Jedro

Tožnik bi imel v sodnem postopku možnost, da izkaže, da je predlagana meja napačno ugotovljena (morebiti tudi zaradi geodetove pristranskosti, ki jo neizkazano zatrjuje v tožbi), vendar sodnega postopka ni sprožil, kljub temu, da je bil v pozivu izrecno opozorjen na pravne posledice, to je, da se bo v primeru, ko sodnega postopka ne bo sprožil, štelo, da se strinja s predlagano mejo, ki izhaja iz zapisnika mejne obravnave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se v k.o. A. kot urejen evidentira del meje parcele št. 2081/1 s sosednjo parcelo št. 2075/2, pri čemer je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga izpodbijane odločbe. Urejena meja je označena poudarjeno.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je zahtevo za evidentiranje urejene meje med navedenima parcelama vložila B.B. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), ki je lastnica zemljišča s parc. št. 2081/1. Zahtevi je priložila elaborat, ki ga je Geodetsko podjetje C. s.p., izdelalo na podlagi določb Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik, ki je lastnik zemljišča s parc. št. 2075/2, se na mejni obravnavi ni strinjal s predlagano mejo, zato je organ prve stopnje, skladno s 37. členom ZEN, razpisal ustno obravnavo, na kateri se s potekom predlagane meje prav tako ni strinjal, dogovora o drugačnem poteku meje, ki še vedno ne bi odstopala od meje po podatkih zemljiškega katastra, pa ni bilo moč doseči. Zaradi navedenega je bil tožniku poslan pisni poziv, da pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni po njegovem prejemu začne sodni postopek ureditve meje in o tem obvesti organ prve stopnje ter hkrati predloži dokazilo o vložitvi popolne vloge za sodno ureditev meje. Tožnik sodnega postopka v postavljenem roku ni začel, čeprav je bil v pozivu opozorjen na pravne posledice, da se na podlagi določbe četrtega odstavka 39. člena ZEN šteje, da se pozvani lastnik, v kolikor sodnega postopka ne začne, strinja s potekom predlagane meje. Zaradi navedenega je organ prve stopnje odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo, št. 3532-126/2011-2 z dne 27. 2. 2012, zavrnilo. V obrazložitvi odgovarja na pritožbene navedbe in pritrjuje odločitvi organa prve stopnje.

Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da vabila na mejno obravnavo ni prejel, je pa na kraj prišel, ker ga je po telefonu poklical mož predlagateljice. Slednja je imela z geodetom precej domač odnos in ni imel občutka, da se vodi uradni postopek. Tedaj tudi ni bilo jasno določeno kaj je sporna površina in ni bil sestavljen noben zapisnik. Prepričan je bil, da je spor glede poteka meje samo v tem, ali poteka meja po kamnitem podpornem zidu ali en meter južneje od zidu, saj mu na mejni obravnavi ni bilo povedano, da je spor v širini 25 m po celotni dolžini, kar skupaj znaša 1.800 m² sporne površine. Tekom celotnega postopka ni prejel nobene skice, iz katere bi bilo razvidno v čem je meja sporna. Zaradi navedenega prepričanja sodnega postopka ni sprožil. Meni, da je geodet D.D. postopek vodil pristransko in v korist prizadete stranke B.B. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala celoten upravni spis, ki se nanaša na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je bila vročena tudi osebam, ki bi jim bila odprava oziroma sprememba izpodbijane odločbe v neposredno škodo (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Mestna občina Koper in B.B.), vendar nobena na tožbo ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz listin, ki so v upravnem spisu, je razvidno, da je postopek odločanja v tej zadevi tekel skladno z določbami ZEN in Pravilnika, zato so po presoji sodišča tožbeni ugovori glede bistvenih kršitev določb postopka, neutemeljeni.

Tožnik ugovarja, da ni prejel vabila na mejno obravnavo. V tej fazi postopka osebno vročanje ni predpisano (30. člen ZEN), iz listin, ki so v upravnem spisu pa je razvidno, da je bilo vabilo tožniku poslano na naslov E., na katerem je imel prijavljeno stalno bivališče, dejstvo, da dejansko živi na naslovu F. pa je sporočil šele naknadno. Ne glede na navedeno pa je bistveno, da se je tožnik mejne obravnave dejansko udeležil (prvi odstavek 35. člena ZEN), kar navaja tudi sam v tožbi.

V nasprotju s podatki v upravnem spisu je tožbena navedba, da na mejni obravnavi ni bil sestavljen zapisnik. Zapisnik mejne obravnave št. 130/2010 je namreč v upravnem spisu, njegov del pa je tudi grafični prikaz, na katerem sta vrisani tako predlagana meja kot tudi meja, ki jo je pokazal tožnik. Iz zapisnika ustne obravnave, ki jo je skladno z določbami 37. člena ZEN dne 25. 3. 2011 opravil organ prve stopnje, pa izhaja, da je bila predlagana meja na terenu „zamejičena“ (in da tožnik še vedno vztraja pri pokazani meji), zato so neutemeljene tožbene navedbe, da tožniku tekom postopka ni bilo znano kateri del meje je pravzaprav sporen oziroma da je bil prepričan, da je spor le v tem, ali teče meja po kamnitem podpornem zidu ali en meter južneje od zidu.

Zaradi navedenega je organ prve stopnje skladno z določbami 39. člena ZEN tožniku poslal poziv, da v roku 30 dni od njegove vročitve začne sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. V sodnem postopku bi imel tožnik možnost, da izkaže, da je predlagana meja napačno ugotovljena (morebiti tudi zaradi geodetove pristranskosti, ki jo neizkazano zatrjuje v predmetni tožbi), vendar sodnega postopka ni sprožil, kljub temu, da je bil v pozivu izrecno opozorjen na pravne posledice, to je, da se bo v primeru, ko sodnega postopka ne bo sprožil, štelo, da se strinja s predlagano mejo, ki izhaja iz zapisnika mejne obravnave.

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na ZEN utemeljena, da je bil postopek izdaje upravnih odločb obeh stopenj pravilen in da so tožbeni ugovori neutemeljeni, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Sodišče je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno, in je v zadevi presojalo utemeljenost tožbenih ugovorov glede kršitev postopka. Zaradi navedenega tudi ni zaslišalo tožnika, kar je predlagal v tožbi.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno. Na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 namreč v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.