vzroka kršitve v mandatarjevi sferi, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca ni presojalo. Tako tudi ni presojalo možnosti tožnikovega uspeha v primarni pravdi (P 317/2012), saj to ni bilo potrebno, zato so za odločitev o tožnikovi pritožbi pravno nerelevantne vse obširne pritožbene tožnikove navedbe, v katerih poudarja in na široko razlaga, da bi bila njegova tožba v primarni pravdni zadevi uspešna. Do takšnih pravno nerelevantnih pritožbenih navedb se tudi pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo, ker to ni potrebno.

Toženkin odgovor na tožnikovo pritožbo

- iz sodbe P 317/2012 je razvidno, da je tožnik izpovedal, da je v času nezgode na tovornjaku pisalo ime lastnika tovornjaka (M. s. p.), njegov brat pa si je ob nezgodi tudi zapisal registrsko številko vozila;

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za bivšega lastnika podjetja (za katerega sedaj v tej pravdi trdil, da naj bi imel vse podatke).

Tožnik odločitve o stroških pravdnega postopka, vsebovane v II. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ne izpodbija konkretizirano, pritožbo veže le na uspeh s pritožbo glede glavne stvari (odločitev o tožbenem zahtevku v I. točki izreka). Ker s pritožbo o glavni stvari ni uspel, je neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena toženki, ki je nanjo odgovorila po pooblaščenem odvetniku. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (razen odločitve o stroških, glede katerih vlaga pritožbo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Dodaja, da je tožnik prekludiran z novim, skopim, pavšalnim očitkom (konec 3. strani in začetek 4. strani pritožbe), da zavarovanec ni bil pozoren na vsebino medicinske dokumentacije. Tudi sicer to ne drži. Tožnik je toženkinemu zavarovancu še leta 2012 nosil zdravstveno dokumentacijo in trdil, da se še vedno zdravi zaradi odprave posledic delovne nezgode, zato je upravičeno menil, da bo tožba v primarni pravdi, vložena aprila 2012, pravočasna in ni pričakoval zavrnilne sodbe zaradi zastaranja ter mu ni bila logična, zaradi česar je tudi vložil pravna sredstva. Predkludirana novota je tožnikova trditev, da zavarovanec ni preveril, kdaj se izteče zastaralni rok. Dejstvo je, da je tožnik od dne delovne nezgode dalje vedel, kdo je lastnik tovornjaka hruške, tega podatka pa nikoli ni sporočil toženkinemu zavarovancu. Zato je sam odgovoren za prepozno vložitev tožbe. Tožnik v tej pravdi tudi ni trdil, da v nikjer v tožbi v primarni pravdi ni navedeno, da je bilo pridobivati kakršnokoli dokumentacijo in da naj bi to imeli vpliv na časovno vložitev tožbe, zato gre za prekludirano novoto. Prekludiran je tudi z novim očitkom, da se od vsakega odvetnik pričakuje, da vloži tožbo za stranko v razumnem roku. Prav tako so prekludirane, nove in zato neupoštevne vse tožnikove trditve na zadnji strani v zadnjem odstavku pritožbe, ki jih v nadaljevanju v odgovoru na pritožbo tudi povzema. Tožnik v pravdi tudi ni prerekal toženkine trditve, da pred aprilom 2012 ni mogel vložiti tožbe zoper lastnika hruške oziroma njegovega zavarovalnice.

- tožnik je bil neprekinjeno v bolniškem staležu zaradi posledic nezgode od 11. 8. 2008 najmanj do 30. 11. 2009, kirurško zdravljenje je bilo zaključeno 10. 12. 2008, tožnik pa se je nato še zdravil v nevrološki ambulanti, pri psihiatru zaradi anksiošne depresivne motnje, katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica obravnavane nezgode; tožnik ni dokazal, da naj bi ga na preglede vozil pri toženkinemu zavarovancu zaposlen odvetnik;

O toženkini pritožbi

Toženkina pritožba

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop.

