Jedro

Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).

Izrek

Vloga tožene stranke (odgovor na odgovor na pritožbo) z dne 20.10.2015 se zavrže. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.257,49 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 151138/2012 z dne 12.10.2012 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da mora tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2012 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2012 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki 7.570,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je s pritožbo z dne 16.9.2015 pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, in sicer naj jo predodeli v reševanje drugemu sodniku. V pritožbi opozarja, da je Pogodbo z dne 22.6.2010 in Aneks št. 1 z dne 30.6.2011 podpisal direktor tožene stranke T. R., pri čemer bi v tej zvezi sodišče prve stopnje ne smelo uporabiti določilo 11.d člena Zakona o Kobilarni Lipica, saj je ta člen začel veljati šele 17.3.2014. V času sklenitve sporne pogodbe je veljal Sklep o organizaciji in delu Javnega zavoda Kobilarna Lipica. V skladu s 14. členom omenjenega sklepa je lahko direktor Kobilarne Lipica sklepal pravne posle v mejah svojih pooblastil. V 15. členu omenjenega sklepa pa je predvideno, da direktor zastopa in predstavlja zavod neomejeno in je pooblaščen za sklepanje pogodb v okviru potrjenega finančnega načrta, razen glede pogodb o investicijah in nepremičninah, za katere je potreben sklep Sveta zavoda. Samo s soglasjem sveta sme direktor sklepati posle, ki niso določeni s finančnim načrtom. Iz tega izhaja, da je pogodba nična, ker Svet zavoda nikoli ni dal soglasja k sklepanju takšnega pravnega posla. Pogodba tudi ne more konvalidirati, saj so vsi udeleženci vedeli, kakšna omejena pooblastila ima direktor tožene stranke, pri čemer je ta pooblastila v omenjenem sklepu opredelila Vlada Republike Slovenije. Svet zavoda tudi ni dal soglasja za podpis omenjene pogodbe, prav tako pa s samo vsebino te pogodbe sploh ni bil seznanjen, kot sta izpovedali priči M. G. in V. L.. Pa tudi sicer je tožeča stranka zatrjevala, da je bila na Svetu zavoda obravnavana samo projektna dokumentacija. Pri odločanju o veljavnosti sporne pogodbe je sodišče vsebinsko izpustilo določbo tretjega odstavka 31. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP). Ta določba namreč predvideva, na kakšen način se izvede ocena ekonomske izvedljivosti projekta ali programa, ki ga opravi javni partner, in sicer v skladu z določbo četrtega odstavka 8. člena ZJZP. Ta podzakonski predpis pa ni bil sprejet. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi določbo drugega odstavka 24. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), ki je veljala v času sklenitve sporne pogodbe. Naročnik bi moral glede na določbo 12. člena ZJN-2 predmetno naročilo poslati v objavo Uradu za uradne objave Evropskih skupnosti in portalu javnih naročil. Postopek pogajanj brez predhodne objave ni mogel biti izveden, ker ni šlo v konkretnem primeru za nobenega od primerov, ki jih kot edino možne določa 29. člen ZJN-2. Tožena stranka bi morala raziskati tržišče, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Naročnik bi moral pred začetkom postopka oddaje po postopku s pogajanji brez predhodne objave o tem naročilu obvestiti pristojno Ministrstvo za finance. V konkretnem primeru pa tožena stranka tega ni storila. ZJN-2 je prisilni predpis pri razpolaganju z javnimi sredstvi.

