Jedro

Odlog izvršbe je zastoj v izvršilnem postopku, ki se nanaša na stadij oprave izvrše. Čim je izvršba opravljena, ni več ne dejanske in ne pravne podlage za njen odlog, saj se že po naravi stvari, enako pa je razumeti tudi določbe ZUP, lahko odloži le izvršba, ki se še ni začela oziroma ki je še v teku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo v ponovnem postopku odločeno, da se zahtevku tožeče stranke z dne 5. 7. 2006 za odlog davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na denarne prejemke iz naslova neplačane globe šifra ... z dne 24. 5. 2006 do odločitve o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Medobčinske inšpekcijske službe št. ... z dne 8. 11. 2005, ne ugodi (točka I izreka) ter da stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka II izreka). Iz obrazložitve sledi, da se v skladu s tretjim odstavkom 293. člena ZUP upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo ali zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da so obveznosti, ki se terjajo s sklepom z dne 24. 5. 2006, v celoti plačane. Ker torej odlog davčne izvršbe po tem sklepu ni več možen, se ne ugodi zahtevku tožnice. Odločitev o stroških pa temelji na določbah prvega odstavka 113. člena ZUP.

Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka). V razlogih pritrjuje odločitvi prve stopnje in poudari, da je izvršbo mogoče odložiti le v primeru, če predmet izvršbe - neplačana obveznost - še obstaja. Če je obveznost že izterjana ali plačana, ni več obveznosti, ki bi jo bilo mogoče odložiti. Tožničino nestrinjanje s takšno odločitvijo glede na vsebino zadeve sicer pritožbeni organ razume, vendar pa meni, da zaradi tega organu prve stopnje ni mogoče očitati napačne uporabe predpisov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da ima na naslovu postavljeno rampo, ki stoji izključno na njenem svetu. Zaradi te rampe je po dolgotrajnih postopkih prišlo do situacije, ko sta dva inšpekcijska organa (Inšpektorat Ministrstva za okolje in Medobčinska inšpekcijska služba) o njeni postavitvi odločila različno. Medtem ko prvi ni ugotovil pomanjkljivosti, je občinska inšpekcijska služba odločila drugače in tožnici naložila globo, ki jo sedaj izterjuje davčni organ. Tožnica meni, da je takšna situacija nevzdržna, zato vlaga tožbo. Gre za kršitev zakonitosti, saj isti primer ne more biti obravnavan po dveh tirih, zlasti pa se ne morejo križati odločitve. Zato je predlagala odložitev davčne izvršbe do odločitve o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložila zoper plačilni nalog Medobčinske inšpekcijske službe. Tožnica namreč upravičeno meni, da s postavitvijo rampe ni storila prekrška. Zato sodišču predlaga, da razsodi o stališču tožene stranke (pravilno: davčnega organa), ki ga je le-ta zavzela v izpodbijani odločbi. Poleg odprave izpodbijane odločbe predlaga še, da se ji povrnejo nastali stroški postopka, pod izvršbo in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti sodne odločbe dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za odločanje o tožničinem predlogu za odložitev davčne izvršbe na podlagi 293. člena ZUP, ki ga v celoti citira že prvostopni organ v izpodbijani odločbi in ki je tudi po presoji sodišča z ozirom na vsebino vloge in veljavne predpise (ZDavP-1 in ZUP) ustrezna podlaga za izpodbijano odločitev. Sicer pa o pravni podlagi za odločanje med strankama niti ni spora. Sporno tudi ni več, da je zoper plačilni nalog in s tem zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo (zahteva za sodno varstvo) in s tem izpolnjen eden od zakonskih pogojev za vložitev predloga. V postopku pa je bilo kot nesporno ugotovljeno tudi, da je obveznost, na katero se predlog nanaša, že izvršena. Tožnica temu ne ugovarja, niti ni tej ugotovitvi ugovarjala v pritožbi. V pritožbi je v tej zvezi navajala le, da je odložitev kljub temu umestna in da mora dobiti globo povrnjeno še pred končanjem sodnega postopka. Odlog izvršbe je zastoj v izvršilnem postopku, ki se nanaša na stadij oprave izvršbe. Čim je izvršba opravljena, ni več ne dejanske in ne pravne podlage za njen odlog, saj se že po naravi stvari, enako pa je razumeti tudi določbe ZUP, lahko odloži le izvršba, ki se še ni začela oziroma ki je še v teku. Odločanja o odlogu ter o vračanju tistega, kar je bilo vzeto, v takšnem primeru ZUP ne predvideva. Drugačno tožničino (pritožbeno) stališče torej ni pravilno. Pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto v izvršilnem postopku, ima zato zavezanec v takšnem primeru šele, ko je odločba, na podlagi katere je bila opravljena izvršba, pozneje odpravljena ali spremenjena (300. člen ZUP).

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.