Toženka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje izpodbija le v stroškovnem delu in še to le glede neprisojenih stroškov za pristop na pripravljalni narok 23. 5. 2022 (665,39 EUR). Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo toženki priznati tako nagrado za pripravljalni narok kot tudi nagrado za narok, ki sta bila opravljena isti dan skupaj, brez prekinitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop. Posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka ali glavne obravnave, ki se izvede takoj po njegovem zaključku, Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) ne vsebuje, zato toženki ne pripada posebna nagrada za pripravljalni narok, saj ne gre za posebno storitev. Narok je namreč sestanek na sodišču in sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in na prvi narok 23. 5. 2022, kar je skupaj trajalo manj kot dve uri (od 12:30 do 14:20). Dvojna tematika, determinirana s sočasno izvedbo pripravljalnega naroka in glavne obravnave, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen Odvetniške tarife). Takšna je tudi večinska praksa višjih sodišč (primerjaj npr. sklepe Višjega sodišča v Celju I Cp 521/2021 z dne 18. 1. 2022 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 193/2021 z dne 15. 3. 2021 ter I Cp 2017/2020 z dne 30. 11. 2020). Toženka zato s pritožbenim sklicevanjem na drugačno (osamljeno) stališče v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 25/2022 z dne 24. 2. 2022 ne more vplivati na presojo pritožbeno sodišča v obravnavani zadevi in pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka za pristop na narok 23. 5. 2022 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 900 odvetniških točk, koliko znaša s tarifo predvidena odvetniška nagrada za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tarifna številka 21 OT v zvezi s tarifno št. 19 OT).

- sodni izvedenec travmatolog, postavljen v primarni pravdi, je ugotovil, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb zaključeno že dne 20. 2. 2009, postavljen izvedenec psihiater pa je ugotovil, da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka.

Toženka vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, s katero izpodbija odločitev o stroških postopka (II. točka izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki odmerjene pravdne stroške zviša za znesek 665,39 EUR in priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo le eno nagrado za narok 23. 5. 2022, čeprav je sta bila opravljena tako pripravljalni kot prvi narok, kar je trajalo slabi dve uri, sodišče prve stopnje pa je sprejelo dva dokazna sklepa, in sicer enega na pripravljalnem naroku in enega na prvem naroku, ki sta si sledila eden za drugim. Na pripravljalnem naroku je naredilo program vodenja postopka, na prvem naroku pa je tožnik podal obširne nove trditve, na katere je morala toženka odgovoriti. Vabilo na pripravljalni narok je bilo pravdnima strankama vročeno hkrati z vabilo na prvi narok. Glede na novejšo sodno prakso bi moralo sodišče prve stopnje toženki priznati stroške za pristop na oba naroka, saj sta se izvedli dve ločeni procesni opravili ob izpolnjenih pogojih po petem odstavku 279. člena ZPP eno za drugim. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 25/2022 z dne 24. 2. 2022, katerega stališče je nasprotno stališču v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2017/2020 z dne 30. 11. 2020, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Ko pripravljalnemu naroku takoj sledi prvi narok, pripravljalni narok s tem ne izgubi samostojnosti procesnega opravila, ampak je to v koristi hitrosti in ekonomičnosti postopka. Toženki je bilo zaradi nepriznanja pristopa na prvi narok priznanih za 665,39 EUR premalo pravdnih stroškov (909 točk x 0,6 EUR + 22% DDV).

Izrek

Odločitev o pritožbah

Tožnikov neodziv na toženkino pritožbo

12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da protipravnost ravnanja toženkinega zavaranca (odvetnika) ni podana ter da odvetnik ni storil strokovne napake. Tožnik ni dokazal, da je odvetnik zaradi opustitve nepravočasne vložitve tožbe grobo kršil časovne okvire za njeno vložitev, čeprav je imel na volje vse podatke za postavitev zahtevka. Odvetnik je namreč tožbo v primarni pravdi vložil takoj, ko je razpolagal z vsemi potrebnimi podatki za njeno vložitev, misleč, da jo vlaga še pravočasno pred koncem zastaralnega roka, vendar pa je te podatke pridobil po zastaranju, kar se je izkazalo šele v primarni pravdi. Do zastaranja torej ni prišlo iz razloga, ki bi bil na strani toženkinega zavarovanca oziroma celo njegove opustitve skrbnega ravnanja (vzrok iz mandatarjeve sfere). Tožnikov tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Posledično je tožniku v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo povrnitev toženkinih stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