Dokumentacija v zvezi s sporno pogodbo toženi stranki ni bila predana. Očitno je šlo za nek zaseben posel, ki ga je sklenil T. R.. Pogodba ni bila predložena Svetu zavoda. Pogodba ni bila veljavno sklenjena, zato je nična. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da je šlo za celovito in izvirno idejno rešitev. V tej zvezi je tožena stranka predlagala, da se določi izvedenec ustrezne stroke, ki se bo izjasnil o tem vprašanju. Kršene so bile tudi določbe Zakona o Kobilarni Lipica in Zakona o varstvu kulturne dediščine. V tej zvezi je na kršitve opozorila priča V. L., pri čemer pa je sodišče v tem delu štelo, da je šlo le za manjše pripombe tožene stranke. Tožena stranka v ničemer ne vidi izvirnosti idejne rešitve. V tem bi moral biti izveden dokaz z ustreznim izvedencem. Tožeča stranka je podredno vtoževala tudi škodo v znesku 180.000,00 EUR. V tej zvezi je tožena stranka izpostavila samo višino iztoževane škode. Tožena stranka je opozorila, da je od zneska 180.000,00 EUR potrebno odšteti DDV, upoštevati pa bi bilo treba tudi vsoto vseh stroškov. V tej zvezi je tožeča stranka priglasila stroške, ki so neživljenjski. Pritožba tudi opozarja, da je šlo v konkretnem primeru za nedovoljeno državno pomoč in se v tej zvezi sklicuje na stališče Korporacijsko-poslovnega inštituta za pravne raziskave Maribor, ki izpostavlja nujnost uporabe določil člena 107 do 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Te določbe niso bile spoštovane, zato je pogodba nična v skladu s 86. členom OZ. Nedovoljena državna pomoč pomeni tudi kršitev ustavno pravno varovane kategorije, saj je v tretjem odstavku 74. člena Ustave RS prepovedana nelojalna konkurenca in dejanja, ki so v nasprotju z Zakonom o omejevanju nelojalne konkurence. Takratni direktor T. R. bi moral ves čas ravnati tako, da ne krši predpisov o dopustnosti in spremljanju državnih pomoči. Tudi v določilu 7. člena ZSDrP je podana varovalka, da je do izdaje pozitivnega mnenja ministrstva zadržano in prepovedano izvajanje državne pomoči. Tožena stranka je 20.10.2015 podala vlogo, s katero je podala odgovor na odgovor na pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v 15-ih dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP). Prepozno pritožbo pritožbeno sodišče zavrže (prvi odstavek 346. člena ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče vlogo tožene stranke (v kateri tožena stranka podaja odgovor na odgovor na pritožbo) kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka kot promotor (22. točka 5. člena ZJZP) toženi stranki 18.3.2010 podala vlogo o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva v okviru projekta Celovita okoljska in energetska rešitev v Kobilarni Lipica (ki je bil kasneje poimenovan kot Okoljska rešitev v Kobilarni Lipica). Ta vloga je bila razdeljena na pravni, ekonomski in tehnični del. Na podlagi te vloge je nato tožena stranka začela tako imenovani predhodni postopek (prvi odstavek 34. člena ZJZP). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je omenjeni predhodni postopek namenjen ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za javno-zasebno partnerstvo, pri čemer lahko javni partner sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka. Zaradi tega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno pravilno in tudi logično, da v tej fazi (predhodnega) postopka do odločitve o ugotovitvi javnega interesa za sklenitev javno-zasebnega partnerstva in izvedbi projekta v eni izmed oblik javno-zasebnega partnerstva iz 11. člena ZJZP, ki bi jo sprejel ustanovitelj (Vlada RS), še ni prišlo. V konkretnem primeru se je obravnavani postopek zaključil že v fazi predhodnega postopka, spričo česar ne vzdrži ugovor tožene stranke, da je nična Pogodba o odkupu vloge o zainteresiranosti za sklenitev javno-zasebnega partnerstva, ki sta jo 22.6.2010 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju: Pogodba), ker naj bi tožena stranka potrebovala soglasje Vlade RS za sklenitev javno-zasebnega partnerstva oziroma za odločitev o investiranju v nepremičnine. Na tem mestu pritožba tudi opozarja, da mora javni partner v predhodnem postopku opraviti tudi oceno ekonomske izvedljivosti projekta skladno s predpisom iz četrtega odstavka 8. člena ZJZP (tretji odstavek 31. člena ZJZP), kar pa v konkretnem primeru ni bilo narejeno (ker tudi še ni bilo predpisa iz četrtega odstavka 8. člena ZJZP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), poleg tega pa ta eventualna pomanjkljivost sodi v izključno sfero tožene stranke in na pravno veljavnost ali dopustnost Pogodbe nima nobenega vpliva(1). Do odkupa omenjene vloge in dokumentacije je namreč prišlo v okviru predhodnega postopka in v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZJZP, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Če so namreč vlogi o zainteresiranosti za sklenitev javno-zasebnega partnerstva priloženi dokumenti, ki celovito predstavljajo pravne, ekonomske, okoljevarstvene ali druge pogoje za izvedbo postopka ali pomenijo kakšno drugačno izvirno idejno rešitev, lahko javni partner, skladno s predpisi, ki urejajo oddajo javnih naročil, odloči o njihovem odkupu (npr. na podlagi postopka s pogajanji brez predhodne objave), in to ne glede na to, ali nadaljuje postopek za sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 35. člena ZJZP).

Naročnik lahko izvede javno naročanje tudi s pomočjo postopka s pogajanji brez predhodne objave (4. točka prvega odstavka 24. člena ZJN-2). Ta postopek (ki se lahko uporabi za javna naročila gradenj, javna naročila blaga in javna naročila storitev) pa je urejen v 29. členu ZJN-2. V skladu z določbo iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZJN-2 se lahko uporabi postopek s pogajanji brez predhodne objave, če lahko zaradi tehničnih oz. umetniških zahtev predmeta javnega naročila ali iz razlogov, ki so povezani z varovanjem izključnih pravic, naročilo lahko izpolni le določen ponudnik. V obravnavani zadevi ni bilo nobenih trditev o tem, da bi v okviru predhodnega postopka sodelovalo več promotorjev, poleg tega pa je sodišče prve stopnje na tem mestu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji le pavšalno trdila, da omenjeni zakonski pogoji v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odkupljena vloga in dokumentacija tožeče stranke ne predstavlja le celovite pravne, ekonomske, tehnične in okoljevarstvene rešitve v Kobilarni Lipica, ampak je šlo tudi za izvirno idejno rešitev v okviru projekta Okoljska rešitev v Kobilarni Lipica. Pogodba je bila sklenjena v fazi tako imenovanega predhodnega postopka, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da v tej fazi ni bilo potrebno nobenega soglasja Vlade RS k ugotovitvi javnega interesa. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za toženo stranko sklenil Pogodbo tedanji zakoniti zastopnik T. R., pred tem pa se je z zadevo seznanil tudi tedanji Svet tožene stranke.