Glede na obrazloženo tožnikova in toženkina pritožba nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

13. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločitev o pritožbenih stroških

Presoja utemeljenosti pritožb

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 839,06 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

O tožnikovi pritožbi

Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik in toženka vsak s svojo pritožbo nista uspela, zato krijeta vsak sama svoje stroške pritožbe, tožnik pa mora toženki, ki je odgovorila na njegovo pritožbo, povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP). Ti stroški predstavljajo znesek 839,06 EUR; pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (49.286,42 EUR) in vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo je 1.125 priglašenih točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), 21,25 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 151,31 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Tožnik mora plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Pritožbi nista utemeljeni.

-------------------------------

Obrazložitev

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

Tožnik v obravnavani zadevi od toženke (zavarovalnice) uveljavlja plačilo odškodnine v znesku 49.286,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi prepozno vložene odškodninske tožbe v zadevi P 317/2012 (v nadaljevanju primarna pravda), za katero je odgovoren toženkin zavarovanec in hkrati stranski intervenient (odvetnik), ki je bil tožniku dodeljen z odločbo Bpp 217/2010 z dne 1. 10. 2010 za izvajanje brezplačne pravne pomoči z obsegom vložitve tožbe zoper delodajalca A. d. o. o. in zastopanjem pred sodiščem prve stopnje zaradi plačila odškodnine iz delovne nezgode z dne 11. 8. 2008, ko se je tožnik poškodoval pri delu s cevjo betonske črpalke delujočega tovornjaka - hruške, ko se je ta zamašila in udarila tožnika, da je padel z železnega stojala in utrpel zlom ledvenega vretenca, udarnino petnice in posttravmatski anksiozno depresivni sindrom. Toženkin zavarovanec ni vložil pravočasne tožbe zoper delodajalca, druge odgovorne družbe oziroma odgovorne družbenike in zoper lastnika tovornjaka - hruške oziroma njegovo zavarovalnico, saj je bil v primarni pravdi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zastaranja zavrnjen.

1Glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se tožnik sicer zgolj splošno sklicuje. Ta kršitev je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus.

Odločitev sodišča prve stopnje

Toženka je zanikala odgovornost svojega zavarovanca za zamujen rok za vložitev tožbe v primarni pravdi. Ugovarjala je, da je bil tožnik tisti, ki ni zagotovil pravega podatka o lastniku tovornjaka - hruške, čeprav bi ga moral, družbe, ki jih je tožnik navedel kot lastnike črpalke za beton pa z obravnavano zadevo niso imele ničesar. Kljub številnim zavarovančevim pozivom tožnik pravilnih podatkov ni sporočil, zavarovanec pa je sam opravljal številne poizvedbe. Ko je zavarovanec v aprilu 2012 po naključju izvedel za lastnika vozila tovornjaka - hruške, pa je nemudoma vložil tožbo in se je šele v primarni pravdi izkazalo, da je tožbeni zahtevek zastaran, kar ni zavarovančeva odgovornost. Zavarovanec je storil vse, da bi pravočasno vložil tožbo proti lastniku hruške, zoper družbo A. d. o. o. (takratni tožnikov delodajalec) pa vložitev tožbe ni bila smiselna, ker družba ni imela nobenega premoženja in se je 30. 9. 2010 začel postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije (družba je bila izbrisana 1. 6. 2011). Toženkin zavarovanec je tožnika tudi opozoril na grožnjo zastaranja.

2Družba bi namreč prenehala obstajati med pravdnim postopkom in tožnik ne bi prišel do poplačila, kar je namen pravdanja

Med pravdnima strankama niso bila sporna naslednja dejstva:

15. Pritožbeno uveljavljanega očitka o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno ni mogoče preizkusiti, saj ga tožnik ustrezno ne pojasni oziroma ne konkretizira nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik v pritožbi zgolj navaja, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede na vsebino listin spisa P 317/2012 protispisna, ker nasprotuje vsebini listin, na katere se je skliceval tožnik, pri tem pa ne pojasni, na katero listino se ta očitek nanaša. Glede na vsebino pritožbenih navedb tožnik tako skuša s tem očitkom pod krinko procesne kršitve izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave.