Obravnavana pritožba tudi ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila toženi stranki s strani tožeče stranke ob sklenitvi Pogodbe izročena vsa potrebna dokumentacija. Iz 3. člena Pogodbe tako jasno izhaja, da je izročena dokumentacija obsegala idejno rešitev, idejni projekt, izračun ekonomike projekta in okviren terminski plan. Šlo je za dva predloga idejnih rešitev: 1) idejni projekt Celovita energetska in okoljska rešitev v Kobilarni Lipica in 2) idejni projekt Okoljska rešitev v Kobilarni Lipica, pri čemer je bila za oba idejna projekta izdelana tudi projektna dokumentacija (skladne in celovite izpovedbe direktorja tožeče stranke R. V. in prič A. K., B. F. in T. R., ki je bil tedaj direktor tožene stranke)(2). Da je bila toženi stranki ob sklenitvi Pogodbe (22.6.2010) izročena vsa relevantna dokumentacija, izhaja tudi iz dopisa z dne 11.11.2011 (priloga A13), to dejstvo pa potrjujejo tudi priložena elektronska sporočila (priloga A60). Iz tega razloga je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je šlo v konkretnem primeru za nek zaseben posel, pri katerem je sodeloval tudi T. R.. Ta oseba je v konkretnem primeru ves čas (navzven) nastopala kot zakoniti zastopnik tožene stranke in zato je izjava njegove volje neposredno zavezovala toženo stranko. V zvezi z izpovedbo zaslišane priče T. R. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da gre za prepričljivo in verodostojno pričo, pri čemer se izpoved te priče povsem sklada tudi s številnimi drugimi (omenjenimi) dokazi. Zaradi tega ni mogoče slediti posplošeni pritožbeni kritiki, da ima omenjena priča interes, da se vso odgovornost za iztoževano plačilo prenese na toženo stranko. Prepričljivo pa je sodišče prve stopnje tudi v tistem delu obrazložitve sodbe, ko oceni, da če tožena stranka danes z relevantno dokumentacijo ne razpolaga več, je to problem tožene stranki, ki ga ne more prevaliti na tožečo stranko. Ta ji je vso relevantno dokumentacijo izročila ob sklenitvi Pogodbe in je s tem v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Sicer pa tudi nesporno dejstvo, da je tožeča stranka na zahtevo tožene stranke oz. pristojnega ministrstva za kulturo oz. finance dokumentacijo preoblikovala, samo po sebi pomeni, da je bila toženi stranki ob sklenitvi Pogodbe dokumentacija dejansko izročena.

Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je Pogodba nična, ker ni bila sprejeta ocena ekonomske izvedljivosti projekta (tretji odstavek 31. člena ZJZP). Sprejetje te ocene je namreč sodilo v izključno sfero tožene stranke in morebitni izostanek take ocene v ničemer ne more vplivati na samo veljavnost oz. dopustnost Pogodbe. Sicer pa so pritožbene navedbe tožene stranke v tem delu tudi prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega so prepričljivi tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je predstavljala izročena dokumentacija tudi celovito in izvirno idejno rešitev. To dejstvo ne izhaja le iz prvega člena Pogodbe, marveč tudi iz povsem konkretnih in medsebojno skladnih izpovedb prič A. K. in T. Z. (pa tudi iz izpovedbe direktorja tožeče stranke R. V.). Pritožbena pavšalna kritika teh prepričljivih in argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje (točka 27 obrazložitve izpodbijane sodbe) ne more z ničemer omajati. Ravno tako je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno odločilo, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se v sodni postopek pritegne sodnega izvedenca gradbene, ekonomske, ekološke ali arhitekturne stroke. Tega dokaznega predloga tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno substancirala, poleg tega pa tudi njene trditve o tem, da kupljena dokumentacija ne predstavlja izvirne idejne rešitve, niso bile ustrezno konkretizirane. Na pavšalnem nivoju so tudi pritožbene navedbe, da v okviru spornega pravnega posla niso bile spoštovane določene omejitve iz Zakona o Kobilarni Lipica in Zakona o varstvu kulturne dediščine, poleg tega pa so te navedbe tudi prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP); upoštevaje ob tem, da manjkajočih navedb o pravno pomembnih dejstvih ne morejo nadomestiti izvedeni dokazi (izpoved priče V. L., na katero se sedaj sklicuje obravnavana pritožba). Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila omenjena dokumentacija izročena brez napak, pri čemer v tej zvezi tožena stranka sploh ni izkazala, da bi kakorkoli napake sploh grajala. Vse pripombe Ministrstva za kulturo, zaradi katerih je bilo treba dokumentacijo naknadno dopolnjevati, so bile dane izključno iz razlogov na strani tožene stranke (nepopolni vhodni podatki, razdelitev virov sredstev in delitev tveganj, upoštevaje javni in zasebni del Kobilarne Lipica). Teh prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje (točka 18 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe) obravnavana pritožba posebej niti konkretno ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče zaradi nepotrebnega ponavljanja nanje v celoti sklicuje.