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke v roku 15 dni zahteval plačilo 42.276,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 49.000,00 EUR od 28. 5. 2010 dalje, od zneska 118,40 EUR od 18. 6. 2009 dalje in od zneska 168,02 EUR od 13. 11. 2014 dalje, ter povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 5.572,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Sodišče prve stopnje je sklepalo, da se "kasneje" nanaša na čas po vložitvi tožbe v primarni pravdi, čeprav tožnik tega ni zatrjeval.

- odvetnik (toženkin zavarovanec) je imel sklenjeno zavarovanje odvetniške odgovornosti pri toženki;

4Da si je tožnikov brat na gradbišču zapisal registrsko številko vozila hruške, tožnik sedaj navaja tudi v pritožbi (četrti odstavek list. št. 276 spisa).

16. Uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS zaradi zavrnitve dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni podana. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če sodišče zavrnitve dokaznega predloga ne obrazloži, kar pa ni primer v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč dokaze, ki jih je predlagal tožnik (tudi dokaz z opravo poizvedb pri sodišču prve stopnje, službi za brezplačno pravno pomoč ter dokaz z zaslišanjem priče B. B.), zavrnilo kot nepotrebne in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

Navedbe strank v pritožbenem postopku

- tožnik je pred vložitvijo tožbe poslal odškodninski zahtevek stranskemu intervenientu (toženkinemu zavarovancu) in toženki, ki je bil zavrnjen;

5Glede slednjega je ugotovilo, da ga sicer na dan nezgode ni bilo na gradbišču.

Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje in očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

- toženkin zavarovanec (odvetnik) je bil z odločbo Delovnega sodišča v Celju BPP 217/2010 z dne 1. 10. 2010 dodeljen tožniku za izvajanje brezplačne pravne pomoči z obsegom vložitve tožbe zoper delodajalca A. d. o. o. in zastopanje pred sodiščem prve stopnje zaradi, plačila odškodnine zaradi delovne nezgode z dne 11. 8. 2008; v tej odločbi ni bil naveden rok vložitve tožbe;

2. Proti navedeni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

6Sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedbe na BPP glede kontakta toženkinega zavarovanca s tem organom, ker sta oba odvetnika (toženkin zavarovanec in pri njem zaposlen odvetnik) povedala, da službe za BPP nista kontaktirala; ker je ugotovilo, da tožnik odvetnikoma ni povedal za B. B. in jima tudi ni povedal, da je B. B. vedel, kdo je bil obratovalec tovornjaka - hruške, je dokaz z njegovim zaslišanjem zavrnilo kot nepotreben; ostalih predlaganih dokazov pa ni izvajalo, ker so bili predlagani v zvezi s samim temeljem škodnega dogodka - delovne nesreče in višino, saj je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker neskrbnosti oziroma nestrokovnosti odvetnika ni ugotovilo.

17. Najobsežnejši sklop pritožbene graje se nanaša na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik vztraja, da ga toženkin zavarovanec ni obvestil o zadržkih za vložitev tožbe zoper tožnikovega delodajalca (A. d. o. o.) in da ni opravljal poizvedb o lastništvu hruške, čeprav mu je tožnik dal takšna navodila, ter na delodajalca ni naslovil zahtevka.

- tožba v zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 317/2012 (primarna pravda) je bila vložena 17. 4. 2012 in s tem zamujen rok za njeno vložitev zoper G. d. d. (zavarovalnico, pri kateri je imel lastnik tovornjaka zavarovano odgovornost);

7Po drugem odstavku 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Tožnikova pritožba

- s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 317/2012 je bila zavrnjen tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine 49.118,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi zastaranja, ki je nastopilo 19. 1. 2012; Višje sodišče v Celju je to odločitev potrdilo (sodba Cp 109/2015 z dne 11. 9. 2015) in Vrhovno sodišče RS je tožnikovo revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča zavrnilo (sodba II Ips 330/2015 z dne 7. 9. 2017);

18. Sodišče prve stopnje je o dejstvih, ki se nanašajo na ugotavljanje utemeljenosti tožnikovega zahtevka odškodninskega zahtevka izvedlo temeljit dokazni postopek in popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazno oceno, ki je skladna z metodološkim napotkom, katerega sodišču nalaga 8. člen ZPP, je sprejelo ob upoštevanju konkretizirane trditvene podlage in po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ter na podlagi tega sprejelo pravilne dokazne zaključke. Temeljito je analiziralo izpovedbe tožnika, toženkinega zavarovanca (stranskega intervenienta) in zaslišanih prič ter vsebino listinskih dokazov, nakar je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka pravilno in dokazno podprto zaključilo, da sta odvetnika - toženkin zavarovanec in pri njemu zaposlen odvetnik N. N. tožnika seznanila, da zoper delodajalca (družbo A. d. o. o.) ni bilo smiselno vložiti tožbe, ker družba ni imela nobenega premoženja, saj se je postopek izbrisa iz sodnega registra začel že pred izdajo odločbe o BPP, zaradi česar bi bila vložitev takšne tožba neuspešna; seznanila sta ga, da so se uperili zoper družbo J. d. o. o., vendar vložitev tožbe zaradi začetka stečajnega postopka dne 1. 3. 2011 tudi zoper to družbo ni bila možna; prav tako sta odvetnika tožnika seznanila, da je edina možnost lastnik tovornjaka - hruške in ga opozorila, da ne bo dobil odškodnine, če ne bo dostavil podatka o tem, opozorila sta ga na grožnjo zastaranja (ob tem sta mu tudi pojasnila, kdaj pride v poštev petletni (objektivni) zastaralni rok) in večkrat pozvala, naj sporoči podatke ter sta najprej opravljala poizvedbe pri delodajalcu, vendar z delodajalčeve strani ni bilo odgovora, šele nato pa pri vseh ostalih, zoper katere bi bilo možno vložiti tožbo. Ugotovilo je, da tožnik toženkinemu zavarovancu oziroma pri njem zaposlenemu odvetniku (v konkretni zadevi je v odvetniški pisarni na tožnikovem primeru delal predvsem on) ni posredoval podatka o lastniku tovornjaka - hruške, česar tožnik niti ni zanikal (tožnik je sicer v obravnavani zadevi izpovedal, da je do tega podatka prišel kasneje, kar je drugače kot je bilo ugotovljeno v primarni pravdi, in sicer, da je bil tožnik že na dan škodnega dogodka seznanjen s tem, kdo je lastnik, saj je sam izpovedal, da je to razbral iz vozila in da je njegov brat razpolagal z registrsko številko). Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da tožnik pri delodajalcu oziroma B. B. ni mogel dobiti podatkov o lastniku tovornjaka (čeprav je slednji po tožnikovi izpovedbi vse vedel) in jih tudi toženkin zavarovanec ne bi mogel dobiti ter da je toženkin zavarovanec oziroma pri njem zaposlen odvetnik do podatka o lastniku tovornjaka prišel po naključju in je takrat takoj vložil tožbo v primarni zadevi. Pojasnilo je, zakaj je verjelo toženkinemu zavarancu in pričam, ki jih je predlagala toženka (pri toženkinemu zavarovancu zaposlenemu odvetniku in takratni vodji odvetniške pisarne toženkinega zavarovanca), zakaj ni sledilo tožniku, da je oba odvetnika seznanil, da ima vse podatke njegov delodajalec A. d. o. o. oziroma B. B. (natančneje glej točke 14, 15, 17, 18, 19 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje) ter obrazložilo, zakaj je zavrnilo ostale dokaze, ki jih je predlagal tožnik (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

8Po prvem odstavku 768. člena OZ mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Po drugem odstavku 768. člena OZ mora prevzemnik, če je mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, naročitelja na to opozoriti in zahtevati nova navodila.

3. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo po pooblaščeni odvetnici zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), s katero izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

- delovna nezgoda ni bila prijavljena niti delovni inšpekciji niti policiji.

9Po 11. členu ZOdv je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.