Nobenega dvoma ni, da je Pogodbo v imenu in za račun tožene stranke sklenil takratni zakoniti zastopnik te stranke, direktor T. R.. Ne glede na to, da v tistem času še ni veljalo določilo iz 11.d člena Zakona o Kobilarni Lipica, pa je direktor tožene stranke tudi takrat vodil in zastopal omejeni javni zavod. Direktor javnega zavoda je v skladu z določbo drugega odstavka 31. člena Zakona o zavodih (ZZ) tudi takrat predstavljal in zastopal zavod. Tudi v skladu z določbo 15. člena Sklepa o organizaciji in delu javnega zavoda Kobilarne Lipica (na katerega se sklicuje obravnavana pritožba) je direktor tega zavoda že takrat predstavljal in neomejeno zastopal zavod. V času sklenitve Pogodbe je torej T. R. kot tedanji direktor tožene stranke neomejeno zastopal toženo stranko v pravnem prometu (v razmerju s tretjimi). Pooblastilo zakonitega zastopnika je bilo neomejeno že po samem zakonu (enako tudi v omenjenem sklepu). Zato kakršnekoli statutarne ali druge omejitve nimajo nobenega učinka proti tretjim osebam. Omejitev pri zastopanju zakonitih zastopnikov lahko velja le v okviru tako imenovanega skupnega zastopanja (če je več direktorjev), česar pa v konkretnem primeru nihče sploh ni zatrjeval. Določitev obsega zakonitega zastopnika zavoda, za katerega je značilna neomejenost, je kogentna norma (drugi odstavek 31. člena ZZ). Zato v konkretnem primeru glede veljavnosti Pogodbe (v razmerju do tožeče stranke) sploh ni pravno pomembno, ali je Svet tožene stranke dal soglasje direktorju tožene stranke k sklenitvi Pogodbe(3). Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe v smeri neveljavnosti Pogodbe zaradi omejitev pooblastil tedanjega direktorja tožene stranke tudi prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

V skladu z veljavno Pogodbo je torej tožena stranka dolžna plačati ceno za odkupljeno dokumentacijo v vrednosti 150.000,00 EUR (brez DDV) oz. 180.000,00 EUR (z DDV). Zato na tem mestu sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da dogovorjena cena ne ustreza škodi oz. stroškom, ki so glede izdelave dokumentacije nastali tožeči stranki. Tožeča stranka je namreč primarno uveljavljala ta denarni znesek iz naslova izpolnitve veljavne pogodbene obveznosti, ne pa iz naslova odškodninske (ali kvazikontraktne) podlage.

Prav tako predstavlja prepozno pritožbeno novoto (vključno z mnenjem Korporacijsko-poslovnega inštituta za pravne raziskave Maribor z dne 16.9.2015) tudi sklicevanje pritožnika, da je šlo v konkretnem primeru za nedovoljeno državno pomoč, pri čemer gre v tem delu tudi po oceni pritožbenega sodišča (sledeč navedbam iz odgovora na pritožbo) za teoretično razpravljanje o nedovoljeni državni pomoči. Pritožba namreč z ničemer konkretno ne obrazloži, zakaj naj bi v konkretnem primeru sploh bila kršena določila 107. in 108. člena Pogodbe o delovanju Evropske skupnosti. Sicer pa bi šlo kvečjemu za kršitve, ki izvirajo izključno iz sfere tožene stranke. Če pa je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi (razen, če ni v zakonu za posamezen primeri izrecno določeno kaj drugače), stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 2.257,49 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 1.830,10 EUR, pavšal v višini 20,00 EUR in 22% DDV na odvetniške storitve).

op. št. 1: V okviru Pogodbe je treba upoštevati tudi Aneks k tej pogodbi z dne 30.6.2011. op. št. 2: Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke B. B. in priče M. G..

op. št. 3: V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil Svet zavoda seznanjen z obravnavano zadevo.