19. Pritožbeno sodišče navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva, vestna, natančna in dokazno podprta, sprejema in na podlagi takšne dokazne ocene kot pravilne sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Tožnik z v pritožbi ponujeno lastno in selektivno dokazno oceno izpovedbe stranskega intervenienta in prič kot neverodostojnih, z golim sklicevanjem na njihovo pristranskost in z lastnimi dokaznimi zaključki, s katerimi izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, dvoma v pravilnost dokazne ocene in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti. Očitki o pristranski in nepošteni dokazni oceni ter kršitvi načela enakosti strank v postopku ter 22. člena URS niso utemeljeni, saj so razlogi dokazne ocene ustavnoskladni, življenjsko logični in razumni. Sodišče prve stopnje je navedlo razumne razloge, zakaj ni verjelo tožniku in zakaj je verjelo stranskemu intervenientu (in priči odvetniku N. N.). Zgolj dejstvo, da sodišče ni verjelo tožniku, verjelo pa je stranskemu intervenientu in toženkinim pričam, še ne omogoča sklepanja o neenakosti strank v tem postopku, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Prepričljiva in pravilna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da ostalih po tožniku predlaganih prič (C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F.) ni zaslišalo, ker to ni bilo potrebno, saj so bile te priče predlagane v zvezi s temeljem (okoliščinami nastanka) škodnega dogodka in verjetnostjo uspeha tožnika v pravdi P 317/2012, do presoje tega vprašanja pa sploh ni prišlo, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo neskrbnosti in nestrokovnosti toženkinega zavarovanca kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob takšnih ustavnoskladnih razlogih za zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov pa se za neutemeljene izkažejo tožnikove pritožbene navedbe o neenaki obravnavi strank, ker prič, predlaganih s strani tožnika, sodišče prve stopnje ni zaslišalo.

Pritožbeno niso izpodbijane naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

10Po prvem odstavku 59. člena ZOdv mora odvetnik vestno opravljati odvetniški poklic in je odgovoren za kršitve dolžnosti pri njegovem opravljanju.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 6. in 768. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 11. in 59. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena je nepoštena. Sodišče prve stopnje je pristransko in napačno verjelo izključno zaslišanem stranskemu udeležencu (odvetniku) in priči - zaposlenemu v njegovi odvetniški pisarni, tožniku pa ni verjelo, s čimer je kršilo načelo enakosti strank v postopku in 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS). Odvetniku očita opustitev dolžne profesionalne skrbnosti. V zadevi P 317/2012 je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek namreč zavrnilo zaradi zastaranja, ker je ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 20. 2. 2009, tožba pa je bila vložena 17. 4. 2012, to je po preteku subjektivnega roka treh let. Tožnik po pooblaščencu se v citirani zadevi ni skliceval na drugačen tek subjektivnega zastaralnega roka, čeprav bi se glede na trditve v tem postopku lahko. Tudi po izdelanem izvedenskem mnenju ni bila postavljena trditev, kdaj je tožnik izvedel za storilca. Odvetnik je v postopku P 317/2012 kljub 11. členu ZOdv vložil pravna sredstva, ki jih ni utemeljeval na način, kot to zatrjuje v tem postopku. Pritožba zoper sodbo P 317/2012 je bila usmerjena v grajanje postopkovnih kršitev in očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter je bilo samo omenjeno, da če bi tožnik ob škodnem dogodku vedel za povzročitelja škode, mu ne bi bilo treba pošiljati dopisov, navedenih v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa je v sodbi Cp 109/2015 zapisalo, da tožnik navedb, da je za povzročitelja škode izvedel šele leta 2012, ni dokazal in je sam povedal, da je bilo ime toženkinega zavarovanca zapisano na tovornjaku ter je imel registrsko številko vozila, ki si jo je zapisal njegov brat. V obravnavani zadevi se toženka oziroma stranski intervenient sklicujeta na okoliščine, ki v sporu P 317/2012 niso bile izpostavljene. Glede na vsebino listin spisa P 317/2012 je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje protispisna, sklicuje se na 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženkin zavarovanec ni bil pozoren na vsebino medicinske dokumentacije, ki je dokazovala, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, kar dokazujeta tudi vsebini pritožbe in revizije v zadevi P 317/2012. Nikoli ni obvestil strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, da obstajajo dejanski zadržki za vložitev tožbe in da tožbe zoper A. d. o. o. (tožnikov delodajalec) ni vložil. O slednjem tudi tožnika ni obvestil. Ni dokazila, da je stranski intervenient naslovil zahtevek na delodajalca, sodišče prve stopnje je pristransko verjelo stranskemu intervenientu in odvetniku, zaposlenemu v njegovi pisarni, ki sta izpovedala v interesu izida te pravde in ni pojasnilo, zakaj jima je verjelo. Stranski intervenient se v postopku P 317/2012 ni skliceval na pomanjkljiva navodila s strani svoje stranke, od izdaje odločbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči do vložitve tožbe pa je preteklo 1 leto in 6 mesecev. Tudi odvetnik ni vedel, da je tožba prepozna.

Glede očitka o zmotni uporabi materialnega prava

- družba A. d. o. o. (tožnikov delodajalec v času delovne nezgode) je bila 1. 6. 2011 izbrisana iz sodnega registra; datum vpisa začetka postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije je 30. 9. 2010, kar je dan pred izdajo odločbe BPP 217/2010 z dne 1. 10. 2010;

11Po prvem odstavku 4. člena Kodeksa odvetnik samostojno oceni in po najboljši vesti odloči, upoštevaje vse okoliščine, kako naj ravna v vsakem posameznem primeru. Po drugem odstavku 4. člena Kodeksa odvetnikova odločitev naj ne bo nikdar v nasprotju z duhom načel in pravil tega kodeksa. V težjih primerih naj se posvetuje s kolegi ali z zborničnimi organi, da se po osebni oceni ne bi odločil nepravilno.

Uveljavlja, da ne drži, da bi bila tožnikova tožba neuspešna. Sodišče prve stopnje namreč ni sprejelo stališča, da je v obravnavanem obdobju družbenik družbe, ki je bila izbrisana po skrajšanem postopku, odgovarjal za obveznosti družbe. Bistvo tožnikovega očitka je v tem, da odvetnik ni opravljal poizvedb o lastništvu hruške za beton pri delodajalcu, čeprav mu je tožnik dal takšna navodila, zato se ne more sklicevati na to, da je naredil vse, da bi prišel do teh podatkov. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožnika predlaganega dokaza o poizvedbah pri naslovnem sodišču in strokovnih službi za brezplačno pravno pomoč o morebitnih obvestilih sodišča in ker je sodišče prve stopnje zaslišalo zaposlene v odvetnikovi pisarni, ni pa zaslišalo bivšega lastnika podjetja - tožnikovega delodajalca (B. B.) in ostalih s strani tožnika predlaganih prič in ni razmišljalo v smeri, zakaj odvetnik, ki mu je tožnik povedal, da ima tožnikov delodajalec vse podatke in mu naročil, naj se obrne nanj, ni opravljal poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, bi lahko bilo pojasnjeno, zakaj ni dal tožniku podatka (o lastniku hruške oziroma vozniku). Tožnikovo izpovedbo je brez zaslišanja bivšega lastnika podjetja razlagalo v tožnikovo škodo in zaključilo, da niti tožnik od svojega delodajalca ni dobil podatkov. Tožnik je predlagal zaslišanje svojega brata, ki je bil na gradbišču in si je zapisal registrsko številko vozila hruške. Bivši lastnik podjetja je bil na dan škodnega dogodka še družbenik družbe in bi odvetniku ne glede na kasnejše statusne spremembe zagotovo posredoval podatke, če bi ta pri njemu opravljal poizvedbe. Sodišče prve stopnje pa je izvedlo le dokaze, ki jih je predlagala nasprotna stran, in razen tožnikovega zaslišanja ni zaslišalo predlaganih prič (C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F.), ki so bile na dan škodnega dogodka na gradbišču, kar tudi kaže na neenako obravnavanje strank v postopku.

20. Ob tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 6. člena OZ, 768. člena OZ, drugega odstavka 11. člena ZOdv, 59. člena ZOdv in 4. člena Kodeksa odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks).

- toženkin zavarovanec je poskušal pridobiti podatek o tovornjaku - hruški, poslal je dopis Inšpektoratu za delo z dne 27. 5. 2011 in vložil kazensko ovadbo zoper neznanega storilca z dne 13. 6. 2011 in je na več naslovov tudi pošiljal odškodninske zahtevke, in sicer na družbo H. d. o. o., I. d. o. o., J. d. o. o. (vsi z dne 27. 1. 2011);

12Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.